
Neomejen dostop | že od 14,99€
Literatura ima moč litanij, sploh portugalska književnost se zdi takšna. Kar ne čudi, če vemo, kako osrednje mesto sta imeli v portugalski zgodovini cerkev in nič manj duhovnost. Kar se zareže v narod, poseli književnost ... Lídia Jorge je prepoznaven glas portugalske literature in tudi govori tako, kot piše: nežno boža, čeprav ne govori le o lepem.
S pisateljico, ki sicer živi v Lizboni, smo se na ponedeljkovo dopoldne pred slabima dvema tednoma pogovarjali prek zooma, še vedno malone zimsko Ljubljano je od zaselka Boliqueime v že skorajda poletnem Algarvu na jugu Portugalske ločilo več kot 2500 kilometrov in več kot dvajset stopinj Celzija.
Portugalska je zelo literarna dežela, vendar za samo ozek krog ljudi. Tako kot za vas, Slovence, je bil tudi za nas, Portugalce, simbolno izjemno pomemben poet; mi smo imeli Luísa de Camõesa. Okrog književnosti in zlasti poezije se je spletlo veliko mitologije, pa vendar je ogromen razkorak med temi mitičnimi sentimenti na eni strani in zanimanjem naroda za književnost na drugi. Bralcev literature je malo.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji