Mislim, da je treba parafrazirati Lennona in reči: »Dajmo priložnost ljubezni«

Filmski portret z naslovom Feri je ne nazadnje tudi portret vseh njih, tega skrivnostnega mističnega kraja, iz katerega se napaja ustvarjalnost Ferija Lainščka, gotovo najbolj plodovitega pisatelja ravnice.

Zdi se, da je skoraj vsak njegov drugi roman našel mesto v filmu. Halgato, Mokuš, Hit poletja, Petelinji zajtrk, Ljubezen, traktor in rock'n'roll in Šanghaj. Zato ni čudno, da je prišel čas, da se na film odtisne tudi njegov portret. Feri. Scenaristka in pisateljica Cvetka Bevc je skupaj s senzibilnostjo režiserja Primoža Meška in izjemne kamere Andreja Lupinca za TV Slovenija ustvarila nenavaden film, v katerem se počasi odstira ustvarjalni proces enega najplodoviteljših slovenskih avtorjev in gledalca zapelje v arhetipske podobe počasne mogočne reke Mure, podobe kragulja, ki kroži nad panonsko ravnico, podobe črne Marije v mali romski cerkvici, stepske melanholije ... Na prvem programu TV Slovenija ga bodo premierno prevajali jutri zvečer.

Njegova trilogija Ločil bom peno od valov, Muriša in Strah za metulje v nevihti (založba Beletrina) je presunljiv zgodovinski portret prav te pokrajine, v katero se ponovno zaljubimo na filmu; sicer imajo Lainščkovi romani kar štirideset prevodov v svetovne jezike, med katerimi sta tudi dva romana v turščini, roman Nedotakljivi, njegov najbolj prevajani roman, pa je bil leta 2008 nominiran za evropsko knjigo leta. Lani je pri založbi Litera izšel njegov kriminalni roman Zadoščenje, njegova knjiga Prvotnost, poema o ljubezni (Mladinska knjiga) je letos na knjižnem sejmu prejela priznanje zlata hruška, za Beletrino piše roman, v katerem se poglablja in potaplja v svoje otroštvo.


 

Najbolj filmani slovenski pisatelj je zdaj dobil še film, v katerem je sam protagonist. Ker vemo, da je pred vsakim romanom običajno podoba, ideja, zgodba, ki vas obseda; kakšna je podoba, ki je sprožila snemanje filma Feri?

Ko mi je scenaristka Cvetka Bevc povedala, da razmišljajo o daljšem dokumentarnem filmu, sem bil kar v stiski. Vprašal sem jo, ali ji je morda znana kaka moja diagnoza, ki je sam ne poznam (nasmešek). Cvetka, ki jo sicer poznam kot odlično pisateljico in organizatorko dogodkov v okviru Društva slovenskih pisateljev, mi je pojasnila, da si želi ustvariti drugačen filmski portret, pri katerem se ne bo omejevala z običajnimi pristopi. S tem me je pridobila in povlekla v vrtinec. Ko je TV Slovenija nato dodala še taka mojstra, kot sta režiser Primož Meško in snemalec Andrej Lupinc, sem bil prepričan, da z mano ne nameravajo opraviti mimogrede. S sijajno ekipo sem tako, če sem prav štel, preživel kar šestnajst snemalnih dni, pa še vmes smo se kdaj dobili.
 

Glede na to, da ste kot soscenarist sodelovali kar pri šestih filmih, ki so bili posneti po vaših romanih, koliko ste se vključevali v scenarij?

Za začetek sem se moral najprej pogovoriti sam s sabo in si dopovedati, da moja vloga tokrat ni izza kamere, ampak moram preprosto stopiti v kader. Dal sem se torej na razpolago, vse drugo pa prepustil ustvarjalni ekipi. Želel sem, da posnamejo film o tem, kako me oni vidijo, razumejo, doživljajo, čutijo.

Seveda sem bil vesel, da ne nameravajo ostajati na površju, temveč mi skušajo na najrazličnejše načine pokukati v dušo. Vse skupaj je tudi zame začelo dobivati drugačen smisel.

Naloga je postajala vse težja, prestopali smo meje običajnega realizma, skušali prikazati svetove, ki so za moje ustvarjanje sicer bistveni, so pa včasih očem, seveda tudi očem kamere, na prvi pogled nevidni …


 

Film je prerešetan z arhetipi, ki jih povezuje podoba rulete, kolesa sreče. Tam so veličastna počasna reka, ravnina, konj, sova, muza, ki ji okoli vratu obesite venček iz rož, kragulj, s katerim se gledata iz oči v oči, črna Marija ... Kot je rekel režiser Primož Meško, je to pravzaprav film o procesu ustvarjanja.

Tudi po mojem mnenju ni nastal zgolj portret, ampak poskus s filmskim očesom ujeti nevidno, videti v dušo človeka, ki vse, kar vidimo, živi kot svojo resničnost. Po tej predpremieri v Prekmurju mi je nekdo rekel: Saj to ni film o tebi, Feri, ampak je film o svetu, iz katerega zajemaš za svojo literaturo. Zelo sem mu pritrdil.

Gotovo je avtorsko ekipo najbolj zanimalo, kaj pravzaprav sproža moj ustvarjalni proces, kaj ga vzdržuje in poganja. Zato smo morali velikokrat do roba, kjer se začenja tisto, zaradi česar se je mojega pisanja oprijela oznaka magični realizem. In ravno nad tem, se mi zdi, ta film najbolj razgrinja zaveso. Resnično mislim, da bistvo mojega pisanja ni v tem, da bi resničnost spreminjal v magično, temveč resničnost vstopa v moje pisanje ravno zato, ker je magična.
 

Nekaj podobnega je rekel Gabriel García Márquez. Da je med pisanjem romana Sto let samote samo »prepisoval tisto, kar je videl«. Torej, da je tisto, kar bralci dojemamo kot magični realizem, za to deželo čisti realizem.

Toplo mi je pri srcu, ker ste zdaj pomislili na Márqueza, ki je eden izmed mojih velikih učiteljev. Ravno Márquez je bil prvi, ki mi je povedal, da se lahko v eni vasi, ki se imenuje Macondo, zgodi vse, kar potrebuje pisatelj, da lahko nagovori ves svet. Zaradi njega sem si upal spremeniti Prekmurje v svojo pisateljsko vas in nisem nikoli več pomislil, da imajo drugi pisatelji morda na razpolago bolj zanimive in navdihujoče vasi.
 

Prizor iz filma, v katerem se kamera dvigne, in potem zagledamo vso ravnico od zgoraj, začutimo to stepsko melanholijo, to panonsko dušo, o kateri radi govorite ...

Hm, zdaj sem se spomnil prigode z odprtja knjižnega sejma. Ko sem pred svojim govorom stopil v zaodrje, sem tam srečal Rozo (Andreja Rozmana), ki je povezoval dogodek, in mu rekel: »Kaj že spet delaš?« Pa je gladko odvrnil: »Lahko je tebi, ki imaš dušo. Mi drugi pa moramo delati.« Zdelo se mi je tako duhovito in zato ga imam rad.

Če zdaj rečem, da skušam komu »pogledati v dušo«, bo morda zazvenelo kot fraza. A to se med pisateljevanjem zares dogaja. Če se ne zgodi ta pogled v dušo, lahko nastaja opisna, plakatna, enoznačna ali morda celo refleksivna literatura, ki je je sicer po knjigarnah in knjižnicah res veliko, a me pač ne vznemirja. Do podobnega odgovora pa pravzaprav pridem, tudi ko rečem, da skušam »pogledati v kolektivno dušo«.

Dobra literatura, kakor si jo sam zamišljam in jo skušam ustvarjati, se zmeraj dogaja na presečišču tistega, kar imenujemo občutenje duha časa, in tistega, kar je Jung imenoval duh globine. Le tako se namreč lahko odpravim na pisateljsko pot razumevanja nečesa in upam, da bom ob koncu romana o nečem vedel več.


 

Zdaj, recimo, pišete roman z delovnim naslovom Kurji pastir, v katerem se vračate v zgodnje otroštvo. Kaj je tisto več, kar želite izvedeti tam?

V otroštvo se vračam, seveda tudi zato, da bi ga bolje spoznal in razumel, kakorkoli to paradoksalno zveni. Tako ga zdaj premišljujem z očmi odraslega, hkrati ga gledam z očmi otroka. In že ti dve perspektivi dajeta čudne rezultate (nasmešek). Zanima me, kaj je v tem takšnega, da presega zgolj samo moje razumevanje dogodkov in občutenja ... Kam me bo to pripeljalo, pa včasih ne vem. Kaj hočem s tem sporočiti, morda tudi ne vem. Ampak preprosto čutim, da je to treba narediti.

Za mano so meseci, ko iz dneva v dan kot štiriletni otrok spet hodim naokoli z očetom in mamo, ki sta seveda že dolgo pokojna, in podoživljam reči, do katerih se da spustiti le še skozi palimpseste spomina. Med tem zmeraj znova ugotavljam, da ob tem vnovičnem zbližanju mamo in očeta še zmeraj spoznavam. Odkrivam številne reči, ki sem jih kot otrok verjetno spregledal ali mogoče potlačil, in razumem mnoga njuna ravnanja, ki si jih doslej nisem znal pojasniti.
 

Zanimivo, da ste se vrnili v otroštvo v času, ko je eden od najvidnejših literarnih trendov prav avtobiografska literatura.

Zagotovo se nisem tega svojega življenjskega obdobja lotil zato, ker bi zgolj skušal napisati kaj avtobiografskega. Tudi ne gre za kak kvaziposkus psihoanalize, saj za to dejansko nisem usposobljen. Govorim torej o povsem pisateljski pustolovščini, ki se je končno začela zato, ker že ves čas vem, da se tam skrivajo zgodbe, ki jih je dobro povedati. Pišem torej roman s povsem literarno ambicijo, in če mi bo res uspelo, kot si to želim, bo to seveda roman o otroštvu, ki se nas vsakega na svoj način dotika.
 

V filmu predstavnik romske skupnosti v Pušči pravi, da beseda Cigan, če jo napišete vi, zanj zveni sprejemljivo, celo lepo. Z Romi ste se srečali že v otroštvu.

Ja, zelo zgodaj. Ker so bili ves čas tam, v zaselku Mali Šalovci, ob moji rojstni vasi Dolenci. Mama mi je dovolila, da sem hodil v naselje, se igral z dečki, odraščal z njimi ... Šele kasneje sem začel spoznavati, da se nekaterim celo ne zdi v redu, da se igram tam, da za nekatere ljudi ni v redu, da si Cigan. Meni so se zdeli čisto v redu. In meni je bilo v njihovem naselju celo lepše kot v našem. Spoznaval sem jih v zgodnjem življenjskem obdobju, ko vsi mi dobivamo tista nevidna očala, ki nam potem za vse življenje barvajo pogled na svet. To je bilo pravzaprav moje prvo srečanje z drugačnostjo. Mama je bila tista, ki mi je prva povedala, da drugačnost ni nič slabega, je pač drugačnost. Imela je tako veliko srce, da je bilo v njem prostora za vse drugačnosti tega sveta. To je bilo za otroka pomembno spoznanje. Ob njej se nisem nikoli bal, da »me bodo Cigani odnesli«, zaradi nje sem dobival trdo kožo, ko me je kdo gledal postrani, ker se družim z njimi.


 

Dva vaša romana – Namesto koga roža cveti in Nedotakljivi – govorita prav o življenju Romov in se napajata iz te drugačnosti.

So prepričanja, po katerih živimo. In so zgodbe, ki preprosto morajo biti napisane. Ko sem pisal roman Namesto koga roža cveti, se v resnici nisem niti zavedal, da je v njem spregovoril nekdo, ki pleše z volkovi.
 

Pleše z volkovi?

Ja, mislim film Kevina Costnerja, v katerem unionistični vojak spozna indijansko kulturo in prestopi na njihovo stran. Šele ko je roman dobil kresnika, življenje pa so mu podaljšali film, ponatisi, prevodi in navsezadnje še šolska berila, sem se pravzaprav zagledal tudi v očeh tistih, ki jim tematika ni po volji.
 

Mislite na očitke, da pišete predvsem o življenju Romov ali da ste »Rome izrabili za svoj literarni uspeh«?

Ja. Včasih se kdo, ki verjetno niti ne bere in ne pozna mojega opusa, res namrdne: pusti ga, saj ta tako in tako piše le o Ciganih. To se me zdaj več ne dotakne. Hočem reči, da sem svoj drugi roman, ki tematizira življenje Romov, potem že pisal z drugačno zavestjo in iz druge perspektive. Zavedal sem se, kam drezam in kaj me čaka. Lahko sem suvereno začel z mitom o nesrečnem Ciganu, ki je ob Kristusovem križanju priskrbel žeblje in s tem usodno zaznamoval usodo svojega ljudstva …
 

Kako že gre ta legenda?

Ta mit je pri Ciganih zelo prisoten v različnih oblikah. Cigan naj bi dobil naročilo, da ob Jezusovem križanju naredi štiri žeblje. Ko je dokončal četrti žebelj in ga, žarečega, dal v vodo, se žebelj ni hotel pogasiti in je še kar žarel. Cigana je postalo strah in je zbežal, žebelj pa se ni hotel pogasiti, kamorkoli je šel, povsod mu je sledil. Ta nepogašeni žebelj je začel spremljati njegove potomce. Ko se v ciganskem naselju pojavi žareči žebelj, se morajo odseliti. Mit razlaga nomadstvo Ciganov. Selijo se, ker bežijo pred žarečim žebljem.
 

In prav ta roman Nedotakljivi je vaš najbolj prevajani roman, leta 2008 je bil nominiran za evropski roman leta. S pomočjo Marka Naberšnika se je preselil tudi na film Šanghaj, ki je, mimogrede, dobil nagrado za scenarij na filmskem festivalu v Montrealu.

Ja, ob tem romanu je očitno delovala bakst. Ciganska usoda. Tudi roman je razseljen po svetu, kot so razseljeni oni.
 

Najbrž je moral biti zanimiv občutek, ko so scenografi za Šanghaj zgradili filmsko vas s kar 44 objekti in s tem materializirali vašo vizijo iz romana.

Gotovo je to doživetje, ki je pisatelju le redko dano. Neko noč sem po snemanju ostal z varnostniki v tej filmski vasi in se tam proti jutru sam sprehodil po njej. Šele tedaj me je prešinilo, da pravzaprav stojim sredi lastnega izmisleka, ki se je po nekem srečnem naključju materializiral. Počutil sem se res vzneseno, zdelo se mi je prav fascinantno. Tam, sredi prostrane panonske ravnice, sredi romske vasi, ki je pred nekaj dnevi zrasla iz trave, nekako tako, kot je pred tem iz ničesar zrasla v moji glavi.


 

Tudi s filmom Traktor, ljubezen in rock'n'roll, ki je nastal po romanu Vankoštanc, ki ste ga posvetili svojemu očetu, ste prav zaradi filma lahko ponovno vstopili v scenografijo svojega otroštva?

Ta film mi je omogočil še en tak magičen sprehod po pokrajinah mojega otroštva ... Snemali smo v moji rojstni vasi, čas filmskega dogajanja pa je zajemal obdobje, ko sem bil star pet, šest let. Scenografija, kostumografija, rekviziti, vse to je bilo torej iz časa, ko sem bil tam kot otrok. Lahko sem se znova dotikal predmetov, ki sem jih nekoč držal v svojih otroških rokah … In potem me včasih kdo vpraša, ali sem imel sploh kaj od teh filmov, ki so bili posneti po mojih romanih (nasmešek). S temi filmi sem dobil nekaj, česar se ne da plačati z nobenim denarjem …
 

Rdeča nit filma Feri je kolo sreče. Se imate za srečnega človeka?

Vsega tega sem bil gotovo deležen zato, ker je usoda vedela, da me bo le na ta način lahko zares fascinirala. Mislim, da tako kot obstajajo vzorci, po katerih živimo, obstajajo tudi nitke, s katerimi smo na neki način povezani s svojo usodo. Ne rečem, da lahko neposredno vplivamo nanjo, lahko pa jo kdaj povlečemo za rokav in jo nagovorimo, da nam prisluhne.
 

Zakaj ste se pravzaprav odločili, da takrat, v začetku osemdesetih, odidete iz precej kreativno vznemirljive Ljubljane nazaj v Prekmurje? Tudi na filmu se vračate v čas iz vašega prvega romana Peronarji, ki govori o življenju v mestu.

Za vrnitev v Prekmurje je bil odločilen en sam trenutek, ki je verjetno povezan s tem, kar sem prej rekel. Še zdaj vam lahko pokažem vogal na Čopovi ulici, kjer sem na lepem zastal in tisti hip že tudi vedel, da je pred mano nova pot. Spreletelo me je namreč, da že cele dneve tekam s sestanka na sestanek, le tega ne počnem več, za kar sem ves čas čutil, da edino želim zares početi. In ko sem potem pomislil, kje bi lahko spet v miru pisal, sem seveda takoj začutil, da je to v Prekmurju. Pa čeprav sem se od domačih krajev medtem zelo oddaljil. Zdeli so se mi kot iz tiste pesmi našega pokojnega pesnika Jožeta Olaja, ki pravi: »Daleč je, daleč je tisto. Daleč od tod, daleč od vsepovsod …« Na mnoge reči in stvari sem se moral celo znova navaditi. Iznajti sem moral tudi način, kako se lahko ljubim s provinco, ne da bi se ta počasi zavlekla vame. No, potem sem, hvala bogu, spet začel pisati in še danes pišem …
 

In vam še kar naprej uspeva, da se »ljubite s provinco« in ste hkrati eden redkih pisateljev, ki živite od svojega pisanja?

Glejte, saj ni nobenih skrivnosti. Slej ko prej prideš do stopnje, ko nehaš služiti zato, da bi preživel, ampak začneš uravnavati lastne potrebe. Če so tvoje potrebe velike, lahko zaslužiš veliko, pa se boš še vedno počutil revnega. Jaz nimam velikih potreb. Lahko bi si želel ne vem kaj, pa bi bil nenehno nezadovoljen … A pravzaprav si res nič takšnega ne želim. Če bi si nekaj močno želel, bi najbrž v tej smeri kaj naredil. Tako pa raje pišem in uravnavam svoje želje in potrebe po svoji meri in mi je čisto v redu.
 

V filmu ne gre brez Mure, te počasne, skrivnostne reke, navdihovala je vse, ki so prihajali v stik z njo. Scenaristka Cvetka Bevc si je zamislila prizor v družbi dveh vitalnih slovenskih pisateljev, ki sta prav tako v stiku s to reko, z Vladom Žabotom in Dušanom Šarotarjem ...

Seveda sta se mi pridružila ljuba prijatelja, s katerima me, ob vsem drugem, povezujejo tudi številna doživetja ob reki. Vlado Žabot se je letos preselil iz Ljubljane nazaj k Muri in na svoj način gotovo doživlja to vračanje, kot sem ga sam pred desetletji. Zame so naši pogovori nadvse dragoceni. Tako dolgo se že poznamo in tako smo si blizu, da ni lepšega od soočenja naših kdaj tudi zelo različnih pogledov na svet in ustvarjanje …

Večkrat ste omenili, da jezik vidite kot prizorišče duhovne arheologije, vodnik v kolektivno nezavedno. Se zavedate privilegija, ker lahko vi poeti ravnice jemljete iz ene najbogatejših jezikovnih zakladnic, »iz panonskega Babilona«?

Mislim, da se tega zavedamo vsi, ki ustvarjamo tu. Zavedamo se tudi tega, da če izgubiš svoj jezik, izgubiš tudi svojo kolektivno dušo in postaneš novodobni zombi. Svet je poln teh ljudi, ki izkoreninjeni, brez substance tavajo po svetu – in so odličen material za potrošniško družbo in na drugi strani trgovino z ljudmi, za vse. Ko so potovali Cigani, so s seboj nosili svoj jezik. Zato se je tudi njihova kolektivna duša selila z njimi. Mi, novodobni nomadi, ki nenehno potujemo, pa ne nosimo s seboj svojega jezika, zato se izgubimo.

Pa vendar, kako si razložite, da so vaše knjige doživele kar štirideset prevodov v svetovne jezike, med katerimi sta tudi dva romana v turščini, kar je precejšnja redkost?

Kar se prevodov tiče, moram reči, da se s ponujanjem svojih romanov v tujino nisem nikoli ukvarjal. V zvezi z vsem, kar je povezano z mojo literaturo, imam neko načelno mnenje, da se morajo za svoj prostor izboriti pisateljeva dela, ne pa pisatelj. Pri meni, intimno, zares štejejo le tisti prevodi, ki so se zgodili spontano, ker se je pač nekomu zdelo, da bi bilo to vredno prevesti. V tem smislu verjetno res nisem uglašen s časom, v katerem živimo.
 

Nenavadna trditev za pisatelja, ki velja za nekoga, ki je zelo uglašen s časom, v katerem smo. Ki obvlada stik, komunikacijo z bralci, ki je tako aktiven na družbenih omrežjih ...

Morda sem se malce nerodno izrazil. Hotel sem reči, da nisem podjeten v smislu, da bi lobiral, mrežil in iskal zveze. Seveda pa to ne pomeni, da ne stojim za svojimi deli in jim kdaj ne skušam pomagati, da pridejo do bralcev.
 

Je pa verjetno poseben občutek, ko vidite, da ljudje vzljubijo, karkoli ustvarite. Zbirka Ne bodi kot drugi je bila že osemkrat ponatisnjena, skupno se je prodala v več kot 20 tisoč izvodih, kar je za Slovenijo pravzaprav mali čudež …

Res je čudež (nasmešek). In lep občutek je, da se tvoja poezija dotakne toliko različnih ljudi. Vsakemu pesniku je po mojem namenjena samosvoja in edinstvena pot, vsi drugi so kopije in posnemovalci. Če naletite na dva pesnika, ki se vam zdita podobna, potem je z enim zagotovo nekaj narobe – tako včasih rečem otrokom. Pa me razumejo. Ker otroci včasih razumejo tudi kaj, ob čemer imajo odrasli težave.
 

Stavek, ki ga izrečete v filmu: V nekem trenutku sem spoznal, da je govoriti o ljubezni v tem času najbolj družbeno angažirano dejanje. Je to samo poetičen stavek ali mislite resno?

Zelo resno mislim (nasmešek). S tem stavkom sem pravzaprav označil tudi prelomnico v mojem pesniškem ustvarjanju. V mladosti sem bil modernist, nato sem skoraj deset let pesniško bolj ali manj molčal, po tem spoznanju pa so začele nastajati pesmi, ki so bile kasneje zbrane ravno v zbirki Ne bodi kot drugi. Zdaj že tudi razumem, zakaj sem potreboval ta vmesni čas, ko sem se moral očistiti in neki način resetirati.
 

Kaj je bil torej ta notranji preobrat, da ste si dovolili o ljubezni pisati tudi na iskren, za nekatere celo »preveč preprost« način?

Morda me je sprožilo to, da sem si nekega dne priznal, da v resnici ne maram cinizma. In da je pravzaprav narobe, ko dopuščamo, da se cinizem razrašča v družbeni pojav. Ne le, da smo si s tem zastrupili odnose, dopustili smo celo, da taki ljudje namesto nas o marsičem odločajo in nam navsezadnje vladajo. Na živce mi je šlo tudi to, kar bi morda lahko imenoval ironična distanca do ljubezni, zato sem o tem veliko razmišljal. Naposled sem ugotovil, da je ravno ironiziranje temeljnih civilizacijskih vrednot tisto, kar utira pot pohodu novodobnih barbarov. In šele takrat sem vedel, da je že skrajni čas. Mislim, da je treba res parafrazirati Lennona in končno spet reči: »Dajmo priložnost ljubezni.«
 

Na filmu vaju vidimo s skladateljem Milanom Ostojićem za klavirjem, zamaknjena sredi ustvarjalnega procesa delujeta kot idealen ustvarjalni tandem. Kako sta se našla?

Milan je v času zadnjih balkanskih vojn prišel v Slovenijo kot begunec in se naposled ustalil v Prekmurju. Čeprav je prihajal iz mesta, se je ustavil na vasi. Rekel je, da zato, ker je tu pri nas na lepem začutil mir in toplino. No, spoprijateljila sva se najbrž zato, ker je bil ves čas poln ustvarjalnega nemira, okrog njega je kar prasketalo. Nekaj časa sva le posedala in sanjarila o veliki panonski glasbi, nato sva jo kar na lepem začela tudi ustvarjati. Iz njegovega terasa benda, s katerim se je preživljal, sva sestavila glasbeno skupino in ji dala ime Halgato band, po junaku iz mojega romana Namesto koga roža cveti.
 

Nekatere vajine pesmi so menda medtem celo ponarodele.

Ja, lepo je, ko vidiš, kako jih ljudje pri nas zapojejo ob različnih priložnostih, ne da bi vedeli, kdo jih je pravzaprav ustvaril. Teh napevov zagotovo ne bi bilo, če ne bi Milan nekoč prišel tam od nekod z juga …
 

Še bolj je ta čas morda aktualna zgodba o vašem sodelovanju z glasbenico Ditko, s katero veliko nastopata po Sloveniji. Poezija in glasba sta pri vas neločljivi?

Ditko sem spoznal, ko je njen oče Gorazd uglasbil pesem Ne bodi kot drugi in mi poslal posnetek z njenim glasom. Takrat je imela komaj dvajset let, a nihče ni do tedaj te pesmi povedal bolj občuteno, čeprav je že obstajalo več uglasbitev. Bil sem dobesedno pretresen. Povabil sem jo, da je zapela na mojih literarnih večerih, in od takrat sva ustvarjalno povezana. Odri, na katerih kdaj skupaj nastopava, so se sicer malce povečali, Ditka se je medtem spremenila v mlado žensko, ki ve, kaj hoče, prijateljstvo, ki nama je bilo tako podarjeno, pa ostaja enako iskreno. Včasih se na nastopih hecava, da skupaj veliko veva o ljubezni. Ona ve veliko, zato ker je mlada, jaz pa zato, ker sem star.
 

Za roman Prvotnost, poema o ljubezni ste letos prejeli priznanje zlata hruška za najboljše izvirno slovensko mladinsko leposlovno delo. Kaj je v tej zgodbi, da ste jo pisali kar trikrat in zanjo rekli, da je »knjiga vašega življenja«?

Ta knjiga je v mojem opusu res nekaj posebnega. Prvič je bila natisnjena kot del romana Skarabej in vestalka, leta 2003 je izšla v samostojni knjigi, zdaj sem jo znova zapisal. Gotovo je nekaj na tem, da me je usoda deklice Njo tako rekoč obsedla, zato sem vedno znova premišljeval njeno simboliko, dokler mi je ni uspelo nekako prevesti iz jezika pradavnih magov v literarno govorico.

To je moj prvi roman, ki je nastal z metodo aktivne imaginacije. Lahko temu rečemo tudi med pogovorom z nezavednim, saj sem ga tako rekoč izsanjal. Doktor Jože Magdič, ki je napisal spremno besedo k prvi samostojni izdaji, je že takrat opozoril na nadpovprečno bogastvo simbolov in arhetipov, zgodbo pa je psihoanalitično interpretiral z aspekta ženske psihe. Skoraj petnajst let sem potreboval, da sem lahko spremenil konec, ki verjetno omogoča tudi bolj spodbudno interpretacijo z aspekta moške psihe.
 

Ilustrator Jure Engelsberger vam je ob zaključku v osebnem pismu napisal, da je bilo to likovno potovanje v prvotnost na neki način njegovo romanje v Santiago de Compostela.

Jure se je z ilustriranjem te knjige ukvarjal dve leti. Vmes so bila obdobja, ko sem že pomislil, da bo odnehal. Komaj sva si medtem kaj rekla. Na tihem sem obžaloval, da sem ga nehote povlekel v zgodbo, ki je tudi mene po svoje začarala. Nato pa je prispelo pismo, v katerem je zapisal, da je prispel do cilja na potovanju, ki ga je primerjal z romanjem v Santiago de Compostela. Razumel sem, kaj mi je želel povedati, in tudi meni je odleglo. Nastale so izjemne ilustracije.
 

Omenili ste, da je Prvotnost nastala z aktivno metodo imaginacije. Ste se že takrat srečali s Carlom Gustavom Jungom in njegovim raziskovanjem arhetipov?

Carl Gustav Jung me je najprej nagovoril tako, da mi je pomagal iz zadrege. Dolgo časa sem namreč mislil, da se mi med ustvarjalnim procesom dogaja veliko tistega, kar sicer opisujemo kot paranormalno, on pa mi je zlahka pojasnil, da se mi v resnici ne dogaja nič tako neobičajnega (nasmešek).
 

Lahko poveste več ali vas je strah, da bi s tem, ko bi govorili o teh procesih, uničili skrivnost?

Ne, seveda vam lahko nekaj povem (nasmešek). Gre za iskanje stika z nezavednim, običajno s pomočjo sanj, vizij in kajpada fantazij. So noči, ko zaradi tega prav slabo spim … Včasih me je grabila tudi panika, a tega sem se zdaj že navadil. Prizori iz nezavednega običajno šokirajo, šele potem sledi tisti zanimivejši del, ko jih skušaš razumeti. Včasih ti to uspe, včasih pa tudi ne. Občutek spodmaknjene resničnosti gotovo ni nekaj, s čimer bi se lahko poigraval. Saj tudi Jung se je bal, da bo na koncu postal pacient.
 

Kdaj vas je poklicala Jungova Rdeča knjiga, kaj ste našli v njej?

Tudi zaradi Junga sem potem lažje na glas spregovoril o svojih ustvarjalnih postopkih, saj sem imel v njegovih razlagah zagovor. Faksimile Rdeče knjige sem si kupil takoj, ko so ji dovolili iz trezorja, zares prebral v celoti pa sem jo šele, ko je bilo besedilo prevedeno v slovenščino. Iz te knjige so med drugim razvidne poti, po katerih je prihajal do svojih spoznanj in teorij. Morda se komu zdi, da ga malo preveč omenjam, a gotovo je vplival na moje razumevanje duhovnosti in ustvarjalnosti. Hočem reči, da bi bilo brez njega marsikatero moje literarno delo drugačno.
 

Junga čutimo tudi v vašem zadnjem kriminalnem romanu Zadoščenje. Nenavadna zgodba z elementi mistike in fantastike, ki vas je preganjala že dlje časa, naj bi nastala po resničnem pričevanju ženske, ki je imela parapsihološke sposobnosti ...

Ja, pred dolgimi leti sem v eni od tujih mističnih revij prebral zgodbo o tej ženski, seveda me je začela zgodba vznemirjati, tako kot vznemirjajo vse zgodbe, ki si jih ne znamo racionalno razložiti.

Ker pravite, da je to kriminalni roman, torej ne smeva povedati vsega. Zgodba govori o seriji nepojasnjenih umorov, ki so se dejansko zgodili. Nihče od inšpektorjev, forenzikov in strokovnjakov ni mogel pojasniti vzrokov za niz teh smrti. Bilo je to dobro izhodišče za pisatelja, ki ga zanimajo čudne reči (nasmešek).
 

In tudi s tem romanom ste nekako padli v literarni trend, tokrat kriminalnega romana, psihološkega fantastičnega trilerja.

Kaj pa vem, otepam se predalčkanja. Oporekal sem oznaki o magičnem realizmu pa tudi temu zdaj ne pritrjujem. Bolj pomembno se mi zdi to, da sem v romanu hotel izpisati spoznanje, da tudi v onstranstvu, ali morda v naši skupni podzavesti, ne zmagujeta demonskost in zlo, temveč je vodilo želja po ljubezni. Zato to ni roman o maščevanju, temveč o zadoščenju. Verjamem namreč, da nedolžne žrtve nikoli ne nehajo terjati zadoščenja.