V nadaljevanju preberite še:

Umetnostna kritika lahko vsaj do neke mere usmerja in vzgaja občinstvo in bolj ali manj uspešno opravlja kakovostno selekcijo. V digitalni dobi kvalificirana umetnostna kritika izginja. Odsotnost kritike je slaba popotnica za umetniško dejavnost.

»Glasbena kritika je v krizi«, »Čemu še glasbena kritika?«, »Potrebujemo še vedno glasbene kritike« … Takšni in podobni so že nekaj desetletij udarni naslovi raznih člankov in simpozijev. Tudi na drugih umetnostnih področjih ni drugače. »Kaj se je zgodilo z likovno kritiko?« je npr. naslov odmevne razprave Jamesa Elkinsa. Sorodna razmišljanja najdemo na področju gledališke, filmske, plesne in jazz kritike, pri čemer ni izvzeta niti kritika popularne glasbe. Sklepamo lahko torej, da se s kritiko vseh umetnostnih zvrsti nekaj dogaja. Po posameznih področjih sicer naletimo na razlike, vendar je v bistvenih potezah stanje povsod enako.

V klasični glasbi že vrsto let opažamo pojav »lepih in mladih« kot odraz naraščanja pomena fizične pojavnosti glasbenikov, medtem ko je glasbena kakovost vse bolj drugotnega pomena. Tej smeri sledi tudi kritika. Po simpoziju o glasbeni kritiki v Dortmundu leta 2006 je npr. kritik Christoph Schmitz povzel: »Glasbena scena, glasbeno življenje, to je bila splošna ocena simpozija, se je močno razvila v smeri kulta zvezd … Glasbena kritika danes je na splošno hvalnica velikih zvezd, vendar sočasno nekaj, kar npr. v glasbenem gledališču ne postavlja več v ospredje glasbe, temveč uprizoritev. In pri uprizoritvi se ne vpraša več, ali glasba lahko posreduje svojo vsebino oziroma ali uprizoritev odda tisto, kar pravzaprav je v glasbi.« Kritika se torej prilagaja tržnim razmeram in s tem v določeni meri soprispeva k sedanjemu stanju, saj zaradi svoje »nekritičnosti« izgublja verodostojnost.

Vendar je leta 2005 likovni kritik Dave Hickey zapisal tudi pomembno opozorilo: »Kritika v najresnejšem smislu skuša usmerjati spremembe, in ko se nič ne spremeni, ko nihče ne razsoja, kdo potrebuje kritiko?« Ali pa mnenje z že omenjenega dortmundskega simpozija: »Jürgen Kesting, eden od vabljenih glasbenih kritikov, pravi zelo jasno, da bo brez čuta za umetnost umetnost uničena – citiral je prosto po Goetheju –, in glasbena kritika spodbuja čut za umetnost. Torej je glasbena kritika kot estetsko šolanje, ki vodi k pravilnemu poslušanju, ki ga nadzoruje, izboljšuje in skozi to izmenjavo lahko prodremo v skrivnosti glasbe. Tudi zato, ker uživanje v glasbi brez razumevanja in izobrazbe pravzaprav ni možno. Več ko človek ve, več ko je izkustva, večje je uživanje ob poslušanju glasbe. In k temu lahko prispeva tudi glasbena kritika.«