Pesem, razpeta med eros in spomin

»Edina trajna stvar je pravzaprav spomin. Če ostanete v spominu vsaj nekoga, je vsako življenje upravičeno in se nikoli ne konča,« je dejala Erika Vouk za Delo ob prejemu Glazerjeve nagrade 2015, mariborskega kulturnega priznanja za življenjsko delo. Skoraj devet let kasneje bo končno prejela tudi najvišje kulturno državno priznanje – veliko Prešernovo nagrado.

Podelitve se zaradi bolezni in šibkosti ne bo mogla udeležiti, je povedal njen sin Robert Vouk, prav tako ne more dajati intervjujev. A nagrada, ki nosi ime po našem velikem pesniku, bo gotovo odprla pot poeziji Erike Vouk, da bo prišla do tistih, ki se morda z njo še niso srečali.

Ob izboru knjige pesmi Z zamahom ptice neka roka slika (založba Pivec, 2007) je pesnik Boris A. Novak v eseju Pesem, razpeta med eros in spomin, zapisal, da njena »poezija kot meridian povezuje dva tečaja njenega sveta: Eros in Spomin. Pesem stori, da nekdanji Eros še zmeraj žari skozi Spomin. Pesem reši Eros v Spomin.«

Tudi Zora A. Jurič, njena prijateljica in poznavalka njene poezije, se strinja, da sta eros in spomin osrednji temi njene poezije. »Eros, v vseh legah, tako v odnosu med žensko in moškim, ki ga izpisuje pogumno, a obvladano, kot v odnosu do sveta. In spomin – v slikah, podobah, ki govorijo o minljivosti in večnosti sveta. Obe osrednji temi povezuje poetika, ali kot zapiše pesnica v enem od verzov: 'In iz krvi/po milosti razžrtega srca/beseda.'«

Besede so zanjo svete, je rekla Erika Vouk pred leti. Hkrati je zanjo govoriti o svoji poeziji nekaj najtežjega. »Ne znam je popredalčkati, o tehnopoetskih postopkih se mi ne zdi zanimivo govoriti, sicer pa pesem ni univerzalna in je ni mogoče razlagati z univerzalnim ključem ... Identifikacija je odvisna od vsakega bralca posebej. Ko začutim, da je pesem napisana, tako kot mora biti, je zame delo končano.«

Pesmi, ki jih začutimo s telesom

Njene pesmi imajo poseben ritem, včasih, sploh v zadnji zbirki balad Ta dan (2017), delujejo kot zaklinjanje, kot spust v arhetipske globine.

»Erika Vouk podobno kot Kajetan Kovič, Gregor Strniša, Svetlana Makarovič rada gradi verzni ritem na starih, preizkušenih in spričo stoletne rabe za slovensko uho domače zvenečih metrih, ki imajo to magnetično moč, da učinkujejo tako rekoč 'intravenozno', da jih začutimo s telesom,« je zapisal Boris A. Novak v eseju k zbirki Ta dan.

Po zgodnjih zbirkah, ko je preizkušala in variirala različne metrične vzorce, je kristalizirala ritem svoje zrele govorice na metru jambskega enajsterca, zapiše A. Novak. »Gre za verzni ritem, ki pooseblja evropski in slovenski kulturni spomin. Kljub italijanskemu izvoru (endecasillabo giambico) je France Prešeren tako naravno presadil 'laški' enajsterec v plodni humus slovenskega jezika, da ga vse odtlej doživljamo kot enega izmed najbolj 'domačih' ritmičnih izrazov. Današnja raba tega verznega ritma vzbuja asociacije na visoki Prešernov pesniški model in kulturno izročilo. Erika Vouk mu podeljuje neposnemljivo osebno in posebno barvo.«

Vprašanje je, zakaj je taka pesnica morda širšemu občinstvu še vedno premalo poznana, vprašam Zoro A. Jurič, dušo in motor pesniškega turnirja in številnih kulturnih prireditev v Mariboru, ki je skupaj z Ninom Flisarjem, nekdanjim urednikom založbe Pivec, leto za letom pošiljala predlog za Prešernovo nagrado.

»Gotovo je prvi razlog že to, da je bila pesnica v času, ki slovenskim pesnicam ni bil naklonjen; spomnimo se Neže Maurer, Saše Vegri … V času, ko slovenske pesnice prevladujejo, ne samo po številu, ampak tudi po kakovosti poezije, je lepo, da se zavedamo, da imamo klasično veliko pesnico, kot je Erika Vouk, ki je utirala pot.«

Letošnja nagrajenka Prešernovega sklada, pesnica Miljana Cunta, je dejala, da ima zanjo podelitev letošnjih nagrad še toliko večjo težo, ker bo najvišje kulturno priznanje dobila prav Erika Vouk. Obe sta bili vitezinji poezije, Erika Vouk leta 2002, Miljana Cunta dvajset let pozneje, 2022.

Morda lahko iščemo razlog za njeno vsekakor premajhno prisotnost v slovenskem prostoru, osrediščenem v Ljubljani, da so jo prevečkrat imenovali za mariborsko pesnico. Sama se upira takšnim oznakam, vsakršnim oznakam, pravzaprav, in z nasmeškom pravi: »Jaz sem slovenska pesnica.«

Kot pravi Zora A. Jurič, se je Erike Vouk prav zaradi njene očarljive, zadržane, aristokratske drže, tako v njeni poeziji kot v življenjski drži, prijel naziv poetesa. »Njena poezija je nekaj veličastnega in presežnega v našem prostoru, morda je Prešernova nagrada za Eriko res prišla malo pozno, a njena poezija je večna. Klasična. In čas je, da jo spoznajo tudi generacije, ki morda še niso prišle v stik z njo.«

Zdaj, ko se je komisija odločila, da nagradi njen pesniški in prevajalski opus, lahko rečem, da praznuje ves kulturni Maribor. Poklonili se ji bomo na posebni prireditvi z naslovom Valovanje prav na kulturni praznik v SNG Maribor, pravi Zora A. Jurič, ki je sodelovala tudi v televizijskem portretu pesnice. Nino Flisar pa v Univerzitetni knjižnici Maribor pripravlja obsežno razstavo o njenem opusu.

To je poezija, zapisana v visokem jeziku, v tako imenovanem klasičnem verzu, z navidez svobodno obliko, kot pravi Zora A. Jurić, zapisana v skrajno zgoščeni obliki, v lirskih miniaturah. Takšne so njene pesmi že v začetku, ko se je v prvi zbirki Bela Evridika (1984) predstavila kot zrela pesnica z dovršeno pesniško govorico, ki jo je nadgrajevala v naslednjih zbirkah.

Prva pesem pri štirinajstih

Čeprav je v uradnih dokumentih kot datum njenega rojstva zapisan 27. februar, se je Erika Vouk rodila v Mariboru 24. februarja 1941. Kot pove njen sin Robert Vouk, so v dokumente za dan rojstva napačno vpisali datum krsta, kar je potem obveljalo vse do danes.

Od štirinajstega leta je odraščala sama z očetom Francem Kaučičem, nekdanjim malim trgovcem in tudi esperantistom, ki je zaradi bolezni že pred hčerinim rojstvom začel izgubljati vid. Naučil se je brajice, da je lahko bral literaturo, ki so jo pošiljale organizacije za slepe; s hčerjo sta razpravljala o literaturi, o znanstvenih dosežkih, o jeziku. Kot zapiše v eni od svojih pesmi: »Oče, bila sem tvoje oči.«

Sama je že zgodaj pokazala talent za jezike. Na klasični gimnaziji je bila dobra v latinščini, starogrščini, nemščino, ki je bila takrat vsaj v Mariboru še zmeraj obvezni tuji jezik, pa je znala že od doma, saj je s staro mamo Aurelijo govorila po nemško. Kasneje se je na tečajih spodobno naučila še italijanščine in angleščine, že prej pa se je zaradi očeta učila tudi esperanto. To je bil čas ponovnega razcveta esperanta, zlasti v Jugoslaviji, ko si je zaradi svoje preproste slovnice še obetal postati mednarodni, nemara celo diplomatski jezik, ki naj povezuje vse ljudi, kot pravi Robert Vouk.

Prvo pesem je objavila pri štirinajstih v glasilu mariborske klasične gimnazije Mlada misel (1955). Robert Vouk mi je posredoval nekaj njenih zgodnjih pesmi, pod katere je bila podpisana gimnazijka Erika Kaučič. Ko jih bereš danes, pretresejo z izdelanim jezikom, globino, izpovedno močjo.

Utrujena sem od besed,

ki jih ne bom nikoli izrekla,

utrujena sem od usten, ki jih ne bom nikoli ljubila,

utrujena sem od sanj, ki jih ne bo nihče uresničil.

Utrujena sem in ljudje ne vedo,

da upor, ki ga gledajo v mojih očeh,

tudi joka.

»Tako hrepeneča poezija je bila to, saj sem bila zelo zaljubljena,« je Erika povedala za Nedelo leta 2002.

Pri devetnajstih se je zaljubila v pomorca, oficirja, kasneje poveljnika na ladji Splošne plovbe Jadrana Vouka, ki je študiral v Piranu. Štiri mesece pred rojstvom sina Roberta sta se poročila.

Potreba po pisanju je za nekaj časa premolknila; študirala je psihologijo, se posvečala družinskim obveznostim in živela za trenutke, ko se je mož vrnil z morja. »To so bila leta intenzivnega družinskega življenja, dobila sem sina, veliko sem potovala. Bil je zelo živahen čas, v ospredju pa so bile bolj prizemljene, življenjske stvari,« je pred leti povedala za Delo. Bil pa je to tudi čas zlasti odsotnosti, odsotnosti moža in očeta. Sin se spominja tesnobnih slovesov, ko je oče za več mesecev, celo leto »odhajal na barko«.

Namesto pesmi je takrat pisala pisma. Z očetom sta si zelo pogosto pisala, njune korespondence je bilo za dva kovčka, pove Robert Vouk, a je mama kasneje želela, da jo uniči.

Sredi šestdesetih let je moža spremljala na potovanju okrog sveta – podobe s potovanj so kasneje nemara našle pot v njeno poezijo. Kot zanimivost: Jadran Vouk je bil dosti kasneje, že v drugem obdobju življenja, poveljnik na ladji Splošne plovbe Bočna, ko so iz morja rešili igralca v MGL Lotosa V. Šparovca. Ta je več kot dvajset let po tem dogodku ustvaril uspešno monodramo Človek v morju.

Kot ena redkih žensk, če ne edina na svetu, je prevedla tudi celoten drugi del Goethejeve pesnitve Faust, opus magnum evropske literature, ki do danes pri nas ostaja nepresežen. FOTO: Tadej Regent

Čudovito. Več ne povem

»Mama je kot gimnazijka igrala v dramski skupini, med drugim so takrat uprizorili tudi Evripidov Bratski spor v režiji Jara Dolarja. Razmišljala je o študiju na AGRFT, a ni imela poguma,« pove Robert Vouk. »Da nisem imela poguma, priča, da nisem prava igralka,« je rekla kasneje.

Oder je izkusila čisto nepričakovano, v poznih tridesetih, v času, ko je kot družinska prijateljica družine Pandur prišla v stik z gledališčem Tespisov voz, ki ga je leta 1979 ustanovil Tomaž Pandur, takrat dijak Prve mariborske gimnazije. Skupaj z dijaki, ki so kasneje postali priznani gledališki ustvarjalci, s Ksenijo Mišič, Branetom Šturbejem, Brankom Završanom, Željkom Hrsom, Markom Japljem ..., so v zanosu ustvarjali novo gledališče. Eriko Vouk je takrat pritegnila in zdramila kreativna energija mladih ustvarjalcev. Tomaž je bil drzen in jo je povabil na oder, pravi Vouk. Na odru je stala vsaj v štirih predstavah, z nekaterimi so gostovali po Jugoslaviji.

»Spominjam se je kot izjemno ustvarjalne, strastne osebe, zelo občutljive, z ogromno življenjske energije,« pravi Livija Pandur, režiserka in dramaturginja, ki je takrat v bratovi skupini sodelovala tudi kot igralka.

»Pravzaprav je bilo moje najbolj impulzivno življenjsko obdobje med štiridesetim in petdesetim letom, ko sem sodelovala v gledaliških projektih s Tomažem Pandurjem,« je Erika Vouk povedala Petru Raku v pogovoru pred skoraj dvajsetimi leti. »Vsak večer smo imeli predstavo ali vajo, nato smo šli še ven ...«

»Mama, se spomniš igranja na odru?« jo je na mojo neposredno željo po telefonu vprašal sin Robert. »Se.« »In kako je bilo?« »Čudovito. Več ne povem.«

Hkrati z odkrivanjem magije odra in že prej slikarstva, s katerim se je od mladega ukvarjal sin, je v njej začela ponovno kaliti kal poezije. Vladimir Gajšek je v reviji Dialogi, ki jo je urejal, objavil njene pesmi. Magija besede se je vrnila. Kot bi se po dolgem obdobju molka, akumuliranja ponovno prebudila potreba po pisanju. Leta 1981 sta se z možem ločila. Čez tri leta je izšla njena prva zbirka, napisana v enem silovitem zamahu, Bela Evridika (1984). Imela je 43 let.

Kristalno čisto in lepo

Erika Vouk je za svoje delo prejela številna priznanja, med drugim je za zbirko poezije Opis slike (2002), ki jo je posvetila sinu Robertu, dobila Jenkovo nagrado, dve leti kasneje pa Veronikino nagrado za zbirko Valovanje (2003). »Danes poezija nima več te moči, da bi mogla karkoli spremeniti. Le izreka lahko Besedo. Njeno poslanstvo je, da ne umolkne,« je zapisala Erika Vouk v almanahu Veronikinih nagrajencev Pesmi Parnasa.

»Umetnost moramo dojemati kot celoto, stari Grki živijo v mojih genih, nemogoče in tudi nepotrebno se zdi izumiti nekaj povsem novega zgolj zato, da bi izstopali,« je dejala za Delo. »Prava poezija po mojem mnenju zna brisati robove med umetnostnimi zvrstmi ter umetnostjo in življenjem, ponuja drugačen vpogled in – če si odprt – tudi očiščenje.«

Ne samo v naslovih zbirk poezij, kot sta Bela Evridika in Belo drevo, tudi v njeni poeziji je prisotna bela barva. Čeprav pesnico povezujemo z belo, je tonaliteta njenih pesmi večkrat temna, pravi Zora A. Jurič. Tudi zato so ji rekli pesnica temin. Sploh njene balade so temne, mračne, vstopajo v polje kolektivne zavesti.

V mnogih pesmih govori o nezmožnosti zlitja ljubimcev, »ti večno moj in večno drugi«, ali »o dotaknjenem življenju brez dotika«. A hkrati skozi najtemnejšo temo zablisne svetloba, zaupanje, upanje, radoživost in moč – »nekje so zmeraj južna zatočišča, nekje je smrt najbližja poželenju«.

Njena poezija izstopa po izpovedni moči, po pogumu, malo žensk si je upalo takrat na tak način pisati o ljubezni, erosu, pravi Zora A. Jurič. Poleg tega, da je imela popolno formo in izjemno visok jezik, poln metafor, je ključna stvar tudi ritem, ki nam zleze pod kožo. Lepota, ki se nam odpira znotraj in vidimo pokrajino v novi luči, skozi njene verze.

Kantavtor Peter Andrej je uglasbil številne pesmi, po albumu Valovanje še album Zatópató, ki nosi naslov po eni njenih najbolj posebnih balad, o kateri je Boris A. Novak zapisal: »Kristalno čisto in lepo, mojstrsko in pretresljivo! Hvala, Erika!«

Kar je minljivo, je le slepilo

Prav Pandur je bil tisti, ki ji je naložil in zaupal, da prevede drugi del Goethejevega Fausta, ki so ga v sezoni 1990/91 pripravljali v SNG Maribor. »Ta prevod ni bil zvest izvirniku niti v rimah niti metrično, bil je prirejen za potrebe predstave,« je dejala pesnica. Nato jo je prevajalec, pisatelj in urednik Aleš Berger spodbudil, naj prevede celoten drugi del Fausta. Sprejela je izziv in začelo se je intenzivno, več kot sedem let dolgo srečevanje s čudaškim, samosvojim in eruditskim poetom.

To je bil izjemni užitek in težko delo, kot je dejala v pogovoru leta 2015 ob prejemu Glazerjeve nagrade. Ob službi v mariborski knjižnici, s podporo takratne ravnateljice Dragice Turjak, je vsako prosto minuto posvečala Goethejevim verzom. Zelo jo je podpiral in spodbujal tudi pesnik Lojze Krakar, s katerim sta si takrat redno dopisovala. Da je ta prevod mojstrski, se strinjajo vsi, ki so ga primerjali z drugimi prevodi, pravi Zora A. Jurič. A zanj, kljub vsem izjemnim kritikam, ni dobila Sovretove nagrade.

Poleg Fausta je prevedla še tri dramske tekste za potrebe mariborskega gledališča: Lulu Franka Wedekinda, Büchnerjevega Vojčka, Macbetha Heinerja Müllerja, na sinovo prigovarjanje in za lasten gušt pa tudi libreto, ki ga je za Mozartovo opero Čarobna piščal napisal Johann Emanuel Schikaneder.

Pred dvema letoma se je festivalska sezona Prevodnega Prangerja pod vodstvom Urške P. Černe sklenila prav z dogodkom, ki je bil posvečen Eriki Vouk, njenemu opusu, sploh prevodu drugega dela Goethejevega Fausta, ki je izšel leta 1999 pri Založbi Obzorja.

To je bil tudi prvi integralni prevod Fausta II. v slovenščino, nekaj odlomkov njenih prevodov II. dela pa je pred tem izšlo v zbirki Klasiki Kondorja, ki jih je urejal Aleš Berger. Goethe je ta del svoje dramske pesnitve s prekinitvami pisal kar šest desetletij. Dokončal ga je tik pred smrtjo, ko je bil star dvainosemdeset let (1831), izšel pa je njegovi smrti.

»Izbrala sem Eriko Vouk, ker je prva izmed Slovencev, ki ji je v zgodovini slovenskega slovstva uspel energetski, discipliniran, ritmično-poetični, intelektualni podvig – prepesniti vseh 7499 verzov Fausta II.,« je povedala Urška P. Černe, selektorica Prevodnega Prangerja. Namenoma je, kot je rekla, uporabila izraz »prva izmed Slovencev«, saj so vsi, ki so se preizkušali s Faustom, moški, od Valentina Mandelca leta 1862 naprej. Erika Vouk je prevod oddala konec leta 1998, izšel je v razkošni opremi oblikovalca Matjaža Vipotnika kot najlepša knjiga slovenskega knjižnega sejma v razredu prevodnega leposlovja, v uredništvu pesnika Andreja Brvarja tedaj še obstoječe Založbe Obzorja.

Ko jo je Peter Rak za Delo vprašal, ali se je Faust, s katerim je tako rekoč živela sedem let, zajedel v njeno poezijo, je Erika Vouk odgovorila, da ne. Da tudi v zbirki Belo drevo, ki je izšla kmalu po prevajanju Fausta, ni nič goethejevskega ali faustovskega.

»Je pa Faust ostal v mojem zasebnem življenju, in sicer na ta način, da sta zadovoljstvo in olajšanje, ker je prevod končan, ostali v meni. In ostala je želja, da bi prevedla še prvi del,« je povedala.

Prevod je dobil odlične kritike, a zanj ni dobila Sovretove nagrade.

Beli križ

Najbolj zares ona je bila ob morju, v mediteranski pokrajini, pravi Zora A. Jurič. Skoraj v vsakem pogovoru za medije je pesnica omenila ljubezen do morja, do Mediterana, sploh Piran, nekdanji dom Društva slovenskih pisateljev na Belem križu, ki je bil njen azil, kot je rekla.

»Tja nisem prihajala kar tako, v mapi sem imela številne nastavke in osnutke, ki so nastajali doma. Ampak tam je iz teh skic nastala pesem, le redkokatera pesem je bila končana kje drugje. Pa vzgib ni neposreden, morje zame ni napisalo še nobene pesmi, to so le metafore in prispodobe, gre zgolj za drugačno razpoloženje, za drugačno koncentracijo, drugačno senzibilnost. Nemalokrat se počutim kot občutljiva prisluškovalka in občudovalka morja, skal, kamnov, rib, školjk. Srečna, da je pesnjenje, pa tudi prevajanje božji dar,« je še povedala Vladimiri Rejc za Nedelo leta 2002.

Ni naključje, da ji je tako blizu pesnik Federíco García Lorca. Blizu ji je po občutenju mediteranske pokrajine, ko z besedami, njihovim zvokom slikaš podobe pokrajine z osupljivo lepoto. Njemu je posvetila eno od svojih pesmi.

»Maribor je moje mesto, tukaj je moj dom, vendar to ni moja duhovna pokrajina – to razkošje vtisov začutim vsako poletje v domu pisateljev na Belem križu, kjer je dovolj miru in se moje pesniške metafore vizualizirajo.« Kot je zapisala v eni od pesmi: »Stičišče morja in neba, poplava dveh modrin.«

Ne zemlje, skale ljubim, kamen,

razžarjen, bel, od morske plime slan.

In ne zeleno, modro, ki te ljubim,

delfinov skok, v pršcu razigran.

Ne oblih hrbtov gričev, ljubim klife

nad senčnimi zalivi, erozijo,

medeni vonj brnistre, hieroglife,

izjedkane v kršu, da molčijo.

(Opis slike, 2002)

Erika Vouk sijajno interpretira svojo poezijo, to je posebna izkušnja, vedo vsi, ki so imeli priložnost, da to doživijo v živo, pravi Zora A. Jurič. Takrat se zavedeš, kot je zapisal Boris A. Novak, da njene pesmi resnično vstopajo v telo bralca, poslušalca, intravenozno, da jih občutimo s telesom. Kot zaklinjanje.

Piše v starem jambskem verzu. Ko so jo spraševali, zakaj in kako uporablja ta verz, je rekla samo: »Ne sprašujte me o tem, to je moj ritem. Nisem znanstvenica, sem pesnica.« In dejansko je rojena pesnica, pravi Zora A. Jurič.

»Nisem navezana na to telo. Ker mi je povzročalo preveč bolečine,« ji je nekoč rekla Erika Vouk, »​ampak na življenje pa neizmerno.«

»Erika ima v sebi to življenjsko silo, radoživost in hkrati temnino,« pravi Zora A. Jurič. »Kljub njeni temni, boleči poeziji občutimo tudi optimizem, svetlobo. Iz njene poezije pa tudi iz njenega osebnega življenja začutiš, da je sprejemala življenje takšno, kot je bilo. V dobrem in slabem.«

»Počasi srebam čas. Iz tenke čaše zveni vesolje.« Erika Vouk