V prispevku preberite:

Ljudje z intenzivnimi kratkotrajnimi duševnimi stiskami in tisti, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, dobijo pomoč skoraj izključno samo znotraj psihiatrične bolnišnice in socialnovarstvenih zavodov. A številni zaradi prisilne odtujitve od domačega okolja doživljajo nove travme. Boljša rešitev bi bila, če bi ustanove preobrazili na način, da bi oskrbeli ljudi tam, kjer živijo. Med strokovnjaki, ki se zavzemajo za dezinstitucionalizacijo, je tudi Juš Škraban (1993), saj sodeluje pri več projektih in razpravah, da bi Slovenija končno izpolnila mednarodno zavezo.

Dejaven je tudi v podpornih skupinah za ljudi, ki slišijo glasove (ki jih drugi ne), sodeluje pa še pri izobraževanju medkulturnih mediatorjev. Diplomant etnologije in kulturne antropologije in magister socialne in kulturne psihiatrije je sicer zaposlen na fakulteti za socialno delo.

Veliko časa nameni tudi podporni skupini za ljudi, ki slišijo glasove. Delujejo od leta 2014, glavni namen pa je, da ljudje z glasovi dobijo ustrezno pomoč. Največjo vlogo imajo kar sami in ne strokovnjaki, ki bi jih učili, kako naj to naredijo. Med družbeno pomembnimi projekti je Juš Škraban sodeloval še pri izobraževanju iz medkulturne mediacije na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Ko ima čas, pa piše tudi pesmi. Objavljal jih je v glasilih Poetikon in Apokalipsa, lani je izdal pesniško zbirko Ribja hoja.

Zanimivo je, kako smo kot dejstvo sprejeli, da se z nekaterimi ljudmi v vsakdanjem življenju preprosto ne srečamo. Ko kdo od nas »znori«, nas obravnavajo v posebnih ustanovah daleč od tam, kjer se sicer dogaja življenje. Če zaradi kakršnegakoli razloga potrebujemo dolgotrajno oskrbo, naša družba očitno sprejema, da gremo živet nekam daleč, spet za zidove nekih ustanov.

Namestitev človeka v varovani oddelek v socialnovarstvenem zavodu najhuje poseže v njegovo življenje. To je prostor, ki ga človek ne more zapustiti po lastni volji. Je zaprt s ključem. Zakon pravi, da bi morale biti takšne rešitve zadnja možnost, a težava je, ker je podpora izven ustanov šibka, ustanov pa veliko, zato so bolj priročni predvsem skrajni odgovori.

Ko so v Italiji že v 60. letih začeli s postopki dezinstitucionalizacije, je bilo pomembno vodilo slogan »svoboda je terapevtska«. Tako psihiatrične bolnišnice kot zavode so preobrazili v podporne službe v skupnosti.