Ob 150. obletnici rojstva Jožeta Plečnika se v prestolnici dviguje prah zaradi napovedi mestnih oblasti, da bodo obudile njegovo letno gledališče za Tivolskim gradom v parku Tivoli. Projekt biroja Medprostor je zasnovan kot minimalističen poseg v prostor – z lesenimi tribunami, travnatim odrom in pogrezljivo električno omarico ter uporabo sanitarij in prostorov v Tivolskem gradu –, a ga del strokovne javnosti vidi kot spornega z več vidikov.

Plečnik ga je zasnoval leta 1933, na zahodu, kjer se jasa naravno rahlo dviguje, so bile umeščene tribune, peščeni oder pa se je s pogledi odpiral proti mestu. Na vrhu tribun je bil vodnjak, ki so ga pozneje prestavili na Ribji trg ob Ljubljanico. Po vojni je bil avditorij prepuščen propadanju, v vodniku Plečnikova Ljubljana (1996) avtorji navajajo, da se je v 50. letih gledališče uporabljalo za letni kino, pozneje celo kot disko klub, v 70. letih pa je povsem propadlo. Danes je viden le še temelj vodnjaka.

Gledališče je Plečnik uredil v istem obdobju kot park ob železnici v Tivoliju, na odru je bil nasut bel pesek, robniki pa so bili ali iz kamna ali iz betona. Čas nastanka fotografije ni znan. FOTO: Plečnikova zbirka

Kakšen pa je bil pomen te Plečnikove intervencije? »Čeprav to ni bil velik poseg, je bil pomemben sestavni del njegove Ljubljane kot novih Aten; v atenskem inventarju javnih objektov je gledališče sodilo med ključne, kot Partenon, agora ali stadion,« odgovarja dr. Peter Krečič. A o tem amfiteatru sredi zelenja je ohranjenega zelo malo tudi v pisnih virih. Kot pravi Krečič, je v Plečnikovem arhivu našel dva načrta in skico vodnjaka, ki stoji zdaj na Ribjem trgu. Šele pozneje je naletel na majhni fotografiji, ki prikazujeta dorsko sceno na vrhnji ploščadi.

Dorska scena nekdanjega letnega gledališča v Tivoliju. FOTO: Plečnikova zbirka

»Videti je, sam ga nisem videl nikoli celega, da je bila vrhnja ploščad peščena, stopnice pod njo pa del odra, medtem ko je občinstvo verjetno stalo na peščenem stojišču pod stopnicami. Na stopnišču so stebrički delili spodnji del stopnišča od zgornjega, in to je bilo verjetno skoraj vse,« ga je opisal Krečič. Ne spominja pa se, da bi kdaj našel Plečnikova pričevanja o letnem gledališču v Tivoliju.

Načrt obuditve avtorjev Roka Žnidaršiča, Jerneje Fisher Knap in Sama Mlakarja predvideva rekonstrukcijo z leseno tribuno v natančno povzetih merah iz Plečnikovega načrta, v celoti bi se ohranilo tudi obstoječe rastje z vsemi drevesi ob jasi. Predvideni so točkovni temelji za jekleno konstrukcijo, na katero je položena macesnova »stopničasta« tribuna, v njenem izteku pa ožja ploščad. Na mestu nekdanjega vodnjaka so arhitekti predlagali prostorsko oblikovano plastiko.

Avtorji projekt opisujejo kot leseno preprogo, položeno v obstoječo krajino. FOTO: Matija Nahtigal

»Oder bo oblikovan kot utrjena zatravljena površina, tam bo električni priključek za začasne postavitve odra, ki se napaja iz Tivolskega gradu, podobno kot v parku na Špici. Nič več. Servisni prostori, tudi za hrambo stolov, garderobe za nastopajoče in sanitarije za obiskovalce ne bodo obremenjevali tega občutljivega prostora, saj bodo v sosednjih mestnih institucijah,« je še pojasnil Rok Žnidaršič.

Nikoli zares zaživel

Nameravana uresničitev projekta je te dni dvignila strokovno javnost. Pod Poziv proti gradnji letnega gledališča v Tivoliju in za celostno urejanje parka, ki smo ga včeraj objavili tudi v Delu, so se podpisali dr. Ana Kučan, dr. Beti Žerovc, dr. Maja Simoneti, Urška Jurman, Andrej Hrausky, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Biotehniška fakulteta UL, Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta UL, in Društvo krajinskih arhitektov Slovenije.

Projektu očitajo, da se ga izpostavlja kot rekonstrukcija Plečnikovega dela, da bi se javnost prepričalo v utemeljenost posega, ter da se ne upošteva, da je kontekst parka in mesta, ki je vplival na Plečnikovo idejo o postaviti avditorija, danes drugačen kot pred skoraj sto leti. Da je park danes mnogo bolj obremenjen. »Več je obiskovalcev, mesto se je okrog njega zgostilo in povečalo, pritiski podnebnih sprememb naraščajo.«

Plečnikov načrt iz leta 1933. FOTO: Plečnikova zbirka

Podpisani arhitekt in arhitekturni kritik Andrej Hrausky poleg spornega navajanja rekonstrukcije – gledališče je Plečnik uredil v istem obdobju kot park ob železnici v Tivoliju, na odru je bil nasut bel pesek, robniki pa so bili ali iz kamna ali iz betona – izpostavlja predvsem skrb, da se tako odškrne vrata v mnogo večji projekt.

»Kot arhitekt vem, da bo tak projekt zahteval mnogo večji poseg, kot ga prikazujejo zdaj. Leta 1933 so mestne oblasti Plečniku naročile stalno gledališče na prostem, Plečnik je ustvaril avditorij za šesto ljudi, ki pa nikoli ni zares zaživel, ker je bil preskromen,« je poudaril sogovornik. Kot je zasledil v tedanjem časopisju, že tedaj nista želela ne Drama ne Opera prevzeti tega prizorišča, v Operi so rekli, da nimajo denarja niti za produkcijo v hiši, kaj šele na prostem, da tudi ne želijo tvegati, da bodo postavili kulise, potem pa bo vse odpadlo zaradi dežja. Tudi dramskih predstav niso želeli prirejati tam, rekli so, da je gledališče premajhno, da ni garderob ...

Avtorji projekt opisujejo kot leseno preprogo, položeno v obstoječo krajino. FOTO: Matija Nahtigal

Avditorij so po sogovornikovih besedah želeli urediti do 1. pokrajinskega zleta Sokolov Kraljevine Jugoslavije. »Toda leta 1933 je bilo zelo slabo vreme, pestile so jih še logistične težave, tudi naslednje leto še ni bilo nobene prireditve. Leta 1934 so načrtovali uprizoritev Kralja Ojdipa, a kot kažejo poročila, so premiero imeli šele čez leto dni, oktobra 1935, vendar ne v Tivoliju. Ohranili sta se tudi edini fotografiji s starogrškimi kulisami, najverjetneje za to igro, ki jih je režiser Osip Šest predvidel tam, kjer so bili gledalci, in ne na odru. Obljubljali so, da bo bolje, ko bodo gledališče povečali. Treba je vedeti, da so že za to ureditev nasuli 200 kubičnih metrov zemlje,« je povedal sogovornik. Dodaja, da se boji, da bo tudi predvideni novi projekt zelo narasel.

Narava v mestu

Tudi pod poziv podpisana krajinska arhitektka, profesorica z Oddelka za krajinsko arhitekturo na ljubljanski biotehniški fakulteti dr. Ana Kučan, pa ob vse večjih pritiskih podnebnih sprememb opominja na pomen mirnih zelenih površin, ki jih še kako potrebujemo. Mesto je vse večje in se vse bolj zajeda v robove parka.

»Danes je Tivoli pomemben kot narava v mestu veliko bolj, kot je bil pred skoraj sto leti, ko je bil zgrajen avditorij. Gre predvsem za to, kaj bo poseg sprožil. Če se avditorij na novo uredi za dogodke, se bodo ti redno vrstili, s tem pa obremenjevali del parka, ki že prehaja v gozd, z večjim številom obiskovalcev.« Problem vidi tudi v tem, da mesto prebivalce prepogosto seznani z že sprejetimi odločitvami in da je oddaja nalog netransparentna. »Zato si želimo javne razprave. O tem, kako urejati Tivoli in z njim celoten krajinski park, pa tudi nasploh o ohranjanju drugih mestnih zelenih površin in zagotavljanju novih,« je sklenila.