Poezija je jezik tišine. Z jezikom se je dotikamo

Verjamem v človeka, ki mi prihaja naproti. Vem, da je vreden moje pozornosti in da sem jaz vredna njegovega pogleda. Tako zapiše Manca Košir v enem od pisem svojim dopisovalcem. Tokrat je za soustvarjalce svoje sedme knjige epistol Nagovori tišine izbrala kontemplativno slikarko Joni Zakonjšek, svečenico tišine, kot jo je označila; pesnika in pisatelja Dušana Šarotarja; arhitekta, filozofa in teologa Roberta Dolinarja; arhitekta Iro Zorka; gledališkega režiserja in psihodramskega terapevta Tomija Janežiča in prevajalko Vesno Velkovrh Bukilica.

Manca Košir: Zame je zdrav človek tisti, ki živi polno in pomirjeno sam s seboj

Na začetku marca so se na predstavitvi knjige v Konzorciju soavtorji prvič srečali v živo; z občutenimi in lucidnimi vprašanji Nele Malečkar so začeli razkrivati svojo povezanost s tišino, kako jih nagovarja. Takrat je najbrž vsak od prisotnih v nabito polnem knjižnem kotičku knjigarne pomislil, kako je mogoče, da Manca najde takšne neobičajne, zanimive posameznike in jih poveže. Kje jih najde? Kje je ključ?

Ne izbiram jaz, pravi Manca. »Niti si nisem jaz izmislila že sedme knjige epistol – mislim, da ga ni pisca na svetu, ki bi imel toliko knjig dopisovanj, najbrž sem v tem pogledu res svetovna prvakinja,« se pošali. »Naslov knjige Nagovori tišine, tudi imena dopisovalcev, mi je pošepnil Glas nekega svetlikajočega se začetka dneva v polsnu. In kakšne barve bo knjiga, sem ga vprašala? Modre, je rekel Glas. In Joni je ravno takrat naslikala božansko modro sliko noči z obrisi drevesa.

In Dušan Šarotar se je prav takrat preselil v novo hišo, v kateri je pobarval sobo za pisanje v modro, njegova pisma so bila prva poezija, spisana v modri sobi … In fotografinja Taja Košir Popovič, vnukinja izjemnega fotografskega očesa Karpa Godine, po katerem ima talent, je takoj vedela, da se morava za naslovnico fotografirati ob vodi, da bom na modri podlagi neskončnosti.«

»A ni barva ključ našega dopisovanja, ključ je tišina,« pravi. »Mi smo zaljubljenci v tišino!«

Naslovnica knjige Nagovori tišine. Manca Košir: Verjamem v človeka, ki mi prihaja naproti. Vem, da je vreden moje pozornosti in da sem jaz vredna njegovega pogleda. FOTO: Taja Košir Popovič

Kako govoriti o tišini?

Tišina v tem kaotičnem času pomeni oazo miru, samote in ustvarjalnosti, pravi Nela Malečkar. Tišina pred nas postavlja izziv, kako govoriti o Tišini. Če govoriš o njej, jo prekineš. Je pisanje o tišini lahko približevanje tišini? Je branje o tišini lahko poskus, kako se potopiti v tišino?

»Verjamem, da se človek najgloblje potopi na dno svoje duše v tišini,« pravi Manca Košir. »Takrat največ sliši – lepega in hudega, saj tišina osvetli naše sence in strahove. Zato se mnogi tišine bojijo, še v gozd gredo na sprehod s slušalkami v ušesih. Pa čeprav bi jim gozd v tišini lahko toliko povedal …«

Nekakšen sprožilec, bolje navdih za to knjigo je bil verz pesnika Dejana Kosa: »Tišina izreka dar, ki jo je izrekel.«

»Popolne tišine nikoli zares ne slišimo, a zdaj vem, da je,« piše Dušan Šarotar. Je kot pesem. Poezija je jezik tišine. Z jezikom se je dotikamo. Besede se tikajo in odmevajo v tišini. Vodo in tišino človek išče vedno in povsod, v oazah sredi puščave in na oddaljenih planetih sredi vesoljne praznine, saj brez njiju ne moremo živeti. Narejeni smo iz vode in tišine, prva skriva pomen, v drugi je izražen smisel življenja.«

To je knjiga, ki jo bereš v posebnem razpoloženju, a tudi če si sredi hektičnosti, te zaziba v počasnost, v globine, kot meditacija, kot poezija.

Od trenutka, ko sem jo držala v roki, jo imam poleg sebe, včasih odprem stran, naključno, preberem nekaj misli, verzov. Včasih ne morem nehati in preberem celo korespondenco z Iro Zorkom, z Vesno Velkovrh Bukilica ...

Manca Košir: Nagovori tišine

Za vse soustvarjalce te nenavadne knjige je tudi značilno posebno občutenje časa. Kot zapiše Manca v pismu Tomiju Janežiču: »Morda je to nekaj najbolj dragocenega na tem božjem svetu: da nihče od vas ne hiti, ne nori s svojim delom, vsi si vzamete čas. Veliko časa! Joni v globoki tiši­ni kontemplira in slika eno sliko po več let!

Arhitekt Robert Dolinar ustvarja počasi, iz materialov, ki so stari sto, dvesto let in več, rezbari iz davnih dreves, obnavlja stare zgradbe, zbira predmete iz prejšnjih časov in jih potem vključuje v svoje kapele. Ira Zorko, tudi arhitekt in filozof, je delal projekt Celica deset let, pa waldorfsko šolo tudi, ker odkriva počasi, kot permakulturni kmet zna čakati pravi čas za saditev rastlin, obiranje plodov ... In ti, Tomi, znaš iz tišine priklicati arhetipske podobe, sence in sonca otroštva, doživetja, ki jih je strah zakopal globoko, da površni spomin ne zmore do njih.«

Avtobiografija ima smisel, če je tudi literatura

Pisati pismo tebi

Pismo je nekaj osebnega. Pismo pišeš nekomu. Od tega, komu pišeš, kako se začutiš s tistim, ki čaka na tvoje pismo, je odvisno, kakšne narave bo to pismo.

Manca Košir je mojstrica dialoga, pisanje pisem dopušča večjo iskrenost, pristnost pa tudi ranljivost, pravi urednica Nela Malečkar.

»Kje sem? Aha, za računalnikom sedim in pišem pismo tebi, dragi Tomi, ker tudi jaz moram pisati nekomu, brez ti mene ni ...«

»Ko človek piše, se namreč hote ali ne, po sproti razkrivajočih se poteh, spušča v zakopane svetove, ki so skriti pred vsakdanjostjo,« piše Robert Dolinar. In svoje pismo zaključuje: »Morda pa je dopisovanje z drugim tudi že pot tja, kjer se bomo nekoč zares vsi srečali. Kjer smo vsi doma.«

Vsak od dopisovalcev v tej knjigi je tudi ustvarjalec in tako se pred očmi bralca razkrivajo tudi delčki njihovih najbolj intimnih zgodb o ustvarjanju, zgodb o odraščanju, spominov. Ko beremo pisma Joni Zakonjšek, vstopamo v nenavaden svet kontemplacije, občutenja vode, barv, tišine. »Slika je ogenj. V njej izgori vse, kar zmore izgoreti. Vsakič znova. Umirati v vsaki svoji obliki, zreti v brezoblično,« piše. »In nastajal je ritem, sončni vzhod, zahod, meditacije, rituali, ki so se rojevali od znotraj navzven ...«

Manca Košir: »Jaz predvsem sprejemam, kar mi življenje prinese. In se zahvaljujem za vse lepo pa tudi za težko, ker enega brez drugega ni. FOTO: Uroš Hočevar

Potapljanje na dah

Pisatelj Dušan Šarotar z nami deli delčke romana Zvezdna karta, ki ga je šel dokončevat na »svoj otok« in je izšel še pred knjigo Nagovori tišine. Svoji dopisovalki piše tudi o tem, kako je napisal prvo knjigo Potapljanje na dah, hvalnico otoku, pesem za insulomane, o katerih ga je poučil Predrag Matvejević: »Priznam, Matvejević mi je s svojim Mediteranskim brevirjem zaupal ključ od otoka, nesmrtno me je okužil z insulomanijo, s to lepo in hkrati zahrbtno in neozdravljivo boleznijo, ki se kaže kot obsedenost, nav­dahnjenost in ljubezen do otokov.«

Arhitektura tišine

Z Robertom Dolinarjem, arhitektom, teologom, filozofom, govorita o ustvarjanju sakralnih prostorov, prostorov tišine, prostorov za molitev, hkrati se nam skozi pisma razkriva neobičajno življenje: Dolinar je dve leti preživel v tišini in odmaknjenosti samostana, nato je odšel na študij filozofije v Padovo, tam je vsak četrtek hodil v ho­spic za osebe, ki so obolele za aidsom; se preselil pod severnoalbanske gore in nato pristal v Londonu, v eni najdražjih sosesk v Evropi, v Wimbledonu, tri leta študiral in se vmes učil staroarabskega jezika. In zdaj je tukaj.

»Prvič sva se srečala na ogledu njegove kapele v Ignacije­vem domu duhovnih vaj, ob cerkvi svetega Jožefa, ki jo je leta 1925 zasnoval arhitekt Jože Plečnik. Brala sem, da je bilo izhodišče kapele v izpraznjenem prostoru ustvariti prostor zgodovine tišine,« se spominja Manca v pismu. »'Najprej bodiva nekaj časa tiho,' si mi rekel. Obmolknila sva.«

»Zanima me materija v vseh oblikah, kamen, les, prah, voda. Rad bi se dotaknil vsega, kar je v zemlji, in vseh stvari, ki prihajajo iz nje. In nebo. Želel bi zajeti oblike oblakov, ki se ves čas spreminjajo, barvo neba, ki je od pokrajine do pokrajine drugačna,« piše Dolinar. »Osupne me globina zimskega neba, v katerem žari milijarda zvezd. Kaj vse je nemara na teh zvezdah? Kaj znotraj njih? In kakšni so svetovi za njimi? Zavedam se, da vse, kar naredim, nikoli ni namenjeno meni samemu. Mislim celo, da je vse, kar imamo, kar vemo in kar znamo, pravzaprav namenjeno drugim ...«

Manca Košir v knjigi Nagovori tišine: »Gibljem se v tej končnosti in minljivosti, vedoč, da bom umrla. A nikoli prenehala biti. Ker je res, da vse mine, ampak v Ljubezni nič ne umre.« FOTO: Taja Košir Popovič

Tudi ti si želiš biti romar, mar ne?

»Vsako vprašanje je poljub,« je zapisala Manca Košir že v pismih Dušanu Jovanoviću Moški: ženska. Zdaj sprašuje in hkrati skupaj z njimi piše ljubezenska pisma o transcendenci, literaturi, slikarstvu, filmu, o mistikih, ki jo navdihujejo, o ontološkem, pa pisma iz steklenice o morju ali o arhitekturi, kot na primer z njenim drugim dopisovalcem, še enim arhitektom Iro Zorkom.

Včasih sprašuje s tem, da razkriva drobce svojega življenja, včasih sprašuje naravnost, ko recimo vpraša Zorka: Tudi ti si želiš biti romar, mar ne? Si že stal na tej poti in te je od nje kaj odvrnilo? Samo sanjaš, da bi stopal z romar­skim korakom, pa se še nisi odločil, kdaj boš odrinil?

Ira Zorko odgovarja s filozofskimi razmišljanji: »In tako se zdi, da so dela ljubezni le tista, od katerih nič nimamo. In da so dela zla tista, od katerih želimo nekaj imeti. Prva so tista, ki jih nismo nikoli pričakovali. To so dela, na katera, kot pravi drugi prijatelj Peter Abram, ne moremo biti ljubosumni. Takšna so recimo dela prave umetnosti. Dela, ki rada obubožajo ustvarjalca in mu uničijo življenje, vendar ga – kdo ve, ali to drži – napravijo mirnejšega na pragu, kjer se nas fizično telo, ko se nas minerali zemlje, ki so se s silo življenja za kratek čas raztopili in dvignili višje pod nebo, neha oklepati?«

Knjiga Nagovori tišine ima toliko različnih plasti in linij, kolikor je nas bralcev.

In njeni dopisovalki in dopisovalci se v vsakem pismu bolj odpirajo. Najprej govorijo o umetnosti, o arhitekturi, Joni o doživljanju pesnika Hafisa, ki mu je posvetila knjigo, Dušan o tišini, globini, vesolju, dokler ne vstopajo v polje bolj osebnega; z vsakim pismom, ko se odpre Manca Košir, se bolj odpirajo dopisovalci.

Manca Košir: Nagovori tišine: Verjamem v človeka, ki mi prihaja naproti. Vem, da je vreden moje pozornosti in da sem jaz vredna njegovega pogleda. FOTO: Taja Košir Popovič

Veter na krasu, Kosovel,
barva vinske trte jeseni

S Tomijem Janežičem, gledališkim režiserjem in psihodramskim terapevtom, govorita o zgodbah, filozofiji, religiji in veri, o doživljanju Krasa, Trsta. »Ko se spomnim krasa, je to zame tišina. Veter na krasu. Kosovel mi takoj pride na pamet. In barva vinske trte jeseni, ko je takih rdečih odtenkov, da mi zlezejo pod kožo.«

Manca mu odgovarja s svojimi spomini na Trst, na snemanje filma s Karpom Godino v Trstu, na svetlobo, električnost, mladost.

Dopisovanje z Janežičem ima v sebi tišino njegove deseturne predstave še brez naslova, mojstrovine, ki ruši vse gledališke konvencije. Mistiko sedemurne predstave v lutkovnem gledališču, ki jo je navdihnila Sinja ptica M. Maeterlincka: »Včasih govorim o pavzah v gledališkem prizoru. Pavza je tam, kjer se je nekaj začelo in me kot gledalca drži v pričakovanju, kaj bo. Takrat je pavza suspenz,« piše Janežič. »Pavza je zame to, kar je na sliki praznina. V kitajskem in japonskem slikarstvu na primer, takšnem, v katerem od­zvanja taoizem. Ljubim to praznino. Ustvarjamo posode, namenjene praznemu. Smisel predstave ni v izrečenem, temveč v prostoru, ki ga izrečeno odpira neizrekljivemu.«

Varuhinja spominov

Vesna Velkovrh Bukilica, večkrat nagrajena prevajalka iz angleščine, španščine in francoščine, ki je med drugim prevajala dela Isabel Allende, Julia Cortázarja, Gabriela G. Márqueza, Borgesa, je prav tako literarno odkritje te knjige, pravi tudi urednica Nela Malečkar. »Saj Vesna ne bi mogla tako dobro prevajati, če ne bi bila tudi sama pisateljica,« pravi Manca Košir. »Trdim, da so Vesnini prevodi v slovenščino praviloma boljši od originalov! Ona je primer bitja, ki se podarja drugim.«

Vesna piše o spominu, je samooklicana varuhinja spominov, kot si pravi sama. »Tega nisi vedela, Manca – tega ne ve nihče, razen neke nekoč zelo ljube mi osebe –, ampak svoje srce imenujem pasje pokopališče. Tako ga – v šali – imenujem, ker hrani spomin na vse mogoče živali, ki sem jih kdaj spoznala, o njih slišala ali brala, pa me je njihova usoda ganila. Hrani tudi nešteto brezimnih otrok, ostarelih, revežev, trpinov iz vseh časov. Pa ne samo trpinov.

Tudi – in še najraje – tuje sanje, trenutke skrivne sreče ali upanja, o katerih sem kdaj kje slišala ali brala, hranim kot dragocenost. Nobenega spomina, ki mi je bil kdaj zaupan, ne pozabim,« piše. »In vsakič sem šokirana, ko vidim, kako sama sem včasih v lastnih spominih. Mogoče si že kdaj, Manca, doživela tisto neznansko razočaranje – občutek dobesedne oropanosti –, ko nekoga, s katerim si nekoč delila zate nepozabno doživetje, spomniš na to, pa ugotoviš, da se tista oseba tega ne spominja več.«

Manca Košir: »Jaz predvsem sprejemam, kar mi življenje prinese. In se zahvaljujem za vse lepo pa tudi za težko, ker enega brez drugega ni. FOTO: Uroš Hočevar

Zalotim se, da ure in ure izpisujem citate, dokler se ne sprijaznim s tem, da ni mogoče izpisati vseh teh navdihujočih misli, stavkov, pesmi, spominov, podob, zgodb. Kot da s svojimi dopisovalci prepleta vse tisto, kar se jih je dotaknilo skozi življenja, pesmi, verzi, ki jih nadgradijo s svojo poezijo, s svojimi izkušnjami, spomini, uvidi ... Kot v pismu pravi Dušan Šarotar: »Vesolje, tam sem jaz doma, je zapisal Gregor Strniša, in z njim lahko rečem: Spomin, tam sem jaz doma.«

Po pismih so posejani citati mojstric, kot je Wisława Szymborska, ki pravi: »Samo, kar je človeško, je lahko res tuje. Preostalo so mešani gozdovi, rovarjenje krtov in veter.«

Ali verz Rumija: »Tukaj sem samo gost. Rodil sem se v ta svet, da bi spoznal skrivnosti, ki so onkraj tega sveta.«

Srečko Kosovel: »Ljudje z rano, z rano na srcih, jo skrivajo z dlanjo ...«

»Ja, tišina je dihala naša pisma intenzivno in slišali smo glasove, ki jih ljubimo vsi, prav zanimivo, Rumi, naš Dejan Kos, Mojster Eckhart, če naj navedem le tri mistike, ki nas spremljajo,« pravi Manca. Nič čudnega, da je Dušan Šarotar na predstavitvi knjige rekel, da je to knjiga poezija.

»Priznam, da sem bila pri tej knjigi negotova. Kdo jo bo bral?« še pravi Manca, ko govoriva po telefonu. »Zbirke poezije izhajajo v nakladi okrog dvesto, tristo izvodov, Nagovori tišine so izšli v tisoč petsto izvodih. Pogumno dejanje Mladinske knjige. A zdaj je tak hektičen čas, kot pravite, da smo potrebni umiritve, meditacije, molitve.«

Ne samo najmlajše generacije, ki so prepuščene novim tehnologijam, agresivnim dražljajem, nenehnemu hrupu, tudi mi, se zdi, ne moremo več občutiti tišine. Pa čeprav je ves čas tukaj, samo vzeti si jo je treba.

»Mladi so različni, kot smo različni mi. Le da so še bolj pod napadi digitalnih mogotcev, ki zagovarjajo transhumanizem in hočejo spremeniti človeka v podaljšek novih tehnologij,« pravi. »Moji trije vnuki so vsi hodili na waldorfsko šolo, tam so jim vzgajali srce, ne le razuma. Zato imajo vsi trije radi naravo, morje … in tu je doma tišina. Kdor ljubi naravo in se zaveda, da je sam narava, ga ne bodo zmanipulirali v odtujeno bitje.«

Bolezen je ljubezensko pismo

Bolezen je ljubezensko pismo, ki nam sporoča, kaj se moramo še naučiti, kaj opustiti, piše Manca v pismu Robertu Dolinarju.

»Po prvi operaciji so mi kirurgi rekli: Gospa Košir, po vsem tem nikoli ne boste več isti. Nekega dne sem zaslišala moj Glas, ki mi je zatrdil: »Ti si ista, ti si ista!« Vedela sem, da sem slišala Resnico: Jaz sem ista, raku, odrezani kosti iz čeljusti in kosti iz noge, ki so mi jo vstavili v čeljust namesto odrezane kosti, izpuljenih skoraj vseh zob, mrtvi polovici jezika, uničeni sluznici, izrezanim petdesetim be­zgavkam in groznim obsevanjem navkljub.

Jaz sem ista, tista, ki sem bila, ki sem in bom tudi po smrti. Sem, ki sem! Kot pravi priljubljeni sufijski izrek: Resnično človekovo je samo tisto, česar ne more izgubiti v brodolomu.«

Vem, da je ljubezen
močnejša kot smrt

Nagovori tišine so začeli nastajati v tistem posebnem, tihem kontemplativnem času med drugo karanteno, za katero v knjigi zapiše, da je bilo zanjo posebno, radostno obdobje, sploh po izkušnji bolezni, ki jo je sprejela z milino in ljubeznijo. Po predstavitvi knjige v Konzorciju večer pred njenim štiriinsedemdesetim rojstnim dnevom je na koncu mirno rekla, da se odpravlja na dolgo potovanje, ko bo zelo dolgo tiho. »Čaka me še ena izkušnja, še eno potovanje; čez dva dni grem na operacijo, kjer mi bodo odrezali del jezika.«

Besede, izrečene z mirom, celo lahkotno, so močno zarezale v tiste, ki na to novico nismo bili pripravljeni. Kaj ste razmišljali takrat, jo vprašam zdaj, ko je tudi ta izkušnja za vami.

»Jaz predvsem sprejemam, kar mi življenje prinese. In se zahvaljujem za vse lepo pa tudi za težko, ker enega brez drugega ni. Z ničimer se ne borim, o odrezanem raku ne razmišljam, saj sem popolnoma zdrava, mar ne? Zdrav je namreč celovit, uresničen človek, ki radostno biva vsem telesnim pomanjkljivostim navkljub. Zdravje pač ni samo telesno stanje.«

In zdaj je tukaj, pred mano, ista, tudi zadnji operaciji navkljub, in – kljub bolj pesimističnim napovedim – lahko govori.

»Po prvi operaciji raka na čeljusti sem že slabše govorila in po tej govorim še slabše, še bolj počasi, tudi s težavo. A govorim! In dokler govorim, želim odpirati prostor ljudem, ki nas bogatijo s svojimi knjigami,« pravi.

Že to nedeljo v Švicariji z Dušanom Šarotarjem in Ireno Štaudohar vodi pogovor o njunih knjigah Zvezdna karta in Fižolozofija. »Neverjetno, kako se Dušan in Irena ujemata v svojih povsem raznolikih knjigah. Druži ju prav tišina, tišina spominjanja in tišina na vrtu, ki spremeni Ireno v pesnico. Oba sta vrtnarja jezika, kako čarobno!«

»Ne verjamem, ampak vem, da je ljubezen močnejša kakor smrt. Ker smrti ni. To vem zato, ker mi je umrl prijatelj za zdravljenje duše. Ker mi je umrl rodni brat. Ker mi je umrl oče – najpomembnejši moški mojega življenja. Poznam jo, belo smrt, prijateljico, mojo najboljšo učiteljico. Vsega me je naučila, kar mora človek vedeti, preden sam zapre oči in se spremeni iz gosenice v metulja,« piše v enem od pisem. »Gibljem se v tej končnosti in minljivosti, vedoč, da bom umrla. A nikoli prenehala biti. Ker je res, da vse mine, ampak v Ljubezni nič ne umre. Tudi jaz ne. V to verjamem.«