Ko je poškodovana esenca človeka, je kolaps zelo blizu

Za travme žrtev vojn in mučenj skušajo na Dunaju skrbeti v neprofitni organizaciji Hemayat, zraven je tudi slovenski psihoterapevt Rok Habjan.

Toda v Hemayatu niso zgolj psihoterapevti, ampak še psihologi, psihiatri, prevajalci, socialni delavci ... Lani so sprejeli 1353 ljudi iz 51 držav, skupno so opravili 14.688 ur terapij. »Gre za pravo skupnost, saj le tako lahko žrtvam vojn in mučenj zagotovimo širšo podporo,« je povedal Rok Habjan. Med njegovimi pacienti so tudi žrtve jugoslovanske vojne. Ravno v teh dneh se spominjamo 24. obletnice genocida v Srebrenici.

Pacientom za terapije ni treba plačati. Približno tretjino stroškov krije zdravstvena zavarovalnica, preostalo pa Hemayat pokrije iz zasebnih donacij (58 odstotkov) in z državnimi in evropskimi sredstvi. »Zavarovalnica za vsakega pacienta pregleda dokumentacijo, potem pa odobri terapije. Ni se še zgodilo, da bi koga zavrnili, so pa nam že odobrili manj ur od načrtovanih, zato smo se morali prilagoditi,« je povedal.


 

Kako veste, kdo je primeren za vašo obravnavo?

Za našo obravnavo so primerni vsi pacienti, ki prihajajo z vojnih območij in se spopadajo s simptomi, ki jim otežujejo vsakdanje življenje. Da zavarovalnica odobri psihoterapijo, moram izpolniti ustrezen formular z diagnozo v skladu z ICD-10 (Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene). V večini primerov gre za posttravmatsko stresno motnjo, toda specifičnost postopka pri zavarovalnici je takšna, da zraven ne moremo pripisati še vseh socialnih, političnih in družbenih težav, ki jih imajo vojne žrtve tukaj na Dunaju. Pacienti namreč niso samo to, kar piše v formularju in diagnozi s simptomi, ampak imajo veliko več kompleksnih problemov.

Na primer?

Ljudje, ki bežijo iz vojne, niso zaznamovani samo z enim travmatičnem dogodkom, ampak tudi s sekvenčno travmo, ki se ne konča. Prvo travmo so doživeli doma v vojni ali revoluciji, nato v različnih državah med begom do Evrope, ko so pogosto znova doživeli mučenja, zasledovanje, zlorabe in izsiljevanje, ter potem še v Avstriji, kjer čakajo na odločitev o azilu. Pri beguncih gre res za kompleksno situacijo.

Za vse je tudi značilno, da so prišli v drugo kulturo in drug vrednostni sistem. Eden od pacientov iz nekdanje Jugoslavije je celo rekel, da mu je bilo lažje v jugoslovanski vojni kot zdaj v bitki z birokracijo v Avstriji.
 

Zakaj?

Ko gre za eksistencialno situacijo v vojni, za biti ali ne biti, imajo v glavi samo eno misel – preživetje. Toda ko pridejo v drugo okolje, kjer naj bi bili varni, se začnejo kazati druge potrebe, tudi osebnostne in značajske. Podobno, vendar v drugačni situaciji, je s kolesarji na tritedenskih dirkah, ko nekateri tekmujejo samo zato, da preživijo do cilja. To jim uspe, a nemalokrat po koncu dirke zbolijo, saj telo popusti. Enako je s pacienti iz vojne. Zagotovijo si preživetje, pridejo v Evropo, nato pa imajo nočne more, glavobole, panične napade, prebavne motnje, depresijo ….

Kako jim pomaga psihoanaliza?

Dejansko ne ponujamo klasične psihoanalize z ležanjem na kavču, ko je treba opraviti vsaj tri terapije na teden. Toliko sredstev nimamo, pa tudi pacienti so preveč nestabilni, da bi takoj začeli s psihoanalizo, ker bi to lahko vodilo celo v psihozo. Zato enkrat na teden ponujamo psihoanalitično psihoterapijo v sedečem položaju, kjer s pacienti ne gremo toliko globoko v psiho in imajo svobodo, da sami vodijo dinamiko. Poleg odnosa je najpomembnejša svoboda, da rečejo, kar hočejo, pa četudi mislijo, da gre za nesmiselne, grozne, neprimerne, pokvarjene misli in fantazije. Če imamo to zaupanje, je napredek največji. Oni na neki način vodijo terapijo znotraj moje terapevtske strukture, jaz pa jih spremljam in pomagam razumeti in čutiti, kaj se z njimi dogaja.

Toda najprej je nujna stabilizacija, da se počutijo varne. Zato se veliko pogovarjamo o problemih, ki jih imajo tukaj in zdaj v Avstriji, kar je povezano z njihovim statusom na Dunaju. Tisti, ki že živijo na Dunaju z rešenim statusom begunca, imajo drugačne probleme kot tisti, ki še čakajo na konec azilnega postopka in imajo eksistencialne probleme, saj ne vedo, ali bodo morali celo nazaj domov v vojno.

Precej dlje časa zato traja, da začnejo raziskovati travme iz vojne. Ljudje se bojijo iti v svojo zmešnjavo in bolečino, saj ne vedo, kaj bodo dobili ven. Bojijo se, da bodo padli še globlje v travmo, zato se morajo najprej stabilizirati, preden odpirajo globlje rane. Toda travme so različne, pacienti jih različno dojemajo, zato se tudi različno odzivajo in so na različnih stopnjah v procesu terapije.


 

In ko pridejo do najglobljih ran iz vojne? Kaj najdejo tam?

Odvisno od tega, na kateri stopnji so. Mnogi imajo verjetno na začetku tudi nezavedni oziroma zavedni strah, da jih ne bom ujel, ko bodo padali med predelovanjem najtežjih travm. Marsikdo potrebuje več časa za zaupanje, da začuti varnost. Eni zato nadaljujejo s predelovanjem travm, drugi se obrnejo in spremenijo temo …

In še nekaj je pomembno: oni niso samo begunci, ki bežijo iz vojne, ampak tudi ljudje z vso svojo zgodovino, otroštvom, družinskimi razmerami … Vse to vpliva na terapijo. Nekdo je v vlogi mame in očeta našel stabilno figuro in podporo za pogovor o svojih problemih, fantazijah, strahovih in čustvih, zato je tudi v terapiji bolj odprt in gre lažje globlje v travme. Drugi pa izhajajo iz razbitih družin, kjer niso imeli zaupanja, zato se tudi v terapiji težko odprejo. Ampak to je samo en primer, saj obstaja še milijon drugih okoliščin, ki vplivajo na naše zaupanje in odprtost. In vse to se prepleta v našem nezavednem, ki nas vodi.

Vam kdo očita, da jih ne morete razumeti, ker sami niste bili v vojni?

Nikoli nisem stal z orožjem v vojni, nikoli ne bom posiljena ženska … Nikoli ne bo moja resnica njihova resnica in obratno. Treba je imeti v mislih, da je travma, na primer, v Sloveniji drugačna od tiste v Siriji, travma v Siriji je drugačna od tiste v Afganistanu ali v Bosni in Hercegovini ... Ampak lahko poskušam njihovo resnico čim bolje razumeti in se postaviti v pacientove čevlje. Nikoli pa ne morem doživeti vsega kot moji pacienti. Niti jim ne svetujem, kaj naj počnejo. Ljudje sami najbolje vedo in čutijo, kaj je dobro za njih in kdo so, ampak to se skriva v njih in to jim v procesu terapije pomagam odkriti.

Kaj je cilj terapije?

Nikakor ne, da bi travmatični dogodek pozabili. Pomembno je, da travmo predelajo in razumejo sebe, svoje občutke in emocije. Takšna travma se namreč zažre v človeško esenco. Če se urežeš, gre za površinsko rano, ki se kmalu zaceli, toda vojna travma gre v strukturo človeka, zato ga lahko sesuje. Ko obrambni mehanizem popusti, ker je vsega preveč, se okostje podre. Nemški psiholog in psihoanalitik David Becker, ki je delal z vojnimi žrtvami v Bosni in Hercegovini, Afriki, na Bližnjem vzhodu in v Južni Ameriki, je dal zanimivo primerjavo z dvojčkoma v New Yorku, saj pravi, da so ju napadalci leta 2001 porušili, ker so ranili okostje v notranjosti. Enako je pri človeku. Ko se zruši človeška esenca, se zruši cel človek. S terapijo zato poskušamo zmanjšati vplive travme, da ne ovira življenja, ampak da nas izoblikuje.

Kakšen vpliv imajo tako globoke travme, je potrdila analiza možganov žrtev holokavsta. V študiji, ki so jo predstavili konec prejšnjega meseca na kongresu Evropske akademije za nevrologijo v Oslu, so z magnetno resonanco analizirali možgane 28 žrtev holokavsta, zraven pa tudi testno skupino ljudi, ki ni bila nikoli izpostavljena izkušnji v taborišču, ne sama ne prek prednikov. Pri žrtvah holokavsta so opazili spremembe v strukturi možganov, natančneje na sivi možganovini, ki je bila zmanjšana. V njej se prevajajo senzorični in motorični dražljaji v osrednji živčni sistem, to pa vpliva na delovanje možganov med stresom, sposobnost učenja in na naše emocije in motivacijo. Posledice tako niso samo psihološke, ampak tudi celične in celo genetske, saj so jih opazili tudi pri potomcih.

Zares?

Poleg omenjene študije so prenos travme med generacijami odkrili tudi pri potomcih vojaških zapornikov iz ameriške državljanske vojne med letoma 1861 in 1865. Odkrili so, da so bili sinovi vojakov Severa veliko bolj nagnjeni k umrljivosti kot pa otroci vojakov, ki niso bili zaporniki, čeprav so se sinovi rodili šele po koncu vojne. Tudi telo torej ne pozabi takšnih travm.

Na potomce se prenašajo tudi zamere, zato se marsikje nadaljuje ideološki boj, četudi je orožje že zdavnaj utihnilo. Opazite zato pri pacientih tudi željo po maščevanju?

Zelo so jezni, občutijo agresijo, toda o maščevanju vsaj na glas ne razmišljajo. Veliko jih hoče razumeti, zakaj se je to zgodilo. Sprašujejo se, kako je lahko nekdo, na primer, v Bosni in Hercegovini, ki je bil še včeraj njegov sosed, danes njegov sovražnik in ga hoče ubiti. »Nekoč sva bila brata, čez noč nisva več,« pravijo.

Ljudje so zato zmedeni, jezni, nemočni … in ne razumejo. Toda odkrite želje po maščevanju ni. Strah jih je, da bi se spet soočili z napadalci. In strah jih je tudi samih sebe. Bojijo se, kaj so sposobni narediti, če bi se sprožila njihova skrita agresija.

Kakšne travme doživljajo tisti, ki so ubijali?

Marsikdo je šel v vojsko zaradi družbenega pritiska. »Kaj bodo rekli, če ne bom šel zraven?« Vprašanje je tudi, kaj so sploh pripravljeni priznati sebi in deliti z menoj. Na ljudi takšni travmatični dogodki vplivajo tudi nezavedno, saj jih nenehno negirajo in potiskajo v pozabo. Dokler ima človek dovolj energije, da travmo potiska nazaj, še lahko deluje normalno, vendar ko zmanjka energije, telo popusti in travma udari ven.

Ko sem se pogovarjal z vojnim fotografom Gregom Marinovichem, je rekel: »Najbolje je, če je travma zelo močna in takoj privre na dan, namesto da se počasi nabira in udari ven šele pozneje.«

Najpomembneje je, da imajo travmatizirani ljudje možnost čim hitrejše oskrbe. Kajti nikoli ne veš, kdaj bodo travma kot posledica travmatičnega dogodka in vsi njeni simptomi udarili ven in ti sesuli življenje. Še toliko težje je, če travmatizacija kar traja, kajti dlje ko traja, težje se je ubraniti.

Pri soočanju s travmo smo tudi zelo različni. Eni jo lahko tlačijo deset let, nekateri se sesujejo po enem letu. Zato je treba začeti čim prej delati z ljudmi, jih poslušati in jim pomagati razumeti, kaj se dogaja. Najtežje je, če človek ostane sam s svojimi občutki in fantazijami.

V filmu Moški ne jočejo so vojake različnih narodnosti iz jugoslovanske vojne soočili na skupinski terapiji. Kako primerna je skupinska terapija pri resničnih vojnih žrtvah?

Skupinske terapije so ena od možnosti, ampak morajo imeti zelo dobro strukturo in vodenje, drugače nastane več škode kot koristi, saj lahko pacienti doživijo retravmatizacijo, ker je vsega preveč. Travmatiziranih ljudi ne sme nihče v nič potiskati. Obstaja lep izrek: reke ne moreš potiskati. In vsak pacient je kot reka, ki ima svoj tok. Ko se pacient odpre in je dovolj zrel, potem je terapija veliko bolj uspešna. Toda ta previdnost ne velja samo za skupinsko, ampak tudi za individualno terapijo.

In kako si vaši pacienti razlagajo, da so bili nekoč bratje, naslednji dan pa sovražniki?

Teh vprašanj nimajo samo vojaki iz jugoslovanske vojne, ampak tudi mnogi drugi, še posebno begunci iz Sirije. Bili so prijatelji, nato čez noč sovražniki. A nihče nima pravega odgovora na to vprašanje.

Pa vi?

Tudi ne, vsaj ne dokončnega. Teoretični vidiki so različni. Kognitivna stran skupaj s teorijo socialnega učenja trdi, da se agresije priučimo. Če torej otroci gledajo nasilje, so potem bolj nagnjeni k nasilju. Druga, psihoanalitična stran po Sigmundu Freudu pravi, da je agresija prirojena in da je v nas, zato destruktivni gon tanatos nenehno nasprotje erosu, gonu po življenju. Agresijo lahko opazimo že, ko se otrok pri dojenju priklopi na bradavičko. Hoče jo za vsako ceno in ga v tistem trenutku ne zanima nič drugega. Športniki, denimo nogometaši, zabijajo gole, se veselijo in s tem dajo iz sebe agresijo, toda po koncu kariere tega ventila nimajo več, zato imajo pogoste težave z alkoholom, nasiljem, drogami, igrami na srečo …

V vojni marsikdo sprosti tudi skrito agresijo, ker je to v vojni dovoljeno. V karakterno močnem vojaškem ali političnem voditelju vidijo nekakšnega očeta, ki jih vodi in dovoli ubijanje. Seveda je odvisno tudi od tega, kako je ta oseba odraščala v družini znotraj takšnega političnega sistema, kakšno figuro vloge očeta in matere je imela … Težko je torej enoznačno določiti, zakaj je nekdo čez noč postal morilec. Razlogi za razvoj agresije so vedno zelo različni, zato lahko samo ugibamo, kaj nezavednega oziroma zavednega je gnalo ljudi tako daleč.

Vendar se tudi v agresivnih ljudeh v vojni pojavijo vprašanja: Zakaj se to dogaja? Kaj počnemo? Kam to vodi? Zakaj se streljamo? Za koga se bojujem? … In spet ne najdejo odgovora.

Marsikdo je bil v ubijanje prisiljen. Če ne bi ubijal on, bi drugi ubili njega.

Ampak to ne zanemarja zločina in smrti. Nekdo je nekoga ubil in nekdo je bil ubit. Za človeka, ki je ubijal, je ta razlaga seveda ena od možnih, vendar ljudje nismo roboti, ki bi delovali na način črno-belo. Smo bitja z emocijami, ki so raznobarvne in zato veliko bolj zapletene.

Prav tako za družino ubitega ni nobena tolažba, da je bil njihov otrok ubit zato, ker nekdo drug ni imel druge izbire. Zločin se je zgodil, smrt je še vedno v njihovi družini. In še vedno potrebujejo proces žalovanja. Tovrstne racionalne razlage zato nikakor ne morejo pomiriti emocij, ki so del travme.

Je takšne izgube otroka možno odpustiti?

Za odpuščanje je nujnega veliko dela. Najprej gre za travme, ki jih predelujejo, za agresijo, za proces žalovanja. Vsekakor je pogovor o odpuščanju del terapevtskega procesa, vendar vsaj pri meni še ni bilo pacienta, s katerim bi se pogovarjal o odpuščanju. Na neki način so še vedno v vojni, zlasti tisti, ki čakajo na zaključek azilnega postopka. Tukaj so kot v zaporu. Imajo hrano in oblačila in določeno varnost, toda ne morejo videti svojih družin, potovati, se šolati … Simbolično so v vojni, s tem pa so povezani tudi njihova čustva in občutki.

In če je agresija v vseh nas, je dobro, da vemo, kdaj in kako se lahko sproži?

Eni ljudje lahko tudi brez psihoterapije dobro delujejo, saj so imeli drugačno odraščanje in razvoj, ampak za vse je dobro, da se čim bolj poznamo. Dejstvo je, da je agresija povsod okoli nas, čeprav jo je težko meriti; koliko je vendar ena enota agresije? Francoski psihoanalitik Jacques Lacan je rekel, da se travma zgodi že z rojstvom in da je ta skupna vsem ljudem. Prišli smo iz enega v drugačno okolje, kjer je vse novo in v primerjavi z življenjem v maternici nimamo ničesar, zato se frustracija in s tem tudi agresija in anksioznost lahko pojavijo že zelo zgodaj. V športu vidimo agresijo vsak dan, v politiki, ogromno je tudi samoagresije, ki se odraža v različnih boleznih in prehranjevalnih motnjah … Odvisno je še, koliko agresije je prirojene in koliko pridobljene. Vsak človek je zgodba zase, toda glede na naše obnašanje je jasno, da smo agresivna bitja. Dovolj je samo, da opazujemo družbo, kako delujemo.