V nadaljevanju preberite:

Natakarici se tresejo roke, ko mi pod šalico potiska sveže natisnjen račun. Dovolj, da postanem pozoren. Čaj, kamilica z limono in medom, tri evre!? In to na železniški postaji. Skoraj ji nekaj povem, a me prehiti in začne o tem, kako morajo tudi oni preživeti, da drugače ne bi … Saj, saj, se strinjam, čeprav narahlo podvomim, da bodo preživeli.

Prihajajo nova postaja in novi ljudje … ona pa se ne da, češ da je vsaj ta del postaje zaščiten in da se tu ne bo spremenilo nič; skratka, vse bo tako, kot je zdaj, le cene bodo drugačne oziroma so že drugačne … ampak tudi ljudje, ljudje bodo drugačni, mi, mi bomo drugačni, mi bomo izginili, mislim oporekati, a je že prepozno. Ta vlak je odpeljal, bi dejal utrujeni kondukter.