In vedno bomo imeli Netflix

New Paltz, New York. Na mizi kavarne je ležala knjiga pesmi Allena Ginsberga, pri mizi študenta poezije. Prisluškovanje v veganski restavraciji. Fantov oče bi raje videl, da bi študiral finance, in dekle je razumelo, tudi njena družina ni bila navdušena nad njeno izbiro. Le nekaj kilometrov stran je ob jezeru Mohonk eden najlepših ameriških hotelov s sobami za dva ta čas med 1200 in 1500 dolarji na noč. Brez bogatih staršev študenta poezije nikoli ne bosta mogla v šarmantno gorsko palačo, ki je gostila predsednike in v boljših časih tudi pisatelje. Tam strežejo hrano za kralje in imajo jezero s kolibo, v kateri za goste segrevajo brisače.

Težava ameriških intelektualcev je bil vedno denar, a ne njihov, je pisal Atlanticov David Frum: »Eden nevarnejših užitkov velikega bogastva je, da vam nikoli nihče ne pove, kako zelo se motite.« In res mnogi Američani med največje ameriške intelektualne sile radi uvrščajo Billa Gatesa, Jeffa Bezosa ali Elona Muska, pa čeprav avtor knjige Industrija idej Daniel W. Drezner verjame, da samo zato, ker sodobni ameriški plutokrati sedijo na obscenih količinah denarja: »Če mislite, da je govoriti resnico oblasti težko, poskusite govoriti resnico denarju!«

Denarja v dolini reke Hudson, ki se v ocean izliva pri New Yorku, nikoli ni manjkalo. V pozlačeni dobi so tam Rockefellerji in Vanderbilti gradili palače, lani so našteli dvanajst milijarderjev iz finančnega, medijskega, nepremičninskega in farmacevtskega sveta. Ko se sprašujemo o resnici, pa se je seveda treba najprej vprašati, o kateri? Raper Ye, prej Kanye West, se je še nedavno pritoževal, da nihče ne jemlje resno njegovega statusa milijarderja, zdaj mu bogastvo kopni kot spomladanski sneg na gorovju Catskill. Zagovora idej prejšnjega republikanskega predsednika Donalda Trumpa mu poleg drugih sponzorjev ne more odpustiti niti Adidas, katerega ustanovitelj je svoje čase podpiral Adolfa Hitlerja. Ali pa prav zato. 

Ye je bil vedno tempirana bomba, v nasprotju s številnimi drugimi »preklicanimi« Američani pa bo lahko v skrajnem primeru zahteval preživnino od nekdanje soproge Kim Kardashian. Ta veliko pametneje sedi na svoji milijardi dolarjev: z umetno podprtimi oblinami, ki so povsem neintelektualno obsedle neštete Američane in druge po svetu. Na teh straneh nismo nikoli podcenjevali intelekta žensk, ki se znajo z zadnjico prebiti med najbogatejše ljudi tega sveta. Kažejo le tisto, kar hočejo videti množice, in morajo zato biti v Kaliforniji, ne v New Yorku. Ne zato, ker jim po luksuz ni treba prihajati v Mohonk, ampak zato, ker jim ob vseh propadlih razmerjih niti milijarda ne more dati srečne pesniške zarote študentov poezije v restavraciji s pomenljivim imenom Karma Road. Lastnik jo propagira s hrano za dušo, a je v resnici poezija zanjo.

New Paltz je eno originalnih hipijskih mest države New York, s pacifističnimi simboli v parkih, in do kmetije Maxa Yasgurja v Bethlu, kjer se je avgusta 1969 dogajal znameniti festival Woodstock, je le dobra ura vožnje. Da je mesto Woodstock precenjeno, je vedel že David Bowie, ki je kljub svojemu vikend zatočišču v gorovju Catskill vanj vstopil le enkrat: »Prav sovražil sem ga, bil je preprosto preveč srčkan za besede.« Pa saj je bil razvpiti festival s tem imenom v resnici kakšnih 70 kilometrov stran, Ginsbergov Howl pa je bil sploh napisan v San Franciscu: »Videl sem najboljše ume moje generacije, uničene od norosti, histerično sestradane, gole, ob zori se vlečejo po črnskih ulicah in iščejo jezno rešitev, hipsterji z angelskimi glavami, ki gorijo za starodavno nebeško povezavo z zvezdnim dinamom v mašineriji noči.«

Foto Yuki Iwamura/Afp

Thomas Mann je še lahko gostoval v Mohonku, Ginsberg je v neki drugi pesmi pesnil o Ameriki, ki ji je dal vse »in zdaj sem nič. Amerika dva dolarja in sedemindvajset centov 17. januarja 1956.« Edina razloga za pisanje sta obup in maščevanje, je svojim študentom govorila pisateljica Elizabeth Hardwick. Knjiga Vrnite se septembra, ki jo je o njej napisal njen nekdanji študent in tesni prijatelj Darryl Pinckney, bralce vrača v New York sedemdesetih let minulega stoletja: v univerzitetne predavalnice, bare in klube tedanje ameriške intelektualne scene, v literarno-intelektualni svet, v katerem je bila resnica videti ena sama – in odpustljiva. Danes je temnopolti Ye kaznovan zaradi obtožb antisemitizma in zavzemanja za belske moške, Elizabeth Hardwick je bila odpuščena celo temna lisa »vsakdanjega rasizma«. Pinckney soustanoviteljici publikacije The New York Review of Books ni zameril, ko je govorila o spremenjeni demografiji rodnega Kentuckyja. Temnopoltega geja je iskreno sprejela za prijatelja v času, ko ga niso docela sprejemali drugi belopoti ali temnopolti avtorji, piše v knjigi.

Izmuzljive ameriške resnice ne iščejo le v New Yorku ali Kaliforniji, ampak tudi v znameniti knjigarni ameriške prestolnice Washington Politics and Prose. Kulturna institucija nekje na sredi med trendovsko četrtjo Adams Morgan in bogataško Chevy Chase je doživela in preživela vzpone in padce »potrošniških« knjigarniških verig in je v minulem tednu v vsej svoji neodvisni veličini resnico iskala na predavanjih, posvečenih boju za ameriško demokracijo in obsodbi prizadevanj »velikega denarja« za bankrotiranje temnopolte skupnosti. Judovska predavateljica je zagovarjala reparacije za temnopolte Američane, pa je eden od poslušalcev hotel le nasvet, kako naj investira. Udobje nejevere, je komentirala druga poslušalka.

Danes Američani žalujejo tudi za podružnicami knjigarne Barnes & Noble, če jih zapirajo, vse je videti bolje od sodobne »duhovne hrane« družb za pretočne videostoritve. Z znankami, ki so vse po vrsti prave intelektualke, smo nedavno v trendovskem brooklynskem Red Hooku razpravljale o – Netflixu. Ne gre le za interpretacije življenja princese Diane, ki obsedajo milijone Američanov, gre tudi za interpretacije naših življenj, ki so enako polarizirane kot mi sami. Marshall McLuhan je v šestdesetih letih še upal na globalno vas kot z novimi tehnologijami povezani elektronski živčni sistem sveta in New York Timesov Thomas Friedman je pisal o enem samem globaliziranem trgu idej. Danes vemo, da se eni vedno počutijo poraženci.

Na začetku omenjeni Daniel W. Drezner raje govori o industriji idej, s katero nas transformirajo pesimisti in plutokrati, in res celo Netflix ne more premagati polarizacije, ki obseda Američane, ampak se ji raje prilagaja. V sodobni globalni vasi se seveda dogaja še veliko hujšega, zaradi tekmovanja na tiktoku v kraji avtomobilov so v newyorškem Buffalu pravkar umrli štirje najstniki. Ter spomnili na neko drugo mlado smrt v prometni nesreči, v kateri sta se pred desetimi leti končala življenje in bleščeča prihodnost pisateljice Marine Keegan. Src ameriških bralcev se je dotaknila z opisovanjem nasprotja osamljenosti, pri rosnih 22 letih je vedela, kaj iščemo na tem svetu.

»Ni ravno ljubezen in ni ravno skupnost,« je Marina Keegan pisala o svojem življenju na univerzi Yale. »Je samo občutek, da so ljudje, množica ljudi, v tem drug z drugim. Ki so v tvojem moštvu. Ko je zapitek plačan, pa ostaneš za mizo. Ko je ura štiri zjutraj, pa ne gre nihče v posteljo. Tista noč s kitaro. Tista noč, ki se je ne spomnimo več. Tisti čas, ko smo naredili, šli, videli, se smejali, čutili.« Najboljši časi niso za nami, je pisala v blaženi nevednosti. »So del nas in jih bomo ponavljali, ko bomo odraščali, ko se bomo selili v New York ali stran od New Yorka, ko si bomo želeli, da bi ali ne bi živeli v New Yorku.« Predrzno je načrtovala zabave pri tridesetih letih: »Nameravam imeti veliko veselja, ko bom stara!« Življenje piše veliko bolj prisrčne, iskrive, tragične zgodbe od vsake politike in proze. ●