V nadaljevanju preberite:

Kot v Retrospektivi, fascinantnem romanu, ki ga pravkar berem. To je roman kolumbijskega pisatelja Juana Gabriela Vásqueza (z Juanom sva nekoč v Stockholmu, med večerjo v dvorani, kjer podeljujejo Nobelove nagrade, po telefonu spremljala izid tekme obema ljube Barcelone) in je pravzaprav biografija kolumbijskega filmskega režiserja Sergia Cabrere in njegove družine. V njem ni nič izmišljenega, a je zgodba neverjetnejša od mnogih magičnorealističnih zgodb.

Družina Sergievega očeta, znamenitega igralca Fausta Cabrere, je pred Francom in fašizmom prebegnila v Kolumbijo, kjer se je goreči antifašist Fausto pridružil komunistom in njihovemu revolucionarnemu boju. V začetku šestdesetih se je družina Cabrera za nekaj let preselila v Maovo Kitajsko, ki je takrat veljala za vzor uspešne komunistične revolucije, in tam sta se Sergio in njegova sestra Marianella izšolala ali, bolje rečeno, izurila za člana Maove Rdeče garde, po povratku v Kolumbijo pa sta prijela za orožje in se pridružila komunistični gverili. A po več kot treh letih gverilskega boja v kolumbijskih džunglah je Sergio Cabrera razočaran zapustil džunglo in se pred maščevanjem soborcev umaknil na Kitajsko. Čez leta se je spet vrnil, pozneje v življenju pa postal eden najbolj znanih kolumbijskih filmskih režiserjev. Zašel je celo v politiko in bil zaradi groženj s smrtjo prisiljen sedem let živeti v Madridu, danes pa, ko je tudi predsednik Kolumbije nekdanji gverilec, je Sergio veleposlanik Kolumbije na Kitajskem. Koliko življenj v enem samem življenju, dragi Esad. Ali bi moral napisati, koliko romanov v enem samem romanu?