V nadaljevanju preberite:

Osemnajstega marca 1990 ob pol dveh zjutraj, ko so v Bostonu še glasno, pijansko in divje slavili praznik svetega Patrika, sta na stranska vrata Muzeja Isabelle Stewart Gardner pozvonila dva policista. Nočnemu čuvaju, ki ju je opazoval na zaslonu varnostne kamere, sta povedala, da sta dobila opozorilo, da se na dvorišču muzeja dogajajo čudne stvari, zato jima je odprl. Ko sta vstopila, sta ga najprej vprašala, kje je njegov kolega; očitno sta vedela, da muzej varujeta dva čuvaja. In ko jima je povedal, da je ravno na obhodu, sta mu rekla, naj ga takoj pokliče. Medtem ko so ga čakali, je eden od policistov dejal nočnemu čuvaju, da se mu zdi znan – ali morda ni za njim razpisana tiralica? Ukazal mu je, naj takoj dvigne roke, in ga aretiral. Še preden je čuvaj utegnil pritisniti na skriti alarm pod mizo, je bil že v lisicah. Ko je prišel drugi stražar, sta vklenila tudi tega in povedala: »To je rop.« Z lepilnim trakom sta jima prelepila oči in jima zvezala roke ter ju odpeljala v klet.

Kaj natančno se je dogajalo v muzeju, ne ve nihče. Jasno je le, da sta tatova v muzeju ostala 81 minut in, ne da bi ju kdo zmotil, ukradla 13 neprecenljivih umetnin v skupni vrednosti 500 milijonov dolarjev. Dragocenosti sta naložila v avtomobil, ki sta ga parkirala pred muzejem, in se odpeljala v novo jutro.

Nikoli ju niso našli in nikoli več niso našli umetnin. Za njimi je izginila vsaka sled.