Razkrivanje načinov, kako si človek prilašča in preobraža naravo

V nadaljevanju preberite:

Biotehnologija se je ob prelomu tisočletja izkazala za tako ključno, da je Jeremy Rifkin uvedel pojem stoletje biotehnologije, nanjo pa se je kaj kmalu pričela odzivati tudi umetnost (biotehnološko umetnost lahko definiramo kot umetnost, ki omogoča manipulacijo z živim materialom in naslavlja z biotehnologijo povezana vprašanja). Ne le z golo fascinacijo nad novimi odkritji, temveč s kritičnim pogledom na njihove posledice in potenciale, s vprašanji o našem odnosu do naravnega okolja, o naši želji in možnosti, da vanj interveniramo, pa tudi – vse pogosteje – z okoljskimi vprašanji. 
Umetniška dela, ki temeljijo na avtonomni rasti in odmiranju mikroorganizmov, katerih razvoj nadzorujemo – in si ga torej lastimo – le delno, ne spodkopavajo le našega dojemanja avtorstva, temveč tudi naš horizont pričakovanj. Kako pristopiti do dela, ki ni stalno in nepremično, temveč mrgoleče, gomazeče, živo in posledično končno?