V nadaljevanju preberite:

Legendarni ljubljanski župan Ivan Hribar v svojih spominih ne skriva ponosa, kako je v času županovanja (1896–1910) postopoma spreminjal na zunaj nemško podobo mesta z nemškimi napisi v javnem prostoru v slovensko tako, da je najprej uvedel dvojezične napise in na koncu predpisal samo slovenske. Zdaj se verjetno obrača v grobu. Iz zgodovine je znano, da so bili slovensko govoreči ljudje v zgodovinskih pokrajinah Koroški, Štajerski in Kranjski nenehno podvrženi pritiskom nemštva, na Primorskem in v Benečiji pa italijanstva. Nobenega dvoma ni o tem, da se je prostor slovenščine od zgodnjega srednjega veka krčil in da se je šele z rojstvom in razvojem slovenske nacionalne ideje v 19. stoletju začel zavestni boj za slovenski jezik in njegove meje.

Zdaj, po dobrih tridesetih letih od ustanovitve samostojne slovenske države, pa se po vsem, kar se dogaja z jezikom v javnem prostoru in zlasti v družbenih medijih, zdi, kot da so se Slovenci odločili za prostovoljno izselitev iz svojega jezika. Jezik plakatov, velikih in malih, je samo eden od simptomov epidemije »anglutanja« (po nekdanjem nemškutanju), pred katerim niso imune niti pomembne kulturne ustanove. Da so te epidemije deležni še drugi, tudi mnogo številnejši narodi, kot francoski, italijanski, nemški, španski, skandinavski, balkanski idr., nas nič kaj ne tolaži in ne pomirja. Naj se torej tisti v naši državi, ki so bolj kot jaz pristojni za razmislek, kaj se dogaja z jezikom, zamislijo nad podobo, ki se kaže v javnem komuniciranju in zlasti v odprtem prostoru, in če drugega ne, naj vsaj ugotavljajo, ali je stanje v njem skladno z ustavno opredelitvijo uradnega jezika v Sloveniji. In če ni, kako ukrepati, da bi bilo, ali ne?