Sokrat in Hipokrat

Premišljevanja filozofa Gorazda Kocijančiča in zdravnikov Aleša Vesnaverja, Marka Pokorna, Alojza Ihana, Tadeja Battelina in Franca Strleta v Sobotnih prilogah preteklih tednov me nagovarjajo k pisanju pričujočega članka. Ne zdijo se mi namreč problem eni in/ali drugi pogledi, problem vidim drugje.

Gorazd Kocijančič svoje razmišljanje postavi v stare Atene in izbere filozofa Sokrata kot vodiča skozi labirinte človekovega razumevanja sebe in sveta. Nad člankom je podpisan sam, Sokrat v članku je samoten filozof in tudi nagovarja enega zdravnika in enega naravoslovca. Razbrati se da filozofovo držo samotnega premišljevalca, ki si za iskanje odgovorov in izbiro moralnih odločitev lahko vzame čas, veliko časa. Kot filozof postavlja vprašanja drugim (in obenem sebi) in jih s tem (pa tudi sebe) nagovarja k iskanju odgovorov. Enako predstavo o načinu dela ima tudi za zdravnika in naravoslovca, tudi onadva sta po njegovem prepričanju samotna premišljevalca in odločevalca, ki si za odločitve lahko vzameta enako veliko časa kot on sam.

Na drugi strani (v Sobotni prilogi naslednjega tedna) imamo dva odgovora zdravnikov. Prvega podpisuje en sam (Aleš Vesnaver), drugega štirje skupaj (Marko Pokorn, Alojz Ihan, Tadej Battelino in Franc Strle). Iz obeh odgovorov zdravnikov se razbira naslednje: zdravnik v nasprotju s filozofom praviloma (in sploh ne ta hip) ni postavljen v položaj, ko bi si za moralne odločitve lahko jemal veliko časa. Problemi so konkretni, ljudje z imeni in priimki. V odgovoru zdravnikov se očitno prepoznava in čuti prizadetost nad filozofovim diskurzom in se obenem čuti stisko zaradi položaja, v katerem morajo hitro sprejemati usodne moralne odločitve in obenem ohranjati verodostojnost sami pred sabo in pred lastno vestjo.

Izkazuje se očitna razlika med filozofovo predstavo, da sta tudi zdravnik in naravoslovec postavljena v enak položaj samotnega premišljevalca kot on sam, in dejanskim položajem zdravnikov: zdravniki (zdravnice, medicinske sestre, medicinski bratje ...) delajo v timu (morajo delati v timu) in dileme, pred katere so postavljeni ta hip, zahtevajo konsenz in zelo hitro reakcijo, odločanje je zelo stresno.

Ni problematično filozofovo postavljanje vprašanj in iskanje odgovorov. Ni problematičen pogled zdravnikov in njihovo najdevanje rešitev. Tisto, v čemer se eden in drugi razhajajo, je filozofovo razumevanje početja zdravnikov in je zdravniško razumevanje početja filozofa: filozof postavlja vprašanja, da bi ljudje (in seveda tudi on sam) iskali odgovore. Zdravniki najdevajo rešitve, pri čemer seveda tudi iščejo odgovore (tudi na vprašanja, ki jih postavlja filozof), a ta hip si za iskanje odgovorov ne morejo vzeti toliko časa, kot misli filozof, da si ga lahko. Najdevanje rešitev ni enako iskanju odgovorov, najdevanje rešitev ima imena in priimke.

Tisto, kar je pri vsem skupaj lahko usodno, niso različni pogledi na problem, niso vprašanja, ki se ob tem postavljajo, najbrž tudi ne odgovori, ki se bodo našli. Problem je, da filozof ne razume položaja, v katerega je postavljen ta hip zdravnik (ne razume, da bo poklicni šofer premaknil volan, da se bo izognil nesreči, to pač bo naredil, to je njegov posel), in zdravniki ne razumejo položaja, v katerem je filozof (filozof ima čas in njegova naloga je postavljati vprašanja o bistvenih rečeh človeka). Rezultat je, da filozof tiste, ki problema ne vidijo enako kot on sam (tudi zdravnike), zato imenuje idiote, zdravniki pa filozofu odgovarjajo z enako mero.

Ne verjamem, da gre za zlonamernost. Verjamem pa, da gre za utrujenost, ki se pomika proti izčrpanosti. V izčrpanosti pojema občutek razsodnosti, samokontrola ne deluje več, kot bi morala. Pojema zmožnost razumevanja drugega, pojemata akceptanca in empatija in s tem moč za konstruktivno komuniciranje (in s tem tudi potreba po iskanju odgovorov, ki jih iščejo tako filozof – ta ves čas – in zdravniki – ti enkrat intenzivneje, drugič manj, odvisno od tega, koliko so potisnjeni v položaj najdevanja hipnih rešitev, ki izčrpavajo). Ta pandemija, pandemija nemoči za konstruktivno komuniciranje, pa je že umorila tretjino ljudi. To bi Sokrat zagotovo opazil. Hipokrat seveda tudi.

Dr. Peter Svetina je literarni zgodovinar in profesor na celovški univerzi.