V slovenskem medijskem prostoru je zaradi zgodovinskih in političnih razlogov skoraj vsak neposreden uredniški poseg v novinarjevo delo opredeljen za cenzuro.

Galerija
Primerjati (ne)dostopnost radijskih posnetkov v javnem spletnem arhivu s sežiganjem knjig je deplasirano, pravi Jernej Amon Prodnik. FOTO: Blaž Samec/Delo
V nadaljevanju preberite:
Tudi stvari, ki so v drugih razvitih medijskih okoljih relativno samoumevne, na primer upoštevanje osnovnih okvirov uredniške politike ali urednikov poseg v naslov prispevka, so pri nas jasen znak, da mora javnost začeti biti plat zvona. Alarm, alarm, vračamo se v totalitarizem!
Do neposrednih uredniških posegov v novinarsko delo je posebej v slovenskem medijskem prostoru treba biti pozoren. Nikoli ne veš, kdaj bodo novinarjem naslednjič napovedovali labodji spev. Vendarle pa je avtonomija posameznih novinarjev postala tako široka, da mi je eden izmed upokojenih novinarjev pred kratkim malce sarkastično namignil, da urednikov morda niti ne potrebujemo več.
Povsem novo raven cenzurne panike je bilo mogoče pred kratkim prebrati na straneh Sobotne priloge. Avtor Matic Kocijančič je umik radijske oddaje iz arhiva javne radiotelevizije označil ne le za cenzurni poseg, temveč celo za – zajemimo sapo – ekvivalent sežiganja knjig. Prav ste prebrali, po nekaj stoletjih imamo v Sloveniji novega Tomaža Hrena, ki sežiga knjige. To pot so elektronske (in v bistvu niso knjige).
Komentarji