Karavana kot metafora delavskega razreda

V nadaljevanju preberite: 

Kakšne okoliščine prisilijo žensko, da se z otroki odpravi na desettedensko pot, na kateri brez denarja in nemalokrat brez hrane prehodi štiri tisoč kilometrov? To razpira dokumentarni film Kar ostane na poti (Lo que queda en el camino) slovensko-nemškega režiserja Jakoba Kreseta in brazilskega režiserja Danila do Carma.

Kar ostane na poti sledi mladi Lilian in njenim štirim otrokom, ki se v karavani tisočih skušajo prebiti do mehiško-ameriške meje, do življenja brez (družinskega) nasilja, revščine in represije, ob tem pa je prikaz človeške vztrajnosti in poguma, pa tudi moči skupnosti.

Jakob Krese, ki je filmsko režijo študiral v Berlinu, Havani in Sarajevu, je poudaril, da »v državah Srednje Amerike ni pravnega sistema, ki bi ščitil ženske pred družinskim nasiljem, prav tako države ne zagotavljajo socialne varnosti. Od začetka smo vedeli, da bi radi povedali njihovo zgodbo, zgodbo žensk z dna socialne lestvice, ki jim pot ponuja možnost dostojanstvenega življenja.«