Dva strela Gavrila Principa, krvavi metež in geopolitični pretres

Prva svetovna vojna je v svoj vrtinec potegnila 26 držav s štirih celin. Mobiliziranih je bilo več kot 70 milijonov vojaškega osebja, smrtnih žrtev, predvsem v Evropi, pa je bilo prek 15 milijonov. S prvo svetovno vojno so padli še drugi dotedanji žalostni rekordi.

Sarajevski atentat je, po mnenju znanega britanskega zgodovinarja E. Hobsbawma, zaznamoval celotno 20. stoletje. Njegove posledice so se globoko zarezale tudi v usodo Slovencev. Po začetnem zgražanju in množičnih izlivih sožalja in vdanosti Habsburžanom je vojna večino prebivalstva izpostavila pomanjkanju in trpljenju, mnogi so bili v ujetništvu, pohabljeni, veliko jih je umrlo.

Tako so tudi Slovenci zelo drago plačali za imperialno politiko dvojne monarhije. Doletela jih je kruta usoda, podobna kot drugih 51 milijonov podanikov cesarstva. V nasprotju z osrednjimi deželami države je v letih 1915–1918 na zahodnem delu našega etničnega ozemlja ostalo razdejano in opustošeno vojskovališče. Na enem od večjih morišč prve svetovne vojne je bilo ubitih, zastrupljenih, umrlih in pokopanih najmanj 250 tisoč vojakov iz treh od šestih največjih armad prve svetovne vojne – avstro-ogrske, italijanske in nemške. K temu številu je treba dodati najmanj deset tisoč umrlih ali ustreljenih vojnih ujetnikov iz vrst armade ruskega carstva.

Od približno 1,4 milijona na vseh vojskovališčih ubitih ali umrlih avstro-ogrskih vojakov je bilo Slovencev najmanj 35 tisoč. Od tega jih je največ padlo v Srbiji, na Karpatih, v Galiciji, na Tirolskem in okrog tri tisoč pri nas, na soški fronti. Nekaj tisoč Slovencev je umrlo tudi v uniformah srbske in italijanske vojske ter v ruskih uniformah srbskih in jugoslovanskih prostovoljskih enot, sestavljenih iz vrst vojnih ujetnikov. Po približnih ocenah je bilo hudo ranjenih najmanj 15 tisoč, več tisoč Slovencev pa je umrlo v vojnem ujetništvu. Število ranjenih in obolelih vojakov ter civilistov slovenskega rodu je bilo več deset tisoč. Po vojni je na slovenskem ozemlju v Kraljevini SHS živelo več kot 11 tisoč vojnih invalidov, okoli 30 tisoč vojnih vdov in 49 tisoč vojnih sirot. K temu je treba prišteti okrog 100 tisoč pregnanih in prisilno preseljenih Slovencev. Te žrtve in trpljenje so močno zaostrili in poslabšali odnos Slovencev do vojne in do nemških vladarjev.

Del troedinega naroda

Poleg hudih neposrednih demografskih, ekonomskih in socialnih učinkov prve svetovne vojne so na Slovence še dobrih sedem desetletij po njenem uradnem koncu 11. novembra 1918 znatno vplivale tudi druge njene posledice. Najhitreje in politično najbolj neposredno je deloval razpad enega od štirih tedaj propadlih cesarstev – Avstro-Ogrske. Posredno in s časovnimi zamiki so jih prizadele posledice porazov in razpadov nemškega cesarstva in ruskega carstva. Posreden vpliv na oblikovanje in sestavo Kraljevine SHS, v katero so 1. decembra 1918 vstopili tudi Slovenci, so imele posledice poraza otomanskega imperija v prvi balkanski vojni leta 1912, skoraj nobenega pa njegov kasnejši razpad.

Razkroj Avstro-Ogrske se je dejansko začel nekaj mesecev pred koncem vojne. Zelo zapletena kvazifederalna in večnarodna tvorba pod oblastjo Habsburžanov je sedem desetletij pred tem z veliko težavo in le s pomočjo ruskih bajonetov preživela hud notranji spopad z madžarskimi vstajniki. Dve kasnejši usodni napaki cesarsko-kraljevega dvora pa sta že tako ali tako majavo monarhijo dokončno pokopali. Prva je bila širjenje dvojne monarhije na Balkan z okupacijo in nato leta 1908 z aneksijo Bosne in Hercegovine, druga pa je bil z Bosno tesno povezan napad na Srbijo ter posledično vojna tudi z njeno rusko zaveznico.

Dolgo večinsko zvesti in ubogljivi podaniki Habsburžanov, Slovenci oziroma tedanja slovenska elita, so zelo malo prispevali k razpadu avstro-ogrskega cesarstva. Ta razpad pa je prinesel zgodovinski prelom – odpravo tisočletne nemške (in madžarske) nadoblasti, političnega hlapčevstva in kulturne podrejenosti. S tem je bil ustavljen pritisk postopne, a vztrajne asimilacije, predvsem v mestih, odpravljeni pa so bili njeni najbolj vidni izrazi. Razpadu monarhije je sledil umik avstro-ogrskega civilnega, policijskega in vojaškega uradništva. Tedanja slovenska elita pa se je pokazala kot prešibka in nepripravljena za oblikovanje lastne države na ruševinah propadlega cesarstva. Zaradi te šibkosti ter tesne vojaške in politične povezave med Francijo in Srbijo se je slovenska elita odločila za prestop v drugo večnacionalno državno skupnost, tokrat pretežno z južnoslovanskimi narodi.



Ta odločitev, ki so jo izsilile izredne vojne in povojne okoliščine, je močno zaznamovala življenje Slovencev v naslednjih sedmih desetletjih in povzročila več občutnih družbenih sprememb. Zgodil se je premik v sestavi predvsem mestnega prebivalstva v slovenskem delu Kraljevine SHS. Izselil se je znatni del velike in zelo vplivne nemške in ponemčene manjšine, njenega plemstva in meščanstva. Priselilo pa se je približno petnajst tisoč večinoma slovenskih beguncev iz Primorske, dela Kranjske in Istre ter v naslednjih desetletjih še znatno več »južnjakov«.

Namesto položaja neznatne in nepomembne manjšine so Slovenci v novi državi pridobili bistveno višji status dela »troedinega« državotvornega naroda. Dobili smo svoje šolstvo, univerzo, policijo, civilno uradništvo, številne kulturne ustanove ter okrepljen ekonomski položaj z dostopom do večjega jugoslovanskega trga. Poleg teh, pa še demografskih, kulturnih in drugih pozitivnih vidikov, pa je ta nova povezava prinesla tudi nekatere negativne posledice. Na primer, sedanje razlike med Slovenijo na eni strani ter sosednjima avstrijskima Koroško in Štajersko glede ravni gospodarske učinkovitosti, dohodka na prebivalca, poslovne in pravne kulture, urejenosti in zaznane korupcije je težko razložiti drugače kot tako, da so nastale v znatni meri zaradi večdesetletne vključenosti v pretežno balkansko državo. Najbolj negativno izkušnjo pa smo doživeli ob klavrnem razpadu skupne države, ki je pokvarila celotni vtis o balkanski povezavi.

Okupacija in nato aneksija sta zelo hudo prizadeli naše rojake, ki so se proti svoji volji znašli pod oblastjo Kraljevine Italije. Kmalu po italijanski zasedbi so doživeli nasilno raznarodovalno politiko, ki se je pod oblastjo italijanskih fašistov stopnjevala do ravni državnega terorja in genocida. Tako nas je izid prve svetovne vojne delno približal in delno oddaljil od uresničitve smotra Zedinjene Slovenije.

Druge politične posledice vojaškega poraza Nemčije in Avstro-Ogrske so se začele kazati šele v nekaj letih po sklenitvi miru. Poniževanje in nespametno maščevalna določila versajske mirovne pogodbe ter teritorialne izgube so krepko prispevali k nastanku in krepitvi desnega ekstremizma in revanšizma v Nemčiji, Avstriji in na Madžarskem. Nemško-avstrijski nacionalsocialisti z Adolfom Hitlerjem na čelu so prišli na oblast najprej v Nemčiji in nato, po anschlussu, tudi v Avstriji. Tako se je pod oblastjo totalitarnega nacističnega režima na Koroškem in Štajerskem znašel ter bil izpostavljen pregonu in nasilni asimilaciji še en del slovenskega naroda.

Sramotna podkupnina Antante Italiji z ozemljem Avstrije ter na račun Slovencev in Hrvatov je vzpodbudila imperialne apetite italijanske elite, prihod fašistov na oblast pa je ustvaril agresivno zaveznico revanšističnega tretjega rajha. Tako so iz posledic prve svetovne vojne vzklili strupeni poganjki druge svetovne vojne. Okupacija in razkosanje slovenskega etničnega ozemlja ter okupacijski teror so tokrat Slovence veliko huje prizadeli, kot jih je prva svetovna vojna. Prvič v sodobni zgodovini je bil ogrožen obstoj Slovencev kot naroda, skupno število smrtnih žrtev pa je približno dvakrat preseglo izgube iz prejšnje vojne. Nič manj žalostno pa ni bilo dejstvo, da sta nemško-avstrijska in italijanska okupacija povzročili takšno sovraštvo med našimi odporniki in kolaboranti, da je v obojestranskem nasilju izgubilo življenje več Slovencev, kot pa je bilo v odporu ubitih tujih okupatorjev. Politične posledice tega krvavega spopada čutimo še danes v javnem življenju, bistveno manj ali skoraj nič pa v medosebnih odnosih med potomci in sorodniki nekdanjih partizanov in »domobrancev«.

Državni udar, imenovan revolucija

Na usodo Slovencev so nekaj desetletij posredno vplivale tudi posledice razpada ruskega carstva. Razkroj ruske vojske na zahodni fronti, državni udar v Petrogradu, imenovan oktobrska revolucija, izstop sovjetske Rusije iz vojne ter v marcu 1918 sklenitev separatnega in za njiju izredno ugodnega mira s sovjetsko Rusijo so Nemčiji in Avstro-Ogrski omogočili nadaljevanje vojskovanja. Tako se je za nekaj mesecev podaljšala, tudi na našem ozemlju, morija prve svetovne vojne.

Zmaga boljševiške revolucije, njene protikapitalistične in protiimperialistične parole ter razglašena pravica tudi malih narodov do samoodločbe so naletele na širok mednarodni odmev, tudi na Slovenskem. V vrste komunistov in simpatizerjev so pritegnile precej levih oporečnikov. S komunizmom so se »okužili« tudi številni Slovenci – vojni ujetniki, ki so se vrnili iz Rusije. Leta 1921 prepovedana Komunistična partija Jugoslavije je prevzela organizacijski model in ideologijo svoje ruske vzornice. S težavo je preživela dve desetletji policijskih in sodnih pregonov, razvila pa je odpornost podtalne organizacije in sposobnost discipliniranega delovanja tudi v najhujših okoliščinah. Čeprav tedaj maloštevilni, so jugoslovanski in med njimi tudi slovenski komunisti od poletja 1941 s svojo odločitvijo in pozivom na odpor okupatorjem pritegnili v vrste osvobodilnega gibanja tudi množico domoljubov – nekomunistov. V vojni se je to gibanje izkazalo kot edina dobro organizirana in pogojem okupacije prilagojena odporniška sila ter zaveznica na kraju vojne zmagovite koalicije. Poraz tretjega rajha je omogočil osvoboditev in združitev večjega dela slovenskega etničnega ozemlja v eni državi. Odsev ruske revolucije v delovanju jugoslovanskih komunistov pa je znatno oblikoval usodo Slovencev na koncu vojne in v naslednjih petinštiridesetih letih.



Vojaški in politični zmagovalci so od svojih ruskih vzornikov zvesto prevzeli sovjetski model države, vključno z etnofederalizmom. Na novi ideološki podlagi so obnovili in preuredili Jugoslavijo. V okviru pomanjšane kopije Sovjetske zveze je kot enakopravna federalna enota, prvič v zgodovini, nastala državna tvorba z uradnim imenom Slovenija, s svojo ustavo, simboli, institucijami ter z ustavno pravico do samoodločbe. V povezavi z avtoritarnim enostrankarskim sistemom in centralizirano vladajočo stranko je bila federalna ureditev kar nekaj časa le fasada, pravica do samoodločbe oziroma izstopa pa le fikcija. Kot topla greda pa je omogočila krepitev prvin lastne državnosti Slovencev. Po ostrem konfliktu s Sovjetsko zvezo in izgonu iz »socialističnega tabora« so se jugoslovanski komunisti oddaljili od sovjetskega vzorca. Toda temeljnim načelom in dogmam, vključno z zgrešeno gospodarsko strategijo, se niso nikoli odpovedali. Jugoslovanski »revizionistični« odklon na koncu ni zadoščal, da bi ohranil komunistični sistem v skupni državi. Z globoko gospodarsko in politično krizo so odpadle oblastne spone, skrite za fasado etnofederalizma, in odprla se je pot preureditvi ali razkroju večnacionalne Jugoslavije.

Konec sovjetske hegemonije, razpad Varšavskega pakta in vzhodnoevropskega bloka ter decembra 1991 razpustitev Sovjetske zveze so pripeljali do konca hladne vojne. Že pred tem so se drastično zmanjšale geostrateška teža Jugoslavije in koristi, ki jih je od tega imela. Dokler je trajala hladna vojna, bi bodisi Zahod bodisi Vzhod s svojim takim ali drugačnim posegom zelo verjetno preprečil razpad Jugoslavije. Ko pa se je razblinil Vzhod, ni bilo več močnega zunanjega varuha. Ob skoraj sočasnem političnem zatonu tako sovjetskega kakor tudi jugoslovanskega, obeh iz ruske revolucije izpeljanih komunističnih projektov, se je odprlo »okno priložnosti« za temeljito prenovo naših odnosov z drugimi narodi Jugoslavije. Navzlic prepričevanju, naj ne zapuščamo skupne države, in grožnjam Zahoda ter oboroženemu odporu Beograda se nam je posrečilo brez velikih izgub izrabiti to zgodovinsko priložnost.

Posledice in odmevi prve svetovne vojne so močno neposredno in nato več desetletij posredno vplivali na usodo Slovencev vse do konca 20. stoletja. Dva strela Srba Gavrila Principa sta sprožila krvavi metež in geopolitični pretres na naši celini, ki sta, med drugim, za nekaj desetletij politično umestila večino Slovencev na Balkan. Skoraj natanko po 77 letih od sarajevskega atentata pa se je uresničila plebiscitna odločitev velike večine Slovencev za svojo samostojno državo v združbi vseh narodov, v kateri »ne vrag, le sosed bo mejak«.