V nadaljevanju preberite:

»Kaj je upornik? Človek, ki reče ne. Vendar /.../ je tudi človek, ki od trenutka svoje prve geste upora izreka ja,« je v eseju Uporni človek zapisal Albert Camus. Danes mlajše generacije Kubancev v nevzdržnih socialnih in političnih razmerah naposled zahtevajo svoj ja. V demonstracijah, ki jih vodijo kulturniki in umetniki in se prvikrat doslej širijo po vsej državi, s strahom, skritim v žepih, vpijejo »patria y vida«. Avtoriteta oblasti je načeta – toda mar bo to dovolj?

Če so številni upali, da bo predsedstvo Miguela Díaza-Canela, ki ga je za svojega naslednika leta 2018 postavil še danes dejanski voditelj Kube Raúl Castro, prineslo večjo gospodarsko in umetniško svobodo, pa tudi večjo blaginjo, je stanje na Kubi kritično. Inflacija dosega 700 odstotkov, denarja ni, saj je ob pandemiji usahnil turizem, s katerim se preživlja vsak peti državljan, trgovine so prazne, otežen je dostop do zdravil in medicinske oskrbe, pa tudi do pitne vode in elektrike, katere izpadi lahko trajajo do šest ur.

Na nezadovoljstvo, ki se ne le kot posledica naštetega, temveč tudi postopnega prebujanja dolgo povsem apatičnih in konformističnih intelektualnih in umetniških krogov v zadnjem letu zgolj stopnjuje, režim odgovarja z znanimi, a vse manj učinkovitimi prijemi. Kritike, aktiviste, umetnike, dopisnike in zagovornike človekovih pravic nadzorujejo, ustrahujejo, zapirajo, pretepajo, v uradnih medijih zavajajo in hujskajo, ob tem pa pozabljajo, da so se Kubanci pred tremi leti opremili z novostjo, ki je na otoku spremenila vse – brezžičnim internetom.

Ob tem Saily Gonzalez Velazquez, nekdanja koordinatorka odpornega gibanja Arhipelag in ena najvidnejših zagovornic pravic političnih zapornikov (Kubansko tožilstvo je šele 25. januarja letos priznalo, da je zaradi sodelovanja v protivladnih protestih vložilo obtožnice proti 790 ljudem; na sojenje čaka še 710 ljudi, med katerimi je 55 mladoletnikov), poudarja, da je na Kubi »ogromno apatije in ogromno želje po odhodu, a za to ne moremo kriviti ljudi – ne gre za posledico tega, kar so, temveč za posledico represije kubanskega režima, vseh slabih socialnih in ekonomskih odločitev, ki jih sprejema kubanska vlada.

Od nikogar ne morem zahtevati, da se bori, niti od mojih prijateljev in svojcev; razumljivo je, da bi raje odšli, kot se soočali s tiranijo, ki smo ji priča. Ob tem pa verjamem, da smo za prihodnost Kube odgovorni vsi kubanski državljani, tudi tisti, ki že živijo v tujini.Narod mora razumeti, da rešitev ni v posameznikih, kot sva jaz ali Yunior García Aguilera, temveč v množičnem prebujanju civilne družbe – da se za tvoje pravice ne bo boril nihče drug kot ti, da ti nihče ne bo kar podaril svobode.«