Kaj je storil Sokrat!

Pred dvema tednoma je Gorazd Kocijančič na tem mestu zastavil nekoliko nenavadno vprašanje, ki je tudi naslov njegovega uvoda v zbornik Proti epidemiji enoumja, vprašanje Kaj bi storil Sokrat?

Nanj si je tudi odgovoril s poskusom nekakšnega igrokaza, v katerem njegov filozofski »obad« razgali morilsko nevednost atenskih zdravnikov, ki predpisujejo preventivno pitje razredčenega strupa trobelike, in zabito plitvost demokritovskih naravoslovcev oz. svečenikov znanosti ...

Sokrat in Hipokrat

Sledili so pričakovan in prizadet odziv petih zdravnikov, pa molk nič manj ogorčenih naravoslovcev ter presenetljiva tišina – filozofov. Sokrat pač ni kdorsibodi in kakor Kocijančič kot prevajalec številnih predsokratikov in celotnega opusa Platona z razlogom velja za tozadevno avtoriteto, je vendarle neobičajno, da nihče od sicer prezentnih filozofov ni opozoril na silo, ki je bila po mojem prepričanju v tem kontekstu storjena prav Sokratu (pa tudi Demokritu). Ne nazadnje to demonstrira tudi avtomatizem, s katerim je bila uprizorjena karikatura sokratskega razlogovanja v konkretnih odzivih zdravnikov privzeta kot ustrezna in relevantna. Žal se Sokrat tokrat ni znašel le v smešni košari visoko pod oblačicami, ampak bolj pri tleh sredi precej turobnih meglic trdovratnega zanikanja resnosti grožnje, ki jo že več kot leto in pol predstavlja pandemija novega koronavirusa.

Kaj bi storil Sokrat, me pravzaprav ne zanima

O tem, kaj bi storil Sokrat, namreč ni potrebno ugibati, saj je zgodovinski Sokrat že sam ultimativno odgovoril na to hipotetično vprašanje, ko je v korist ohranitve skupnosti (polisa), ki temelji na zakonu, na podlagi katerega je bil (sicer krivično) obsojen na smrt, kljub možnosti pobega, h kateremu so ga vztrajno nagovarjali učenci in prijatelji, po tehtnem premisleku in obširni utemeljitvi hladnokrvno izpolnil naloženo kazen ter popil strup (pharmakon) trobelike. Nerazredčen.

To skrajno etično in družbeno odgovorno dejanje, tako rekoč Fiat polis, et pereat Socrates, je Cicero postavil kot najvišje dejanje Sokrata, celo bolj zgodovinsko kot to, da je filozofijo »poklical z neba«, na mestne ulice in med ljudi, da bi jim pomagal iskati odločilne odgovore glede pravih vrlin, smisla življenja in meja vednosti.

Skupnost ima do zdravnikov in medicinskega osebja dolg, je bilo zadnje sporočilo antičnega filozofa. Covidni oddelek ljubljanskega UKC. FOTO: Voranc Vogel/Delo

V kontekstu epidemije se namreč vprašanje »biti in nebiti« v prvi vrsti ne nanaša na posameznika, ampak na skrajno nevarnost ohromitve skupnosti in na njeno preživetje. Gotovo drži, da bi Sokrat energično debatiral s posamezniki tudi o zadostni domišljenosti predpostavk, s katerih bi utemeljevali ukrepe za omejevanje epidemije, a v trenutku, ko bi bili demokratično sprejeti oz. uveljavljeni, bi jih sam tudi nedvomno upošteval in se ravnal po njih. Tragikomično apriorno in poljubno problematiziranje nošenja mask, omejevanja stikov v zaprtih prostorih, testiranja ali cepljenja bi imel za nerazumno in neposredno škodljivo.

Takole pravi v dialogu s Kritonom: »Ali mož, ki telovadi in se temu dejavno posveča, upošteva hvalo, grajo in mnenje vsakega človeka? Ali samo enega, ki je zdravnik ali trener? (...) In kaj, če tega enega, nadzornika in poznavalca, ne posluša, če zanemarja njegovo mnenje in pohvale, spoštuje pa (mnenja in pohvale) množice, čeprav se ta ne spozna na nič – ali zaradi tega ne bo utrpel ničesar slabega?« »Vsekakor bo,« odgovarja Kriton, [utrpelo bo] »... telo, saj ga uničuje.« (prev. Gorazd Kocijančič)

Asklepij, božanski zavetnik zdravilcev in zdravnikov. FOTO Michael F. Mehnert/Wikipedia

V antiki je bila medicina seveda v povojih in o epidemiologiji niti v približno današnjem pomenu besede ni mogoče govoriti. Toliko bolj je ta zapis primerno skleniti z navedbo znamenitih zadnjih Sokratovih besed tik pred smrtjo:

»Asklepiju smo dolžni petelina. Darujte mu ga in ne pozabite poskrbeti za to.«

Ne glede na raznotere in intrigantne interpretacije tega slavnega poslednjega naročila ostaja dejstvo, da umirajoči Sokrat odgrne od bolečine spačen obraz ter zadnjo misel in skrb namenja Asklepiju, božanskemu zavetniku zdravilcev in zdravnikov, tistih, ki skrbijo za druge in za dobrobit skupnosti.

Enigmatična prva oseba množine tako prinaša danes, po 2420 letih, v času prihajajočega novega pokoronskega štetja, nespregledljivo sporočilo.