V nadaljevanju preberite:

V zadnjih letih je bilo napisanih več knjig o nadrealističnih umetnicah. To divje in vznemirljivo umetniško gibanje je dolgo časa veljalo za moški klub. Nadrealisti so tako radi razstavljali žensko telo v svojih delih in tudi v resničnem življenju, saj so bile zanje ženske predvsem muze in ljubice. Kot je dejala ena od njih: »Do žensk so se obnašali, kot da smo talentirani psi, oboževale smo svoje gospodarje in zanje smo rade izvajale različne trike.«

Galerije in muzeji na novo odkrivajo dela Leonore Carrington, Leonor Fini, Méret Oppenheim, Remedios Varo in Lee Miller. Prav mož slednje Roland Penrose je Whitney Chadwick, avtorici knjige o nadrealističnih umetnicah, v 80. letih prejšnjega stoletja povedal: »Seveda so bile ženske pomembne, a samo zato, ker so bile naše muze, niso bile umetnice.« To je povedal mož Lee Miller, ki je kot fotografinja odkrivala nove fotografske tehnike in kasneje ugotovila, da se je njen tedanji ljubimec Man Ray podpisal pod marsikatero njeno delo. Bila je tudi ena najboljših vojnih fotografinj, ena prvih, ki je prišla v osvobojeno koncentracijsko taborišče Buchenwald in kasneje Dachau. Videla je stvari, od katerih se ni nikoli opomogla.

Ko je Chadwickova o tem, kar ji je povedal Penrose, vprašala slikarko Leonoro Carrington, ji je ta povedala: »Nisem imela časa, da bi bila muza, preveč sem imela dela, saj sem se morala ves čas upirati svoji družini in se učiti, kako biti umetnica.«