V članku preberite še:

V prazgodovinski preteklosti so dobe, za katere arheologi menimo, da lahko o njih in njihovih ljudeh marsikaj povemo. In so dobe, o katerih smo neprimerno skromnejšega znanja.

Toliko bolj so za ta čas presenetljive redke, a prestižne in unikatne posamezne najdbe bronastega orožja, posebej iz časa izteka zgodnje bronaste dobe, iz druge četrtine 2. tisočletja pr. n. št. V osrednji Sloveniji, predvsem na Ljubljanskem barju, iz tega časa poznamo nekaj najprestižnejših evropskih bronastih orožij. Za ta umetelno, unikatno izdelana bodala in meče pravzaprav ne vemo, kako jih razumeti. Iz bližnje okolice namreč ne poznamo naselbinskih središč, v katerih bi lahko prepoznali bojevniško elito, imetnike teh dragocenih orožij.

V človeškem svetu je namreč tako, da – spet z Orwellovimi besedami – kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost. In kdor obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost. Med zasebnimi zbiralci starin često ni le strast do predmetov samih, temveč gre z njo tudi prav taka in morda še večja strast do tistega posebnega pogleda na svet, katerega bistvo je čaščenje Visokih ljudi. So simpatije do oseb, kot so bili denimo Julij Cezar, Karl Veliki ali pa kontroverzni renesančni papeži 15. in 16. stoletja. Je fascinacija nad kakršnimikoli že avtoritarnimi oblastniki, naj so to pripadniki evropskih dinastičnih hiš ali pa bolestno patološki primerki, kakršna sta bila Hitler ali Stalin. Za take zbiralce je veljavna predvsem zgodovina, kot jo pišejo predmeti, povezani z oblastniki. Če so to bili brezobzirni in v svoji oblastni ambiciji zločinski osebki, toliko bolje za zveste zbiralce.