MAD 2.0

Čas socialnega distanciranja vpliva na naše filmske izbire. V zadnjih tednih sem se zatekel k žanru ameriškega vesterna. V samoizolaciji tako na večer odkrivam novo fascinacijo nad odprtimi prostori idilične prerije, ki zdaj ponuja umišljeno zavetje pred toksično bližino urbanega življenja. A ta idilični beg pred realnostjo je krhke in kratkožive narave, in to ne le zaradi realnosti, ki beleži rapiden porast obolelih. Ko vidim Randolpha Scotta, kako na začetku Boetticherjevega filma The Tall T (1957) jezdi proti postojanki, kjer prebivata oče in otrok, močneje začutim njun strah pred neznancem, čigar bližina nemara prinaša smrt. In ko otrok v neznancu naposled prepozna znanca, se zdrznem nad brezbrižno gesto rokovanja in mu skorajda zakličem: Hej! Brez dotikanja!

Poskus bega pred realnostjo, kot ga imenuje Freud, se nehote prevaja v pravi pravcati beg v nevrozo, ki jo odlikuje tesnoba pred dotikom, délire de toucher. Za instantno nevrotično reakcijo ni treba fizičnega stika; zadošča že miselni kontakt, torej tudi film, ki misli spelje na prepovedano.

Socialno distanciranje prinaša novo različico doktrine MAD iz časov hladne vojne, katere akronim izčrkuje NOROST. In če je ta doktrina nekdaj pomenila vzajemno zagotovljeno uničenje (mutually assured destruction), ki je varovalo atmosfero hladnega miru, danes označuje vzajemno zagotovljeno distanco (mutually assured distance), ki naj nas obvaruje pred smrtonosno okužbo.

Videti je, kakor da vstopamo v novo dobo hladne vljudnosti in vljudnostne distance. Kljub izoliranosti naše življenje upravičeno postaja čedalje manj zasebno. Rojeva se nova zavest o obstoju družbe tam zunaj, ki je paradoksna posledica distanciranosti od socialnega dogajanja.

Javne institucije so zaprte (ali delujejo okrnjeno in na daljavo), a naše življenje še nikoli ni bilo tako javno. Priče smo ponovnemu rojstvu javnega prostora iz duha zaprtja javnih ustanov. Socialno distanciranje deluje kot forma socializacije, zapuščanje domov pa kot sebično dejanje kovidiotizma, nedoraslosti novim razmeram. Tisti, ki ne upoštevajo splošnih navodil in se zbirajo, so egoistični individualisti, zaprti v slonokoščeni stolp lastne neumnosti, tisti, ki jih upoštevajo in ostajajo v samoosami, pa predstavniki novega koronavirusnega kolektivizma. Neupoštevanje karantene je (ne le) privatna pregreha, naša samoizolacija pa akt javne rabe uma.

Kako zelo sta zasebnost in intima postali lokus javnega, pričajo vodila glede spolnosti v času koronavirusa, ki jih je objavilo mesto New York. Vodila kot najvarnejšo spolno izbiro navajajo masturbacijo. Ker spolni akt zaradi novega koronavirusa ne bo postal nič manj priljubljen, je masturbacija del samoosamitvenega boja proti pandemiji. A tudi tu je spolne organe (in morebitne spolne pripomočke) pred odnosom in po njem treba umivati z milom in vodo – vsaj dvajset sekund, torej dvakrat »Vse najboljše za te«.

Če že občujemo z drugim, potem le v okvirih lastnega gospodinjstva (prepoved incesta, sklepam, ostaja v veljavi), pri čemer se je zaradi prisotnosti virusa v blatu priporočljivo izogniti rimmingu (dotikanju anusa z usti) ter – v navidez ekstremnem kontrastu s tem – poljubljanju. Poljubljanje s tem zadobi smrtonosno avro radikalne ljubezenske izpovedi. Če te poljubim, tvegam smrt. Mnogi pari so se pred karantenizacijo soočili z vprašanjem resnosti zveze: Bova skupaj ali vsak zase? Si vreden/vredna poljuba? Ljubezenska vez je zadobila novo zavezujočnost in težo.

Kljub široki sprejetosti nove različice MAD, ki je v soočanju s pandemijo novega koronavirusa postal nova ortodoksija, pa vseeno naletimo na osamljene heterodoksne nazore, ki svarijo pred brezglavostjo te doktrine. Da ortodoksna popolna samoosamitev ni univerzalno aplikabilna, nemara kaže primer Indije, kjer je Modijev nenaden odlok o karanteni čez noč pustil na cesti na milijone migrantskih delavcev in obubožanega prebivalstva, ki je zdaj prisiljeno izbirati med okužbo (in potencialno smrtjo zaradi virusa) ter smrtjo zaradi lakote.

Ob začetku izvajanja odlokov o samoizolaciji smo bili deležni opevanja na novo najdene solidarnosti. Ta je med drugim prišla na usta medijskim zvezdam, ki se jim je zazdelo dopustno smetiti javni prostor z obscenim razkazovanjem svoje »razsvetljenosti«. (Je še kdo opazil, kako netalentirani so v resnici ti zvezdniki, ko enkrat ostanejo brez specialnih efektov?) Madonna je iz svoje luksuzne ječe spregovorila o koronavirusu kot velikem izenačevalcu, ki para tančico socialnih razlik in razodeva skupno jedro naše človeškosti.

Koronavirus nemara izenačuje spolne cone, kot so usta in anus, a da bi sprevideli obscenost ideje virusa kot velikega izenačevalca, nam niti ni treba v Indijo. Zadošča že pogled na newyorško podzemno železnico, s katero se ta čas prevažajo le še revni delavci, ki so primorani tvegati, ker si ne morejo privoščiti, da ostanejo doma. V isti kontekst sodi sicer tradicionalna selitev bogatih Francozov v svoje druge domove na podeželju v času epidemij, kjer s svojim frivolnim vedenjem ogrožajo lokalno prebivalstvo in kopičijo redke resurse. Če je virus razkril kar koli, potem ni razkril skupnega jedra človeškosti, temveč ostre razredne delitve.

Italijanski filozof Giorgio Agamben je v seriji odmevnih javnih posegov kritiziral ortodoksni pristop in opozoril na to, kako naglo smo bili pripravljeni privoliti v koordinate novega socialnega reda, na do skrajnosti prignano biopolitično administriranje življenja, na ukinjanje javnega prostora v imenu varne zasebnosti, na odrekanje življenju v imenu preživetja, skratka, kako hitro smo bili pripravljeni sprejeti življenje brez življenja, golo življenje, katerega paradigmo predstavljajo homines sacri nacističnih uničevalnih taborišč. Pri tem je ostalo nejasno, kakšna natanko naj bi bila alternativa socialnemu distanciranju.

Zato je analiza, v kateri Agamben postane svoj lasten epigon (zanemarjajoč razliko med socialnim distanciranjem in Auschwitzem), sočasno popolnoma na mestu in popolnoma neumestna. Ne nazadnje: mar disciplinarna in biopolitična oblast ne označujeta upravljanja življenja v vsakršnih okoliščinah in ne le v skrajnih razmerah globalne pandemije? Kot je pripomnil Jernej Habjan, v teh razmerah biopolitika zgolj sovpade z virusom: oboje ima za objekt populacije. In mar zaradi dejstva, da smo priča njunemu opaznemu delovanju, razmere niso manj, ne pa bolj alarmantne?



Za orientir delovanja v času pandemije bi se prav lahko obrnili h Kantovemu slavnemu spisu Kaj je razsvetljenstvo, ki denimo pravi: »Je pa pri nekaterih poslih, ki potekajo v občem interesu, potreben neki določen mehanizem, s pomočjo katerega se doseže, da morajo nekateri člani občestva ostati pasivni zato, da bi jih vlada ob umetno ustvarjeni enotnosti usmerila k javnim smotrom ali vsaj odvrnila od razdiralnega delovanja proti njim. Tu pa seveda ni dovoljeno rezonirati, tu je treba ubogati.« Agambenu bi torej s Kantom lahko odgovorili: Rezoniraj, kolikor te je volja in o čemer hočeš, analiziraj dane razmere, a bodi poslušen! Ali na kratko: Rezoniraj, a ostani doma!

Agamben med drugim spregovori o vseprisotni paniki, ki da paralizira našo družbo, pri čemer to paniko razume kot simptom tega, da družba verjame le še v golo življenje. Tudi ta diagnoza se mi zdi zgrešena. Moja izkušnja je ravno nasprotna: če me v teh tednih kaj navdaja s paniko, potem je to kvečjemu manko panike, ki ga je občutiti v ZDA. Vtis imam, da smo priča objektivni paniki, torej paniki, ki je subjektivno ne jemljemo nase in je kot take niti ne občutimo, pa čeprav se o njej kar naprej govori. Panika je tako opazna le na zunaj, v nekaterih naših ravnanjih, denimo v nerazumnem kopičenju potrošnih dobrin, ki je dobilo zgled v toaletni mrzlici.

A Agambenovo stališče nemara ni tako osamljeno, kot se zdi. Začetek aktualne krize je ameriške liberale silil v podobno zadržanost in strah pred big government, ki je nastopil v hipu zaprtja restavracij in s tem omejevanja prehrambenih izbir. A čeprav je tovrstna reakcija z evropskega vidika videti bizarna, njeno opiranje na izsiljeno izbiro med ameriškim načinom življenja in kitajsko avtokracijo pa v zadnji instanci lažna alternativa, strah nemara le ni docela neupravičen – zlasti v razmerah, ko se Trumpu nasmiha drugi mandat, liberali pa v aktu prisile ponavljanja zavračajo progresivnega kandidata ter tako optirajo za moško različico Hillary Clinton in s tem za verjeten poraz; Kitajska krizo že začenja izkoriščati za reševanje tajvanskega vprašanja; Orbán lahko vlada z dekretom; splet ameriških in starogardnih interesov je izglasoval nezaupnico novi kosovski vladi, kar je Slavoj Žižek nazval za prvi koronavirusni puč; britanski ministri imajo pooblastila za zapiranje meja in neovirano zadrževanje ljudi; itd. itd.

Ob tem se kot agenti javne rabe uma tudi sami spreminjamo v figure socialnega discipliniranja. Sam imam težave s kovidiotoma nadstropje nižje od mene, ki ta hip organizirata velika druženja. In čeprav vem, da je užitek bližnjega strukturno toksičen in da strukturno izziva zavist, se obenem zavedam, da ta čas terja novo etiko zavisti kot nenadejanega izraza solidarnosti. Reči, da drugi uživa na vaš račun, v razmerah aktualne pandemije ni izraz patološke zavisti, temveč ustrezen opis realnih razmer – dokler smo zmožni upoštevanja socialnih okoliščin, ki ortodoksijo soočajo z izzivom heterodoksnih prilagoditev. Naivna brezskrbnost je brezbrižnost do drugega. Ljubiti svojega bližnjega danes pomeni, da ga oropamo frivolnega užitka in mu zagrenimo brezbrižno življenje.