Je kakšen lepši način, kako ravnati z nečim, kar je tuje, neznano?

Da, bil je lep, navdihujoč večer, vse skupaj je kar trajalo, se je nasmehnil. Po pogovoru s Ksenijo (Horvat) sem dobro uro podpisoval knjige in govoril z bralci, potem smo bili z Manco (G. Renko, umetniško vodjo Fabule) in Alešem (Šteger) še na večerji, spoznal sem prevajalca Olge, zelo prijeten večer, res.  Spat sem šel šele okrog pol enih.

Videti je bil skoraj isti kot pred dvajsetimi leti, ko sva se srečala v Ljubljani ob izidu slovenskega prevoda Bralca.
Visok, uglajen, navidezno zadržan, na vprašanja je odgovarjal z rahlim nasmeškom, jasno, včasih samo z enim stavkom, z eno samo besedo.

Bernhard Schlink je s svojim romanom Bralec (1995), ki govori o kompleksnem razmerju med petnajstletnim Michaelom in šestintridesetletno Hanno Schmitz, za katero se izkaže, da je bila pripadnica SS, paznica v kacetu, osvojil svetovno bralstvo, preveden je v petdeset jezikov; po njem je leta 2008 Stephen Daldry posnel film s Kate Winslet in Ralphom Fiennesom v glavnih vlogah.



Tudi Schlink je študiral pravo v Heidelbergu in Berlinu, predaval je v Bonnu, bil je sodnik ustavnega sodišča zvezne dežele Severno Porenje - Vestfalija, potem je predaval pravo na frankfurtski Goethejevi univerzi in od leta 1992 tudi na Humboldtovi univerzi v Berlinu. Zdaj živi na liniji med New Yorkom in Berlinom.

Roman Olga, ki je izšel pred dvema letoma v programu založbe Diogenes, je zdaj ob Fabuli v prevodu Braneta Čopa izšel pri založbi Beletrina. Doslej so prevedeni tudi vsi trije detektivski romani (Selbova prevara, Selbova pravica in Selbov uboj), romana Vrnitev domov in Konec tedna ter zbirka zgodb Ljubezenski pobegi.

Velja za avtorja, ki skoraj v vsakem romanu razmišlja o nemški preteklosti, kot piše Igor Bratož, včasih na povsem intimni ravni, kot v Ljubezenskih pobegih, včasih z jasno politično intonacijo, kot v Koncu tedna, v katerem so se s preteklostjo prisiljeni soočiti nekdanji pripadniki teroristične skupine Frakcija rdeče armade.
 

V dvajsetih letih, odkar ste bili nazadnje tukaj, se je veliko spremenilo, si predstavljam. Pa vendar: še vedno radi berete na glas?

Še vedno. Včasih sem bral sinu, zdaj berem vnukinjam, še vedno uživata v tem. Berem tudi moji prijateljici. In zdaj bom na glas bral roman Olga za zvočno knjigo. Mislim, da je branje naglas nekaj zelo intimnega, nekaj, kar si lahko podarita dve osebi.
 

Ali še vedno, preden dokončate roman, celoten tekst preberete na glas, da začutite zvok besed, melodijo stavkov?

Ne, tega ne počnem več, žal.
 

Menda ste vsak roman diktirali? Ste imeli pomočnico, kot recimo Tolstoj?

Ja, imel sem tajnico, ki je potem pretipkavala moj narek, a ne ravno takšno, kot jo je imel Tolstoj (nasmešek). Takrat sem večino romanov napisal na roke in jih potem diktiral. Zdaj še vedno določene dele romana napišem na roke, nekatere dele na računalnik. Tudi če cel roman napišem na roke, ga potem sam pretipkam v računalnik.
 

Olga se zdi kot kontrapunkt Hanni Schmitz iz Bralca. Obe sta močni ženski, toda Olga se kljub težkim razmeram bori za izobrazbo, za to, da postane učiteljica, medtem ko se je Hanna proti sramu zaradi svoje nepismenosti borila drugače. Kdo ve, kako bi se zasukalo Olgino življenje, če ji ne bi uspelo, in Hannino življenje, če bi znala brati in pisati?

Da, v tem smislu lahko rečemo, da je Olga nasprotje Hanne, ker se kljub položaju kot sirota v nižjem družbenem razredu bori za to, da pridobi izobrazbo in se zaposli kot učiteljica. In je dovolj močna tudi, ko se upre pritiskom, da bi poučevala teorijo o večvredni rasi, zato izgubi službo.
 

Nekateri kritiki vidijo v obeh romanih precej podobnosti. Že način zgradbe romana, zgodovinsko ozadje, izčiščen stil, odnos med mlajšim moškim in zrelo žensko ...

Nikakor ne vidim nobenih podobnosti. V Olgi je vendar odnos med že postarano nekdanjo učiteljico, ki v družini dela kot šivilja, in sinom družine nekaj popolnoma drugega, gre bolj za nekakšno vez med generacijama, kot med Hanno in Michaelom, kjer je odnos erotičen, ljubezenski.
 

A Olga s svojimi zgodbami, izkušnjami, idejami usodno vpliva na njegovo življenje, tako kot Hanna vpliva na Michaelovo življenje?

Že, a podobnosti med tema ženskama ni.
 

V obeh romanih ste vstopili pod kožo dveh neobičajnih, kompleksnih ženskih likov. Kaj ste se naučili od njiju? Kako se je v vas zgodila, izoblikovala podoba Hanne, kako podoba Olge?

Ne vem. Ne razmišljam o tem, kako bi se približal temu ali tistemu, kako bi vstopil pod kožo kateremu od junakov. Tam je bil izziv in jaz sem se ga lotil, to je vse. Sem v službi zgodbe, ki se giblje v določeno smer in nato sunkovito zavije v drugo. Hočem reči, da je tisto, kar me vodi, predvsem zgodba.

Ne vem, rad bi vam dal odgovore, ki bi jih radi slišali ...
 

No, mislila sem, da bo to vprašanje odprlo kaj novega ...

... da se bo zbudilo kaj v moji podzavesti, mislite? (Nasmešek.) Ne, nič takšnega ni v moji podzavesti.
 

Ste malo cinični?

Nisem.

Cinizem in inteligenca sta eden manjših darov boga, ste rekli v najinem prvem pogovoru.

In še vedno mislim tako ... Res ne bi želel zveneti cinično.

Takrat sem vas vprašala, kaj je torej po vašem največji dar ...

Ljubezen. Sem rekel ljubezen?

Ste. Tudi Herberta in Olgo zaznamuje njuna prva ljubezen, kljub nasprotovanjem njegove premožne družine ji na svoj način ostane zvest, čeprav ga njegove ideje o veliki Nemčiji vsakič znova vodijo stran od nje ...

Idejo sem dobil, ko sem bral o arktičnem raziskovalcu, ki je šel na tvegano odpravo in se z nje ni vrnil.
Pomislil sem, kako mora biti za žensko, ki je z moškim, s katerim se ljubita, a tega moškega vedno nekaj žene v neznano, nepredvidljivo.

Gotovo je podobnost med Bralcem in Olgo tudi v tem, da se v obeh romanih srečata človeka, ki prihajata iz popolnoma različnih svetov, in razvijeta tako močno čustvo, ki pri obeh traja vse življenje.

Ljubezen je vedno nepredvidljiva. Ne ozira se na politična prepričanja, na družbene razmere. Ne mislite tako?

Se spomnite, kdaj ste v sebi prvič začutili to željo po tem, da bi se izrazili s pisanjem?

Hm.

Je bila morda v vašem življenju starejša ženska, ki je bila muza za to, da ste tako avtentično in sugestivno opisali erotično razmerje med 36-letno Hanno in 15-letnim Michaelom?

Ne, mislim, da ta stik s pisanjem z literaturo prihaja iz materine družine. Moj stari oče je pisal spomine, moja stara mati je pisala poezijo, napisala je tudi knjigo, v kateri je zbrala najljubše pesnike. Moja teta, recimo, je pisala šund ljubezenske romane.

Ki ste jih seveda brali?

Enega imam še vedno na polici. Naslov je Urgenca opolnoči (nasmešek), govori pa o ljubezni med kirurgom in medicinsko sestro, moja teta je bila namreč medicinska sestra.

Tudi moj stric je veliko pisal, a nikoli ni objavil svojih zapisov. Tako da sem odraščal v družini, kjer so se vsi nekako želeli izraziti tudi s pisanjem, kjer je bilo pisanje nekaj naravnega. Tudi moj oče je pisal, seveda bolj filozofske, akademske stvari.

Zdi se tudi, da je pisanje zelo pogosto izrazno sredstvo pri sodnikih, odvetnikih, velikokrat so začeli prav s kriminalkami. Je to nekakšna vrsta katarze za primere, s katerimi se srečujete v praksi?

Najbrž tudi, toda moje polje v pravu ni kriminalno pravo. Tako da pri delu nisem bil soočen s primeri, ki bi me recimo navdihnili do te mere, da bi rekel, joj, zdaj moram napisati zgodbo o tem neverjetnem primeru.

Preberite še:
Ljubezenski roman, prepoln zgodovine

Kriminalni romani o detektivu Selbu, ki ima nacistično preteklost?

Najprej sem hotel napisati zgodbo, ki ima lastno strukturo in sledi svojim zakonom. Želel sem se preizkusiti v tem. Ko sem se vrnil k pisanju, sem vedel samo nekaj: da nočem pisati o sebi.

Čeprav vedno zavračate kakršnekoli namige na avtobiografske elemente v svojih zgodbah, si ne morem pomagati, da ne bi še enkrat vprašala, od kod ste črpali, da ste tako avtentično, sveže opisali senzualnost, globoko privlačnost med petnajstletnikom in zrelo žensko ...

Iz svoje domišljije.


 

Hanna je kontroverzen lik. A Olga se je gotovo rodila iz zgodb, ki ste jih nekje slišali, iz oseb, ki ste jih srečali, prvoosebni pripovedovalec v drugem delu knjige bi lahko v marsičem spominjal na vas ...

Seveda na neki način vsi pišemo o nas samih. Tudi jaz nisem izjema. Pišemo o tem, o čemer razmišljamo, o tem, kar čutimo, kar izkušamo, kar doživljamo, vse to najde pot v naše knjige. Toda mislim, da mi res ni treba natančno določiti, kaj v mojem romanu je avtobiografsko in kaj je plod moje domišljije, mar ne?

Če že obstaja prevladujoč trend v literaturi zdaj, je to avtobiografska proza. Kaj mislite o moralni poziciji avtorja, ki s svojim pisanjem rani zasebnost otrok, žene, staršev, s tem ko jih razgali pred milijonskim občinstvom, kot je to naredil Knausgård z Mojim bojem?

Če sem iskren, nisem do konca prebral prve knjige Moj boj. Morda gre za moje omejitve, a priznam, da se mi je vse to razkrivanje osebnih detajlov zdelo precej dolgočasno, zato sem jo odložil, še preden bi se začel spraševati, kaj s tem pisatelj naredi najbližjim. A če bi začel razmišljati o tem, bi rekel, da s pisanjem ne bi smel raniti resničnih ljudi. Mislim, da mora pisatelj imeti, reciva temu, poetično in imaginativno moč, da pove tisto, kar želi povedati, tako da s tem ne rani drugih. Veste, kaj mislim?

Hanif Kureishi, ki je bil pred leti prav tako gost Fabule, je rekel, da moraš, če želiš postati pisatelj, metaforično ubiti svojo družino.

Gotovo je to najbrž treba narediti, toda ne razumem, zakaj bi to morali narediti javno (nasmešek).

V resnici razumem, kaj želi Kureishi povedati: da moraš biti radikalno iskren do sebe in drugih, da lahko napišeš dober roman. To pomeni, da moraš izstopiti iz cone udobja, da greš po težji poti samoizpraševanja. Poglejte samo Eleno Ferrante, tudi njeni romani (Neapeljski cikel) veljajo za avtobiografsko prozo, toda ona se je zavestno odločila, da ne bo ranila nikogar, da bo tudi s svojo anonimnostjo zaščitila vse tiste, ki bi se morda lahko prepoznali v njenih knjigah.

Vam je všeč?

Zelo. Hkrati z njenimi romani dejansko izkusiš tisti svet, petdeseta leta v predmestju Neaplja, začutiš duha časa v šestdesetih, sedemdesetih ... Skratka, doživiš tudi čas, okolje in odnose, ne samo njen um. Tega nisem zaznal pri Knausgårdu, ki se ukvarja predvsem s psihoanalizo samega sebe.

Bernhard Schlink: Imel sem profesorja, ki sem ga imel rad in sem ga resnično spoštoval, potem se je izkazalo, da je bil vpleten v nekaj strašnega. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Kakorkoli, verjetno vidite, da smo se znašli v svetu družabnih medijev, kjer zasebnost ni vrednota, kjer smo vsi soudeleženi v igri ekshibicionzma in voajerizma. Kje je v tem svetu prostor za knjigo? Za bralca?

Ne vidim knjig v tem svetu, ker ne vidim tega sveta. Nimam profilov na facebooku, nimam instagrama, ne tvitam, ne sodelujem v tem svetu.

Pišem elektronsko pošto in jo dobivam. Ker je to včasih koristno. Toda ta svet družabnih omrežij ni moj svet. Nisem vstopil vanj in niti ne načrtujem, da bom vstopil vanj.

Kot mednarodno uspešen avtor ste seveda privilegirani, da vam tega ni treba. Mlajše generacije avtorjev pri velikih mednarodnih založbah imajo v pogodbah, da morajo vzdrževati vsaj dva profila v družabnih medijih.

Res? No, jaz tega nimam v pogodbi, zato lahko svojim mlajšim kolegicam in kolegom izrazim sočutje. Po mojem ni preveč prijetno, da si obvezan, da nenehno oglašuješ sebe in svoje knjige.
 

Mnogi kritiki izpostavljajo vaš izčiščen, svež, celo preprost stil pisanja, tako pri Bralcu, pri Ljubezenskih pobegih, ne nazadnje tudi pri Olgi?

Ne vem, kakšen je moj stil pisanja, in v resnici se tudi ne obremenjujem s tem. Je edini stil, ki ga imam, in je tudi edini način, kako lahko pišem. Lahko samo rečem, da prihaja iz srca.
 

Že. A verjetno ste za to, da ste ujeli Hanno, morali slišati njen glas, da ste tako opisali Olgo, ste morali dolgo časa preživeti z njo, razmišljati o njej ...?

To so skrivnostne stvari. Ne vem, kaj vam lahko povem o tem.

Pišem tako, kot pišem. In ne zahtevam, da bi se bralci morali odločiti, kako bi imenovali moj stil. Mislim, da bi se morali ukvarjati z zgodbo, vsebino, s problematiko, ki jo naslavljajo romani. Želim si, da bi brali zgodbo, ki bi se jih dotaknila, ne da bi se ukvarjali z pretirano estetizacijo mojih stavkov, z njihovimi pomeni.

Čudovito je, če lahko kot avtor rečeš, aha, za ta tip zgodbe bom izbral takšen jezik, za ta roman bom izbral drugega ... Jaz tega ne znam.
 

No, sami kot strasten bralec veste, da gre pri literaturi predvsem za vprašanje – kako. Da so pisatelji dolgo let, preden so začeli zares pisati, preživeli v iskanju njihovega izvirnega glasu, izvirnega jezika. Frankfurter Neue Presse je zapisal, da je vaša proza čista, precizna in elegantna.

Vesel sem, da hvalijo moj stil, ampak res ne morem reči prav nič inteligentnega o tem. Seveda se trudim s stavki, obračam jih, dokler ne začutim, da zvenijo ... nekako prav.

In ta občutek, da je nekaj prav, je podoben tistemu občutku, ko si zamislim zgodbo in se ti drobci sestavijo v celoto. Takrat začutim nekaj zelo posebnega, kot da je to, kar sem ustvaril, resnično. To je zelo močen občutek. In podobno je z mojim stilom oziroma avtorskim glasom, kot pravite. V določenem trenutku začutim, da deluje. Da je tako, kot pišem, prav.
 

Včeraj ste na odprtju Fabule povedali, da izhajate iz zelo religiozne protestantske družine, vaš oče Edmund Schlink je predaval na teološki fakulteti, stric je bil duhovnik.

Moj oče je bil profesor dogmatične in ekumenične teologije na heidelberški univerzi, da. In res je postal eden bolj vplivnih luterantskih teologov.
 

Ste kot otrok vsako nedeljo preživeli v cerkvi?

Vsako nedeljo sem bil pri božji službi.
 

Ste tam doživeli ta stik z branjem na glas?

Sem, ampak v središču protestantske božje službe je pridiga. In včasih sem tudi pridigal.
 

Res? Kdaj?

Še zdaj kdaj to naredim. Včasih me povabijo, in če je le mogoče, recimo enkrat na leto, imam pridigo.

Čudovito je, ker imaš že pol leta vnaprej določeno temo, in potem o tem razmišljaš, stavki se ti v mislih izkristalizirajo, a hkrati se ne pretvarjam, da sem bolj pobožen ali bolj goreč vernik, kot v resnici sem. Toda ti teksti so tako polni modrosti, tam najdem zelo zanimive stvari. Moja zadnja pridiga je bila o treh modrecih, ki so prišli z Vzhoda, da se poklonijo Jezusu.
 

Ste v tej zgodbi spoznali kaj, kar lahko nagovori ta čas?

Svete tri kralje z Vzhoda sem zagledal kot nekakšne prve verske turiste, ki izvedo, da se v vasici Betlehem nekaj dogaja, pridejo in pokažejo spoštovanje ter prinesejo darila. In potem se vrnejo domov. Je kakšen lepši način, kako ravnati z nečim, kar je tuje, drugačno, neznano? Prideš, ker te zanima, se srečaš s tem, pokažeš svoje spoštovanje – in odideš, bogatejši za izkušnjo.
Hočem reči, da sem vsakič znova očaran, kaj vse lahko najdeš v tekstih iz Nove zaveze.
 

Na naslovnici vsake vaše nove knjige piše – Bernhard Schlink, avtor Bralca. Ena sama knjiga, ki je osvojila svet. Jo včasih čutite kot breme?

Ne, nikakršno breme ni.
 

Mnogi so pozabili, da je bilo prav vaše gostovanje v oddaji Oprah Winfrey odločilno za to, da je Bralec dobil takšno mednarodno pozornost.

Gostovanje v njeni oddaji je bila gotovo odskočna deska za knjigo, da.
 

Kaj lahko rečete o Oprah?

Zelo pametna in načitana ženska je. In občudujem to, kar je naredila za knjige v Združenih državah in za širjenje bralne kulture. Res pa je, da se je v najini seansi ob ognjišču na začetku osredotočila predvsem na zlorabo v tem odnosu. Torej starejša polnoletna Hanna, ki uveljavlja svojo fizično, psihično in spolno premoč nad petnajstletnim Michaelom. To je bolj ameriški aspekt videnja tega romana.
 

Če so v ZDA ta odnos mnogi videli kot spolno zlorabo, so se v Evropi  osredotočili predvsem na to, kako je lahko ženska, ki je ustrahovala in mučila taboriščnice, predstavljena kot kompleksna, polnokrvna, čuteča, tudi pogumna oseba.

Ah, da, veliko je bilo očitkov, da bi morala biti Hanna, ker je naredila tako strašne stvari, predstavljena kot pošast. A ni vse tako preprosto.

To so vendar stvari, ki jih je moja generacija izkušala znova in znova. Ko so odkrili, da je oseba, ki jim je bila blizu, ki so jo imeli radi, za nekatere je bil to oče, za nekatere stric, stari oče, profesor, učiteljica, skratka oseba, ki so ji zaupali, vpletena v nekaj strašnega, nekaj, kar je nemogoče odpustiti.
 

Je tu razlog, zakaj je ta nenavadna knjiga, za katero ste večkrat rekli, da ste jo najprej pisali kot zgodbo o kompleksni nemški preteklosti, spregovorila toliko ljudem po svetu?

Očitno. Ker to ni samo zgodba o holokavstu, je zgodba o tem, kako se soočiš s tem, da je ljubljena oseba nekoč v preteklosti počela strašne, zate nepredstavljive stvari. In s tem se lahko identificira vsakdo, ne samo nekdo, ki je del prve povojne generacije v Nemčiji.
 

Sami ste večkrat omenili, kako vas je vse pretreslo, ko se je izkazalo, da je bil vaš profesor pripadnik SS.

Ja, imel sem profesorja, ki sem ga imel rad in sem ga resnično spoštoval, mislim, da prav njemu dolgujem svojo ljubezen do angleškega jezika. Potem se je izkazalo, da je bil vpleten v nekaj strašnega.
 

V letih po izidu Bralca ste veliko govorili o kolektivni krivdi nemške povojne generacije, o tem, kako ste občutili strašno breme, da ste Nemec. Mislite, da za tretjo generacijo po holokavstu to še vedno predstavlja breme, se sploh sprašujejo o tem?

Ah, za mojo vnukinjo to ni več breme. Mislim, da je to za vsako generacijo lažje. Kot sem rekel, to se spreminja z vsako novo generacijo.
 

Kakšna je krivda Michaela Berga? Kakšna je krivda Herberta iz romana Olga, ki je poveličeval veliko Nemčijo?

To so seveda zelo različne stvari. Michaelova krivda je intimne narave, ljubi žensko, ki je počela težke stvari. Olga jasno pokaže neodobravanje, ko ji Herbert govori o tem, kako so v Afriki ubijali pripadnike plemena Herera, a hkrati postavi jasno mejo, ko se kasneje izkaže, da nekdo, ki je bil zelo blizu, vstopi v SS.
 

Je Herbert strahopetec, ker se ne zmore soočiti z voljo staršev, ker kljub ljubezni do Olge ne zmore ostati z njo, ob njej, ampak ves čas odhaja od nje? Je bil Michael strahopetec, ker se, ko je izvedel za njeno temno preteklost, ni mogel soočiti s Hanno?

Če bi Hanna priznala, da je nepismena, bi to zmanjšalo njeno kazen na sodišču. In Michael bi gotovo lahko govoril z njo, ji pomagal, jo vzpodbudil, da na sodišču pove, da je nepismena. Toda po vseh teh letih, ko je hrepenel po njej, na sodišču, ko je njena preteklost prišla na dan, tega ni zmogel narediti. In ja, mislim, da bi se kot zrel mlad moški moral soočiti s tem.
 

Belgijski pisatelj Stefan Hertmans je nedavno na teh straneh dejal, da ga dogajanje v Evropi spominja na čas pred drugo svetovno vojno, porast populističnih desnih voditeljev. Kako si razlagate, da po vseh opozorilih zgodovine ljudje volijo populistične politike?

Mislim, da gre preprosto za to, da so ljudje zmedeni, ker se svet tako hitro spreminja, migrantski problem, globalizacija, ekonomske razmere, vse to v njih sproža občutja strahu in tesnobe in tako želijo nekoga, ki bi jim predstavljal avtoriteto, ki bi jim pokazal »pravo pot«.
 

Kljub vsemu, kar je naredila Nemčija, da bi opravila s kolektivno krivdo, se zdi, da se tudi tam zgodovina ponavlja.

Ta porast nacionalizmov, antisemitizma, seksizma, vsega je strašen. Desničarski ekstremizem je po mojem tudi način, kako se soočiti in spopasti s tem svetom, ki postaja tako globaliziran, kaotičen. Zdi se, kot da se nam spodmikajo tla pod nogami, družba se spreminja vrtoglavo hitro, svet se spreminja, ljudje se ne znajdejo v njem.
 

V soboto ste na odru Linhartove dvorane v pogovoru s Ksenijo Horvat rekli, da pri mladih opažate predvsem iniciativo proti globalnemu segrevanju, skrb za okolje, ne pa družbenopolitičnih iniciativ. Mislite, da bi večja vključenost mladih spremenila družbo?

Mislim, da bi s tem, če bi se mladi začeli bolj aktivno ukvarjati s politiko in tako oživili stranke, institucije, gotovo lahko spremenili prevladujočo politično situacijo v Evropi.


 

Ob vašem prvem obisku v Sloveniji ste mi povedali tudi, da so vas po uspehu Bralca kontaktirali številni evropski studii, a da ste se odločili, da avtorske pravice predate Anthonyju Minghelli, avtorju Angleškega pacienta. Kako to, da je film potem režiral Stephen Daldry?

Ja, najprej je ta film res želel narediti Minghella, nekajkrat sva se dobila in govorila o tem, in res me je zanimalo, kako bo oživil literarne like na platnu, glede na to, da je to mojstrsko naredil že pri Angleškem pacientu, tudi pri Nadarjenem gospodu Ripleyju ...

A potem me je nekega dne poklical na pogovor in mi rekel, da se je odločil, da se bo nekaj časa posvetil gledališču. Vprašal me je, ali imam kaj proti, če bi zgodbo režiral Stephen Daldry (Ure do večnosti, Billy Elliot).
 

On sam vam je predlagal Stephena Daldryja? Nenavadno.

Veste, pravice sem studiu predal samo pod pogojem, da bo film naredil Anthony Minghella, ki sem ga od nekdaj cenil in mu zaupal. Zato me je on moral vprašati, ali se strinjam, da to preda Stephenu Daldryju. In mislim, da je Stephen naredil res čudovit film. Zelo sem zadovoljen.
 

Na kaj ste najprej pomislili, ko ste slišali, da bo vlogo Hanne dobila Kate Winslet?

Oh, jaz sem jo vendar hotel v filmu! Že prej sem si prav njo predstavljal v vlogi Hanne. Tako kot sem si za vlogo starejšega Michaela predstavljal Ralpha Fiennesa.
 

Potem ste imeli srečo, najprej že to, da ste lahko sodelovali pri izbiri.

Ja, imel sem srečo. Nasploh je bilo vse v tem filmu čudovito srečno naključje.
 

In vendar je tudi film sprožal polemike. Ko je Kate Winslet za svojo vlogo dobila oskarja, so filmu očitali, da je prav zaradi njene vrhunske igre Hanna Schmitz, zločinka, paznica SS v kacetu, dobila »preveč človeški obraz«
.

Ker bi morala biti videti zgolj kot kruta zločinka, mar ne? Mislim, da je Kate s svojo igralsko sposobnostjo ujela vse odtenke, tudi Hannino ranljivost, prestrašenost, njeno dostojanstvo in pogum. Toda če bi bili vsi, ki so počeli strašne stvari, videti kot pošasti, če bi se svet delil na zlobne in dobre, bi bil to zelo preprost svet.

Mislim, da je naredila čudovito vlogo, da je oživila to žensko v vsej njeni kompleksnosti. Tako da nikoli nisem razumel teh očitkov.
 

Morda gre za to, da smo vse bolj družba, ki želi poenostavljati in stvari ločevati na črne in bele.

Toda niso.
 

In v vaših zgodbah odpirate okna in vrata za vso kompleksnost človeških vzgibov in ravnanj.

Upam.
 

Kot bi nas želeli opomniti, da je bil vsak zločinec, krvnik tudi nekogaršnja žrtev.

Mislim, da vseh zločinskih dejanj ne moremo upravičiti samo s tem, ah, tudi on ali ona sta bila žrtev družinskega nasilja ali družbe. Tudi za Olgo bi lahko rekli, da je bila žrtev težke situacije, sirota brez sredstev, ki jo je vzgajala hladna sorodnica, a si je kljub vsemu izborila pot, da je postala izobražena, močna, pokončna ženska, z jasnimi stališči. Toda kot sem rekel, svet ni črno-bel in ljudje nismo črni in beli, smo samo ljudje.