Kariera glasbenikov je dolga, obdobje navdiha pa zelo kratko (VIDEO)

Njegove teze so drzne, a premišljene. Zakaj je annus mirabilis, zenit, prelomna točka v zgodovini rokenrola prav leto, ki ga britanski novinar David Hepworth omenja v naslovu knjige 1971 – Never a Dull Moment: Rock's Golden Year? Leto prej so razpadli Beatli, umrla sta Janis Joplin in Jimi Hendrix, po njuni poti je stopal tudi Jim Morrison, ki je svojega prijatelja – konec, saj življenje boli precej bolj kot smrt – srečal prav leta 1971.

Podobno bi lahko v nedogled naštevali za vsako obdobje, česar se zaveda tudi Hepworth, zato v knjigi kmalu zapiše, da je to le njegov pogled na potek edinstvenega gibanja, ki ima – kot vsa druga gibanja – svoj rok trajanja. Leto 1971 je bilo posebno prav zaradi slednjega: čeprav so ne več tako mladi hipiji objokovali izgubljeno pristnost šestdesetih, je institucionalizacija rokenrola – z razmahom prodaje albumov v začetku sedemdesetih na čelu – omogočila, da imata Mick Jagger in Keith Richards daljšo poklicno pot, daljši rok trajanja kot njuni pravniški in politični vrstniki.


Mlajši rokerji bi z očmi še bolj zavijali med branjem Hepworthovega najnovejšega dela Uncommon People: The Rise and Fall of the Rock Star. Novinar (67 let) v njem ugotavlja, da so rock zvezde v pravem pomenu besede izumrle za vedno; da o(b)stajajo le še posnemovalci, javnost pa od pravih zvezdnikov pričakuje odličnost, kar v kombinaciji z družabnimi omrežji ubija ostrino, karizmo in misterij rock zvezde.

Je David Hepworth nostalgik? Sploh ne, prej pragmatik. V osemdesetih, ko je rokenrol še navduševal pretežno mlado občinstvo, je znal z njim mastno zaslužiti in je ustvaril eno najuspešnejših karier v glasbenem novinarstvu. Sedemdeseta so šla h koncu, ko je začel pisati za revijo Smash Hits. V dveh letih je postal urednik in ni se pretirano obremenjeval z izbiro žanrov: poročali so o vsem, kar je pritegnilo pozornost najstnikov, od Queenov in U2 do Wham! in Ricka Astleyja. Danes ne obžaluje, da je revija, ki mu je omogočila karierni preboj, leta 2006 končala na pogorišču zgodovine. »Nekoč je bil tisk dober posel, danes pač ni.«

Hitro se je uveljavil tudi na televiziji, kjer je na BBC vodil legendarno oddajo The Old Grey Whistle Test. Na še legendarnejšem Live Aidu, ko je rokenrol uradno postal lingua franca, je v živo prenašal londonski koncert.

Premeteni Anglež se dobro zaveda, da so ti časi minili še bolj nepreklicno, kot so minili časi rock zvezd: dandanes se v rokenrolu uspešno prodaja edinole nostalgija. Lep dokaz je knjiga 1971, ki jo založniške hiše po vsem svetu že pridno prevajajo. Pred kratkim je izšla v italijanščini, zato sta se z ženo Alyson odpravila na krajšo promocijsko turnejo po Apeninskem polotoku. Za pol dneva sta se ustavila na medijskem festivalu v Perugii: sestradana in utrujena od poti nista prekipevala od navdušenosti, ko se je David spomnil, da je nekemu slovanskemu novinarju obljubil, da si bo vzel tri četrt ure zanj.

Pravite, da med odraščanjem v šestdesetih letih niste čutili, da bo to obdobje postalo »šestdeseta«, morda najbolj unikatno desetletje v minulem stoletju. Kdaj ste spoznali, da je leto 1971 tisto, o katerem je vredno napisati knjigo?

Precej časa mora preteči, da se lahko tako ozreš nazaj. Gotovo so mi pomagale informacije z interneta. Pred tem nismo imeli nikjer na enem mestu zbranih toliko podatkov, iz katerih bi lahko razbrali vzorce, značilne za neko obdobje. Vprašal sem se, kdaj je krivulja teh vzorcev dosegla najvišjo točko. Tako sem razvil teorijo, da je bila ta točka leto 1971. Moj založnik je želel, da napišem knjigo o Bobu Dylanu, a imel sem občutek, da k temu ne morem dodati ničesar. Zato sem mu predlagal, da bi pisal o letu 1971. Vprašal me je, zakaj. Ker je to annus mirabilis rokenrola, sem mu odgovoril. Nekaj materiala sem že imel zbranega, saj sem na to temo napisal kolumno za revijo The Word …

… ki ste jo naredili v strašanski naglici. Nam to sporoča, da stres lahko iz nas potegne najboljše? Tudi oziroma predvsem v rokenrolu.

Zagotovo. Ray Davies, kitarist Kinksov, je zapored napisal petnajst singlov, ki so se uvrstili med dvajset najbolj poslušanih singlov v Veliki Britaniji, kar je eden najdaljših nizov v zgodovini popularne glasbe. Nekoč mi je dejal: Nekateri ljudje iščejo navdih, jaz iščem rok. Če moram nekaj ustvariti takoj, bom to storil. Če si lahko vzamem čas, si ga bom vzel in obveznosti preložil na kasneje.

Kakšno leto je bilo leto 1971? Stresno ali sproščeno?

To je bil čas ogromne rasti v glasbeni industriji. Trg za prodajo albumov se je med začetkom in koncem leta povečal za štirideset odstotkov. Albumi, kot sta Led Zeppelin IV in Tapestry ameriške pevke Carole King, so dosegali številke, o katerih si nihče pred tem ni upal razmišljati.

(Natakarica prinese sendviče.) Eden izmed mojih prijateljev glasbenikov pravi, da je na koncertnih turnejah obseden s hrano. Kot glasbenik v manjših skupinah ne moreš vplivati, kje in komu boš igral. Če dobiš hrano, jo pojej. Nikoli ne veš, kdaj boš dobil naslednji obrok.

Vrnimo se v leto 1971. Zame je bilo to leto zelo sproščeno. Ob študiju sem se skušal čim bolj zabavati. S počitniškim delom – ki ga ni bilo veliko – sem nekaj malega zaslužil in vse porabil za albume.

Katere?

Rod Stewart: Every Picture Tells a Story. Rolling Stones: Sticky Fingers, David Bowie: Hunky Dory.

Zanimivo, da ste za najvplivnejšega glasbenika tega leta izbrali Elvisa Presleyja, četudi ni izdal nobenega albuma. Kaj je tako posebnega na njem in njegovih koncertih v Las Vegasu?

Bil je edini, ki je iz koncertov naredil spektakularen šov. Imel je ogromno spremljevalnega osebja. Skupaj so ustvarili veliko proslavo, ki je slavila kult Elvisa Presleyja. Danes se skoraj vsi koncerti zgledujejo po tem konceptu; na njih vidimo stvari, ki jih je v začetku sedemdesetih počel Elvis. Ljudje plačajo ogromno denarja, ne slišijo novih pesmi, ne pričakujejo in ne želijo spontanosti. Želijo se spomniti na mladost.

A to je praktično nemogoče: saj nas že v uvodu knjige 1971 spomnite, kako se je svet spremenil v slabega pol stoletja: takrat ni bilo nobenih varnostnih kamer in mobitelov, kadilci pa vsepovsod – tudi v bolnišnicah. V New Yorku je bila brezposelnost skoraj desetodstotna. Kaj nam takratna glasba pove o duhu časa?

Stvari so potekale nenormalno hitro. Nekateri izvajalci so izdali dva albuma na leto, kar se danes ne more zgoditi. Če izdaš dva albuma na leto, nimaš časa, da bi se usedel in razmislil o dogajanju okoli sebe. You just do it. Kasneje so isti ljudje postali zelo preračunljivi. Zavestno so želeli početi stvari, ki so jih nekoč počeli spontano. Zanimivo, da je kariera popularnih glasbenikov pogosto zelo dolga, obdobje navdiha pa zelo kratko.

Leta 1971 je bilo precej velikanov rokenrola v obdobju navdiha: Rolling Stonesi, Whoji, Led Zeppelini. Kdor se je želel uveljaviti, je moral resnično izstopati. Bruce Springsteen, denimo. Kasneje eden najvplivnejših glasbenikov preteklega stoletja je moral dolgo čakati, preden je prišel na vrsto.

Tudi bazen poslušalcev ni bil tako širok, kot je danes. Takrat je zajemal generacijo med petnajstim in tridesetim letom. Danes je razpon precej večji – od petnajst do osemdeset let. Sicer pa Springsteenova albuma z začetka kariere nista bila tako dobra. Potreboval je čas, da je ugotovil, kdo in kaj hoče postati. Moja naslednja knjiga bo govorila o njem.

Zelo mu je pomagala famozna kritika Jona Landaua, ki je bil takrat prava avtoriteta med kritiki. Čeprav ni imel tako dobrih albumov, je bil Springsteen v živo od začetka izvrsten. Nekoč je igral v Harvard Square Theatre. Landau je po tem koncertu zapisal: Ta fant je vse. V njem vidim prihodnost rokenrola.

Springsteen vam je posebej pri srcu že zato, ker sta vrstnika – The Boss je pol leta starejši. Omenjate ga kot izjemno razmišljujočega in predanega človeka. Nekoč vam je dejal: »Zavedam se, da moram biti na odru vselej stoodstoten, saj bodo naslednje tri ure za marsikoga najpomembnejše tri ure v življenju.«

Omenjena kritika je Springsteenu pomagala ugotoviti, kje je njegova največja prednost: v občinstvu. Ustvarjati mora zanje. Kmalu zatem je napisal Born to Run … Unikaten je v tem, kako se zna vživeti v ljudi pod odrom. V njem še vedno živi 15-letnik, ki si želi videti najboljši koncert na svetu. Zato so njegovi nastopi tako dolgi, trajajo po tri, štiri ure.



Vas je kdo na obraten način razočaral? V smislu: na eni strani tako dobra glasba in globoka besedila, na drugi tako slab odnos.

Rolling Stonesi.

Precej predvidljivo. Ameriški pisatelj Truman Capote bi moral leta 1972 za Rolling Stone Magazine poročati o njihovi razvpiti ameriški turneji STP, a sta mu njihova aroganca in hedonizem začela tako najedati, da je sredi turneje odnehal.

O ja, arogantni. Njihovi umi že od nekdaj tavajo naokoli. Ne verjamem, da so osredotočeni na to, kar počnejo.

Sicer so zelo zaznamovali leto 1971: najprej so izdali album Sticky Fingers, nato pa zaradi visokih davkov v Veliki Britaniji odšli v »izgnanstvo« na Azurno obalo, kjer so začeli snemati naslednji album Exile on Main Street. V tem obdobju so do potankosti izpilili rokenrol imidž in življenjski slog.

Fotografija Keitha Richardsa in Grama Parsonsa, ki v Villi Nellcôte brezciljno poležavata okoli velike zofe, na kateri leži na pol naga Anita Pallenberg [tedanja Richardsova žena], verjetno še danes vznemirja mlade bende. Je perfektna, zato sem jo tudi izbral za naslovnico britanske izdaje moje knjige 1971. V tistih dneh so bili Rolling Stonesi na vrhuncu, iz njih je vela naravna karizma, ki ni bila odvisna od različnih svetovalcev in stilistov. Dovolj je bilo, da so obstajali. Čeprav takrat še ni bilo glasbenih videospotov, je bil imidž izjemno pomemben. Videz rock zvezd je pomemben vsaj toliko kot njihova glasba.



Trdite, da novih rock zvezd ne bo več, ostanejo nam le še njihovi posnemovalci. Je tako tudi zaradi vse večjega nadzora in vpliva menedžerjev in oglaševalcev?

Tudi, vendar obstaja še več razlogov. Po moji teoriji ima vsako glasbeno obdobje svojo življenjsko dobo, ki traja približno štirideset let: jazz, country ... Rock obdobje se je začelo sredi petdesetih z Elvisom in končalo sredi devetdesetih s smrtjo Kurta Cobaina. Trenutno se izteka obdobje hiphopa. Pomemben dejavnik so družabna omrežja. Zaradi njih ni mogoče, da bi se nekdo obnašal kot Jimmy Page leta 1972 (smeh). Sledilo bi opravičevanje na vseh možnih ravneh! Kar spet ni v skladu s podobo rock zvezde.

Kdo bi leta 1971, če bi takrat že obstajala družabna omrežja, objavil največ selfijev na instagramu?

David: Kdo bi objavil največ selfijev na instagramu?! Zanimiv pogled (daljši premislek). Kdo se je najraje javno izpostavljal? Ne vem.

(Tukaj vskoči njegova žena.) Alyson: Rod Stewart?

David: Nisem prepričan.

Alyson: Neprestano bi jih objavljal. Bil je tako zagledan vase!

David: Ampak to sta različni stvari. Zanimivo bi bilo videti, kakšen vpliv bi imela družabna omrežja na prihajajočo generacijo. Verjetno bi neuveljavljene skupine, kot sta bili Roxy Music in Queen, z novo tehnologijo skušale prodreti na trg. Vendar sem prepričan, da bi rokenrol s tem izgubil del čara. Nikoli nismo videli, kaj ti ljudje počnejo, lahko smo si le predstavljali.

Alyson: Razen če smo šli na koncerte.

David: Pa tudi takrat ne, saj smo stali daleč zadaj. Nekoč smo od zvezdnikov pričakovali, da se vedejo slabše od nas, danes pričakujemo prav nasprotno. Si predstavljate, kakšen odziv javnosti bi požela Ed Sheeran in Taylor Swift, če bi se neprimerno vedla? Takoj bi ju raztrgali.

Kje je meja med tem, da je imidž plod glasbene industrije, in tem, da izhaja iz izjemnih posameznikov? Vemo, da Beatli niso bili tako zelo pridni, niti Stonesi tako zelo poredni.

Ta primer je edinstven. Producent Stonesov Andrew Oldham je videl veliko priložnost za dobro medijsko zgodbo, če iz svojega benda ustvari antipod Beatlov. Sicer pa menim, da smo oboževalci tisti, ki ustvarjamo podobe zvezdnikov. Te podobe se nikoli ne spremenijo, so izjemno močne, so brendi. Zato bodo ljudje, ki bodo letos obiskali koncert 68-letnega Brucea Springsteena, v glavi videli pravljičnega, romantičnega 24-letnika, ki skače po odru. Tudi Stonesi v njihovih očeh ne bodo nagubani starčki, temveč veličastni izobčenci.



To je za zvezdnike lahko zelo nevarno: da se sami ujamejo v lik namišljene osebnosti, četudi ta ni v skladu z njihovimi prepričanji.

Seveda, zato je med slavnimi osebnostmi nadpovprečno veliko depresije in samomorov. Kar zahtevamo od njih, je nemogoče – da ostanejo večno mladi. Po drugi strani jih dojemamo kot naše prijatelje, namišljene prijatelje. Rock Stars: Imaginary Friends, to bi bil dober naslov knjige (se zamisli). Poznam ogromno ljudi, ki so prepričani, da bi se z rock zvezdniki odlično ujeli, če bi skupaj šli na pijačo. Tega ne trdijo tako pogosto za športnike in filmske zvezde.

V knjigi vam ni težko priznati, da imate – tako kot vsi drugi – predsodke, na podlagi katerih ocenjujete današnje stanje v popularni glasbi. Da se lahko motite …

… vendar se ne! Seveda je knjiga subjektivna, gre za moje stališče. Berem ogromno knjig, v katerih se ne strinjam z avtorjevimi stališči, pa v njih vseeno uživam in se zabavam. Tudi jaz želim predvsem zabavati bralca, ga prisiliti v razmislek. Vseeno mi je, ali se strinja z mano ali ne. Če mi kdo reče, ali ni leto 1973 še zanimivejše kot 1971, mu odvrnem: napiši svojo knjigo.

Verjamem, da ste o Live Aidu govorili že neštetokrat …

(Smeh.) Prav imate. Če povem po pravici, se ne spomnim veliko. Bil je zelo topel dan, kar je v Veliki Britaniji tudi julija redkost. Neverjetno, več kot trideset let je minilo, pa me ljudje še vedno sprašujejo, ali je Bob Geldof gledalce pred televizijskimi zasloni nagovoril s »send us your fucking money« (pošljite nam vaš jebeni denar). Tega ni nikoli storil. Rekel je samo: fuck the address (jebeš naslov). Še danes se najde kakšen taksist, ki me želi prepričati o nasprotnem. Kdo je bil tam, on ali jaz?!

Je Geldof »jebeš naslov« izrekel spontano ali ste ga provocirali?

Zakomplicirana stvar. BBC ni želel, da bi bilo videti, kot da denar zbira televizija. Zato so uredniki skrbno nadzorovali načine plačila. Na ekranu so vrteli navodila za pošiljanje denarja: najprej domači naslov, potem poštni naslov, na koncu pa telefonska številka. Kot voditelj prenosa sem prosil Geldofa, organizatorja koncerta, naj sodeluje pri nagovarjanju občinstva. Ker sem vedel, kateri napis se bo prikazal prvi, sem začel: first the address. On pa mi je odvrnil: fuck the address. Spomnim se, da sem v tem trenutku samo upal, da moja mama ne gleda tega prenosa. Danes pa lahko ponosno rečem, da me je Bob Geldof preklel pred največjim televizijskim občinstvom v zgodovini.



Kako ste kombinirali toliko različnih služb? V tem času ste urejali pa tudi ustanavljali številne revije: Smash Hits, Q, More …

To so bili časi, ko je trg rasel, zato je bilo urejanje glasbenih revij precej lahek posel, povsem drugače kot danes.

Vam je bilo žal, ko je leta 2006 izšla zadnja številka Smash Hits?

Ali ni revija propadla že prej? Saj ne vem, se ne spomnim. Je pač prišel čas.

Kot v rokenrolu. Štirideset let – in rok poteče.

Res je. Ponosen sem na stvari, ki sem jih ustvaril, in ljudi, ki so mi pri tem pomagali. Zadnja revija, pri kateri sem sodeloval, je bila The Words. Ko je prenehala izhajati, so mi številni govorili, da jo pogrešajo. Jaz je ne pogrešam niti najmanj! Gre za moje delo, moj denar, mojo skrb, a se ne slepim, da bom še kdaj izdajal podobne revije.

Kaj pa podkasti, ki jih snemate za BBC?

So zabavni, ampak z njimi ne moreš ničesar zaslužiti. Dobro je, ker sem na pol upokojen, saj lahko počnem, kar mi paše.

Zapisali ste, da so se časopisi že leta 1971 bali, ker so izgubljali mlade bralce. Sedeminštirideset let kasneje imajo podobne probleme, je pa situacija danes verjetno še slabša.

Gotovo. Mladi ne berejo časopisov, kar je logično, saj ne berejo ničesar. Ko sem bil urednik Smash Hits, revije, ki so jo večinoma brali 14-letniki, sem prejemal ogromno pisem mladih bralcev. Pisali so vse možno, od pritožb do pohval, a so pisali, kar se danes zdi neverjetno.