V nadaljevanju preberite:

Kmalu jih bom napolnil šestdeset, še vedno lažem sebi in drugim. Pripovedujem šale o življenju, najraje tisto o gori. Gora je moja zavetnica, edina prepričljiva laž. Ko je nekega dne ne bom več videl, ne bom vedel, da je že prepozno.

Ne vem, zakaj pravim, da jih bom napolnil šestdeset, ko pa ni česa napolniti – navsezadnje gre le še za golo številko, ki je samo še bolj gola, zdaj ko sem jo tako neusmiljeno razgalil. Z njo pa tudi sebe. S čim sem torej napolnil vsa ta leta? Z uspehi? Neuspehi? Vzponi in padci? Ali zgolj in samo z besedami? Slednje bo še najbliže resnici. Besede imajo zven, življenje ne – življenje je tiho kot gora na obzorju. In mineva kot molitev.