Ne glede na to, kako se bo iztekla bizarna avgustovska kriza – prva sredi ferragosta v zgodovini italijanske republike –, ki jo je odprl notranji minister in podpredsednik vlade Matteo Salvini, je premier Giuseppe Conte dobil nemajhno zadoščenje. On, ki je bil poldrugo leto statist, je za hip postal protagonist.
Populistično-nacionalistična koalicija Gibanja 5 zvezd in Lige, ki ga je junija lani izbrala za predsednika vlade, mu je namenila vlogo politične lutke; na notranjepolitičnem prizorišču ni pomenil nič, samo v Evropi je predstavljal sprejemljivejši obraz rimske vlade in enfant terribla Salvinija. Toda ko je v torek popoldne Conte, odvetnik in profesor prava, imel v senatu govor – ni bilo jasno, ali bo odstopil sam ali bo potekalo glasovanje o zaupnici vladi –, je postregel z briljantno analizo tega, kar je voditelj Lige, de facto premier Italije, uprizarjal preteklih petnajst mesecev. Njegov enourni parlamentarni nastop je bolje od vseh političnih analiz povzel stanje stvari. Potem ko je podal neke vrste politični testament, je odkorakal na Kvirinal in predsedniku republike izročil odstop.
Že od 8. avgusta, ko ga je Salvini obvestil, da vlada nima več večine in hoče skrajno desna Liga takojšnje, predčasne volitve, je bilo jasno, da je prelom med formalnim predsednikom vlade in njegovim vplivnim ministrom popoln, nepopravljiv. Pričakovati je bilo premierov ostri nastop. In vendar ni bilo jasno, ali bo zares povedal »čisto vse«. Toda Conte je šel dlje, kot je bilo pričakovati, italijanski komentatorji opažajo, da tako ostrih besed kakega premiera proti svojemu nekdanjemu zavezniku v italijanskem parlamentu še ni bilo slišati.
Obtožbe so bile jasne, natančne, izrecne, v celoti ga je okrivil za politično krizo v državi, hkrati je njegov nastop ohranil eleganco. Posebej trdo je izpostavil afero z Rusijo, ki je Salvini ni hotel priti pojasnit v parlament. Zapičil se je v njegovo hotenje po več moči. »Slišim, da zahtevaš polna pooblastila, prosiš za pomoč ulico, pozivaš k protestom. Te tvoje ideje me skrbijo. Institucionalna vprašanja se ne urejajo na ulici, temveč v parlamentu.« »Ne potrebujemo polnih pooblastil ... potrebni sta institucionalna kultura in odgovornost.« Advokat Conte najbolje ve, kako je notranji minister demontiral pravno državo, ustavno demokracijo je hotel preoblikovati v takšno, v kateri ima voditelj »polna pooblastila«.
Čeprav je isti večer izročil odstopno izjavo, je vključil v govor tudi obrise vladnega programa za prihodnost, recimo na področjih ekonomije, institucij, diplomacije, premier je podčrtal, da je Italija v etapi transformacije. Contejev diskurz je bil bolj kot objava odstopa videti kot investitura nove vlade, je zapisal milanski Corriere in namignil, da je imenovani vrnil predsedniku Sergiu Mattarelli mandat z upanjem, da ga bo vnovič dobil. Kar je vprašljivo glede na diskontinuiteto, ki jo v primeru morebitne koalicije z Gibanjem 5 zvezd zahteva vodja Demokratske stranke Nicola Zingaretti. Verjetneje je, da se bo poslovil mirno in, kot je prišel, »popoln neznanec«, so ga spomladi 2018 opisovali italijanski mediji, tudi odšel.
Salvini je v odgovoru v parlamentu ponovil vse Contejeve »žalitve«. Naštel je, češ da je »nevaren, avtoritaren, oportunističen, napadalen, neodgovoren«, in izjavil, da bi naredil vse še enkrat, med prsti je vrtel molek in se vmes skliceval na Mater božjo. Toda sicer spretni politik, v visokem poletju, kakor da gre za vojno ali mir, je zaradi vladne krize sklical parlamentarce v Rim, se je zaletel. Očitno pijan od moči, v »deliriju vsemogočnosti«, kot je zapisal neki italijanski komentator, se je že videl v vlogi premiera. Senatorji pa pred desetimi dnevi niso podprli njegove ideje. On, ki je jezdil na rekordni, 39-odstotni popularnosti, je pozabil na skromno, 17-odstotno parlamentarno moč. Ta teden je zato kazal novo pripravljenost za sodelovanje v vladi in znova ponudil podporo predlogu populističnega gibanja o zmanjšanju števila poslancev. A Conte mu ni dal priložnosti in tudi za Di Maia, ki je tiho v senatu sedel ob premieru, je Salvini postal »nevreden zaupanja«.
In tako je z vlado, ki je tolikokrat vehementno napovedala, da bo zdržala polnih pet let, da bo zaprla meje, ukinila revščino, prekinila z vsem starim, konec. Vsi smo vedeli, da ta ekscentrični poskus, v začetni fazi ga je ponazoril mural na rimskem pročelju, poljub Salvinija in Di Maia, ne more zdržati. Jasno je bilo, da je čudna aliansa nesmiselna, na oblasti jo je ohranjala samo logika oportunizma. Toda njena zapuščina je strašljiva, še bolj problematična od tistega, česar vlada ni naredila. Italija se je približala »neliberalnim demokracijam« na evropskem vzhodu. Rešitve, suverenistične in populistične, ki sta jih obljubljala Gibanje 5 zvezd in Liga, se niso obnesle, Italija se je pobarbarila in pri tem eksperimentu je ves čas sodeloval Di Maio, na čelu te vlade je bil Conte.
Slednji ni brez napak, predvsem je vprašljivo, zakaj je s kritikami čakal do zdaj, kot mu je očital Zingaretti. No, professore je od prvega dne v palači Chigi veljal za marioneto, vedelo se je, kdo je močnejši, čeprav je letos sem ter tja dajal vtis, da hoče držati volan v rokah. Razpoke so bile razvidne predvsem pri migrantskem vprašanju, za ministrskega predsednika »zapiranje pristanišč« pač ni bilo politika. Medtem ko je Salvini blokiral ladje Diciotti, Sea Watch, Open Arms, je premier, v nasprotju s trdo ministrovo linijo, nekajkrat vsaj peščici odprl vrata, podobno je Gibanje 5 zvezd nasprotovalo zavračanju ljudi, rešenih z morja. A premierov novi aktivizem je ostal sramežljiv. In vendar je v italijanski politični kulturi Conte elegan. Te dni, po konzultacijah pri predsedniku, je poslanka iz Južne Tirolske Julia Unterberger komentirala, da je zelo institucionalen, predstavlja zelo drugačno politiko od te, ki jo gledamo, je dopadljiva politična figura.
Kako bo Italija izšla iz krize? Predsednik republike zahteva hitro oblikovanje nove vlade in ali močno vlado ali volitve novembra. V težavni politični enačbi, kako ustaviti Salvinija in kako sestaviti vlado med populisti in demokrati, ki ne bo provizorij, je veliko vprašanj in malo gotovosti. Posebej ob vseh antagonizmih, egocentrizmih, oportunizmih, zamerah, sovražnostih, simpatijah, ambicijah, šibkostih, kalkulacijah italijanskih političnih akterjev. ●

Dober dan!

Kako močan je Salvini

Sorodni članki

Sveže dnevne novice takoj, ko se zgodijo

Več iz teme

Komentarji

Novice

Gospodarstvo

Delov poslovni center

Šport

Kultura

Mnenja

Magazin