V nadaljevanju preberite:

Čeprav se je zdelo, da bo ameriška stavka filmskih delavcev močno okrnila zvezdniški bazen gostov, ki so bili načrtovani za obisk beneškega festivala in predstavitev filmov, je na Lidu vse potekalo kot ponavadi. Seveda pa je bilo še kako čutiti solidarnost do ameriških kolegov in ideje, da je treba braniti intelektualno in ekonomsko vrednost dela filmskih delavcev, ker preprosto so – nenadomestljivi. Do zadnjega člena v tehnični brigadi filma.

Rdeča preproga je letos nekoliko drugačna, evropska, bi se reklo, oziroma hvaležno polnejša ameriške neodvisne produkcije. Lantimos, Hamaguči, Bonell, Fincher, Agnieszka Holland, Garrone in Cooper – to so najverjetnejši kandidati za zlate leve in nagrade volpi letošnjega festivala. In še nemški režiser Timm Kröger z njegovim The Theory of Everything ter Danec Nikolaj Arcel s presenetljivo gledljivo klasično strukturo filma Bastarden.

Eden najbolj pričakovanih prihodov na Lido je bil tisti Woodyja Allena in njegovega petdesetega filma Coup de chance, ki je preprosto odličen. Film The Palace Romana Polanskega je komaj gledljiv, žal. Ryuichi Sakamoto: Opus pa je magičen filmski koncert, ki vas bo pustil v ekstazi.