V nadaljevanju preberite:

»Ženske so si v nekem trenutku vzele pravico, da so začele plezati po drevesih, in ne glede na to, kako visoko so se vzpele – že en meter je bil dovolj –, se je spremenilo njihovo obzorje. Gozd je vedno drugačen, če ga gleda s svoje perspektive ptica, veverica, volk, mravlja ali ženska.«

Od kod ideja za takšno razstavo, vprašam Lauro Leonelli. »Pred tridesetimi leti sem začela pisati o fotografiji, pisala sem o velikih razstavah, velikih fotografskih mojstrih, za časopise in revije, predvsem za sobotno kulturno prilogo največjega italijanskega finančnega dnevnika Il Sole 24 Ore. Bralci dnevnikov so najboljši – radovedni, dobro informirani, z nogami na zemlji. Potem pa sem pred petnajstimi leti odkrila tako imenovano anonimno fotografijo, torej zasebne fotografije anonimnih fotografov, in nenadoma me je preplavila neverjetna svoboda. Ko ves čas pišeš o delu in talentu nekoga drugega, izgubiš sebe. In tudi realnost vidiš skozi oči in zavest nekoga drugega – kako je Cartier-Bresson videl Indijo, kako je McCullin videl Vietnam … Najprej je mojster, potem tema, potem dežela in na koncu si ti kot novinar oziroma pisec.

Ko pa sem spoznala lepoto in svobodo, ki jo ponuja anonimna fotografija, sem se odločila, da se bom popolnoma potopila v ta fantastična dela. Začela sem zbirati stare fotografije. Na začetku so bile teme, ki so me zanimale, zelo naključne. Ker imam rada nadrealizem, sem najprej začela zbirati nadrealistične fotografije – nenavadne ali zlovešče podobe, zabrisane ljudi, ki so bili videti kot duhovi …« Našla jih je na bolšjih tržnicah, v antikvariatih, največ pa na spletnih platformah.

Spoznala je mnoge zbiratelje in trgovce s tovrstnimi fotografijami. »Pred osmimi leti sem bila v Parizu na velikem umetniškem sejmu Paris Photo in tam v knjigarni našla majhno knjigo z naslovom Ženske na drevesih nemškega zbiralca in kuratorja Jochena Raissa. Ta knjiga je bila zame pravo odkritje. Vedno sem mislila, da so najbrž fotografije žensk, ki plezajo na drevesa, zelo redke, a potem sem odkrila, da jih je ogromno.

V knjigi se Raiss sprašuje, kdo so bili tisti, ki so posneli vse te fotografije, mene pa je začelo zanimati, kdo so vse te ženske, ki so se odločile, da si želijo takšno svojo fotografijo. To so bile nekoč zelo racionalne odločitve, vsak posnetek je bil pomemben in dragocen, ni bilo tako kot danes, ko lahko ustvarimo na tisoče podob. Začela sem jih iskati in našla sem velikanski gozd takšnih fotografij z zelo različnih koncev sveta – iz ZDA, Francije, Srbije, Ukrajine ... Z začetka prejšnjega stoletja pa vse do 50. oziroma 60. let. Potem sem začela iskati reference – romane, eseje, zgodbe, filme, ki omenjajo ali tematizirajo ženske in drevesa, mitologije, legende, simbole.«