Če bi bil Šved, bi vprašal, kaj počnem v istem političnem sistemu z bolniki, kot je Francija

Stare opore niso več trdne, nekdanja razmerja se kvarijo. Kriza je čas, ko morajo dokončno odrasti tudi najbolj razvajeni otroci. In Evropa se zdi razvajenka, ki se nekako boji vzeti svojo usodo v lastne roke. A odkar se ne more več zanesti na zaveznico Ameriko in je toliko notranjega spodkopavanja, se je bati, da po institucionalni inerciiji ne bo mogoče naprej. Francoski intelektualec podaja zanimivo sliko sodobnega sveta.

V kakšni Franciji živite, če uporabim naslov knjige francoske novinarke Anne Nivat [Dans quelle France on vit]? Kakšna je današnja Francija?

O Franciji lahko rečemo, da ne ve, kaj je. A to ni značilno le zanjo, ampak za vse zahodne družbe. Francozi smo se znašli v nekakšnem medprostorju, potem ko se nam je uspelo izogniti valu nacionalizma in populizma, ki je zagrnil nekatere druge države – skrajna desničarka Marine Le Pen je bila poražena v drugem krogu predsedniških volitev maja lani –, a tveganje je tudi pri nas precejšnje. Nismo ozdravljena družba, ampak še naprej bolníca, razlogi za jezo in nemalo ksenofobije, ki ju je čutiti med ljudmi, niso izginili. Rekel bi, da smo na bojnem polju in hkrati kakor na odprtem morju, kjer ne vemo, kam in kako naprej. Vse to, seveda, ne tare le nas, ampak je v podobni situaciji vsa Evropa. Družbe čutijo, da stari sistem ne učinkuje več, a novega, ki bi deloval, še nismo iznašli.

Na tujem skrbno opazujemo Francijo, kajti predsednik Emmanuel Macron je predvolilno obljubljal korenito reformiranje Evrope, kakor gledamo tudi Nemčijo. Bosta Macron in kanclerka Angela Merkel nakazala pot Evropejcem?

Tudi Francija je država, ki se za zdaj le upira. Emmanuel Macron in Angela Merkel, seveda, nista na istem bregu kot italijanska Liga ali avstrijski svobodnjaki (FPÖ), a prav tako nista dovolj inventivna, da bi lahko na novo definirala evropski projekt. Zato pa pravim, da smo se znašli v medprostorju. Resda sem bolj kot ne zadovoljen, ker živim v Franciji; posebno če se pogovarjam z ameriškimi prijatelji, si rečem, kako naš predsednik morda ni tako problematičen. A pomirjeni ne moremo biti, kajti ne Merklova ne Macron nima odgovora na globoko krizo, v katero so se pogreznile zahodne družbe. Tem za zdaj še nekako uspeva ohranjati temeljno: svoj demokratični in liberalni značaj, niso pa sposobne poskrbeti za novo družbeno pogodbo, s katero bi se izvlekle iz krize. Kot vemo, jedro težav ni ekonomija, ko pa tudi v državah z nizko brezposelnostjo, recimo v Avstriji in ZDA, volijo skrajno desnico. Problem niso niti migranti, saj na Poljskem, po vaseh, kjer še nikoli niso videli prišleka, prav tako glasujejo za radikalno desnico. Niti socialni model ni vzrok tegob, kajti v Franciji je socialne zaščite še vedno veliko, pa vseeno mnogi glasujejo za ekstremno desnico, kakor to počnejo v državah, kjer so že izpeljali liberalne reforme. Očitno je, da je kriza globlja: gre za vprašanje smisla. Odgovora nanj ne zna za zdaj podati nihče. Toda ob tako visokem valu jeze in ob tolikšnem zavračanju samo nizati dejstva in kazati s prstom na sporen populistični diskurz nikakor ne bo dovolj.

Skrajno desna Nacionalna fronta se je zdaj samo rahlo uspavala, kajne? V odmiku je Marine Le Pen, skrajne ideje francoskega desničarstva pa ne.

Nacionalna fronta je cezaristična stranka, v kateri je ključna pripadnost voditeljici. Vemo, kako močno se je ta osmešila pred drugim krogom predsedniških volitev v dvoboju z Macronom. V vsaki drugi stranki, ki deluje na klasičen institucionalni način, bi v takem primeru zamenjali voditelja, da lahko potem normalno delujejo naprej. Nacionalna fronta pa je zbrana okrog družine Le Pen, zato je sila težko spet obleči kralja, potem ko se je ta slekel in so ga vsi videli nagega. Kriza vodenja je velika, toda na ravni idej in jeze med ljudmi je tematika francoske skrajne desnice še naprej močna. Morda smo se zdaj res nekoliko znebili Marine Le Pen, a možno je, da njen položaj prevzame nečakinja Marion Maréchal-Le Pen ali kdo drug.

V prvem krogu predsedniških volitev lansko pomlad ste glasovali za socialista Benoîta Hamona, napisali ste mu celo govor. Hamon je potem pogorel na celi črti. Kaj se dogaja z levico?

To je bil res uspeh, kajne (smeh)!? Socialdemokracija je v globoki krizi in se ni sposobna na novo definirati. Pripadamo generaciji, ki je verjela v padec berlinskega zidu in v konec zgodovine. Vsi voditelji so nam takrat razlagali, kako politika ne služi več veliko stvarem, saj ni več pravega ideološko-političnega konflikta, kar pomeni, da se lahko povzame predvsem še v upravljanje in komuniciranje. A problem je, da je levica v svoji socialdemokratski ideji projekt družbenega preobražanja, zato ljudje nehajo verjeti vanj, kadar pride do razvrednotenja politike ... V 90. letih je bila Evropa rožnate barve: Italijo je vodil Massimo D'Alema, Veliko Britanijo Tony Blair, Nemčijo Gerhard Schröder in Francijo Lionel Jospin. Vsi ti voditelji so bili socialni demokrati, odprti politiki, naklonjeni evropskemu projektu. In kaj so naredili za Evropo? Nič, nobenega novega obzorja niso odprli. Zame je simbol vsega vrh EU leta 1998 na Dunaju – takrat, seveda, ni bilo nikjer nobenega Kaczyńskega ali Trumpa ali Putina, ampak je bil to čas zmerne levice, ki je obvladovala vse –, po katerem smo lahko slišali Massima D'Alemo reči, kako so se 90 odstotkov časa pogovarjali o duty freejih. Niso so pogovarjali o bolj socialni Evropi, denimo, ampak o trgovinicah na meji!? Račun za vse to plačujemo sedaj ... In ker so pri nas v Franciji socialisti v še hujši krizi kot socialdemokratske stranke drugod, se je nam zgodil fenomen Emmanuela Macrona, politika, ki prihaja bolj ko ne z obrobja socialdemokracije in ne skriva naklonjenosti trgom, liberalizmu.

In kaj se medtem dogaja s politično desnico, katoliško desnico? Še obstaja?

Obstaja, čeprav se morda nekoliko išče; s Françoisom Fillonom, ki se je pozneje pogreznil v finančne afere, je celo dobila predvolitve na desnici. Ob tem kaže opozoriti predvsem na dve liniji v skrajno desničarski Nacionalni fronti: prvo vleče Marine Le Pen, ki opozarja na socialno jezo in želi k sebi zvabiti ljudi z roba, najsi prihajajo z leve ali z desne. In medtem populistično rohni proti liberalizmu kot zelo pripravni veliki temi. Ob liniji, ki jo vleče, obstaja še konkurenčna struja, ki jo uteleša njena nečakinja Marion Maréchal-Le Pen. Mlada političarka – zase pravi, da je kristjanka, katoličanka in se postavlja proti islamu – ponavlja, da so družbeni zlomi drugi in ne le socialni, da gre v resnici za identiteto, zato si prizadeva povezati vso desnico, sploh katoliško desnico. Njen model je v resnici bliže avstrijskemu, torej koaliciji desnice in skrajne desnice, medtem ko Marine Le Pen bolj lovi volivce skrajnega levičarja Jean-Luca Mélenchona kakor pa simpatizerje Françoisa Fillona. Če povzamem, katoliška desnica ni mrtva, drugače, vsak trenutek lahko stopi v ospredje.

Je Macron katolik? Pred volitvami se je precej govorilo o njegovi religioznosti.

Sedaj to ni tema, ki bi jo povezovali s predsednikom, kajti v Franciji je močan laicizem. A rekel bi, da je njegov odnos do religije vendarle bolj odprt, kot smo bili pri francoskih voditeljih vajeni doslej in je značilno za našo republikansko tradicijo. Macron, drugače, veliko govori o tem, kako je vera potrebna, saj da daje smisel in je pomembna za kolektivno psihologijo. V tem smislu je bliže anglosaškemu svetu, pa najsi gre za njegove filozofske reference ali za sam pristop k religioznemu. Gotovo je pozitivno, da ni nikoli strašil pred islamom. A morda je problematično, da nekako opušča republikansko načelo, po katerem je politika tisto, kar daje smisel in povezuje ljudi, z vero pa vsakdo potem počne, kar hoče sam. Zdaj to vlogo nekolikanj prelaga na religijo.

Neredko je slišati, kako sta skrajna desnica Marine Le Pen in skrajna levica Jean-Luca Mélenchona v resnici eno in isto. Sta res?

Nikakor nista eno in isto, to moramo reči, pa čeprav se z marsičim, kar zagovarja Jean-Luc Mélenchon, ne strinjam. Razlika je velika, ker ne smemo puščati vnemar preteklosti. Nacionalna fronta izhaja iz antisemitske in kolaboracionistične politike, Mélenchon ne. Treba je tudi priznati, da je v njegovem programu marsikaj dobrega, pri vprašanjih ekologije, solidarnosti in še pri marsičem kaže humanistično odprtost.

Ni pa ravno odprt pri tematikah, kot sta Evropa in evro.

Pri vprašanjih Evrope, evra in mednarodne politike se podobno kot Marine Le Pen navdušuje nad politično nasilnim slogom in nad močnimi, karizmatičnimi voditelji. Obe skrajni gibanji sta cezaristični in skupna jima je fascinacija nad Putinom. Pa ni tako zato, ker bi bila velika Rusija tradicionalna zaveznica Francije, ampak je tako – in to je mnogo bolj resno –, ker ju navdihuje njegov odnos do oblasti. Prikimavata torej avtokratskemu modelu, ki zavrača liberalno demokracijo. O Putinovem slogu ni mogoče z etnocentrično vzvišenostjo zamahniti, češ da je dediščina preteklosti, značilna za Rusijo, ampak gre v resnici za izjemno nevaren politični antimodel, katerega prave narave Evropejci vse od leta 1989 nismo razumeli. Račun plačujemo danes, kakor ga tudi Američani. Nenadoma je namreč med voditelji v bližini nekdo, ki ne le da brani interese Rusije in nas peha nazaj v hladno vojno, ampak predlaga nekaj zelo »drugačnega«. To »drugačno« je treba jemati karseda resno, kajti nad njim se navdušujejo politiki kova, kot so Marine Le Pen, Jean-Luc Mélenchon, Viktor Orbán, pa tudi stranke, kot so Ukip, FPÖ in podobne formacije. Seveda se je ključno bojevati proti terorizmu, Islamski državi in džihadistični ideologiji, a kdo bi lahko v resnici naredil konec zahodnim demokracijam? Kateri politično-filozofski model jih bo na koncu spodnesel? Mar kdo verjame, da bi se lahko v Evropi vzpostavil kalifat? Seveda ne. Možno pa je, da prevlada demagoški in nacionalistični antimodel à la Putin. Zahodni diplomati, intelektualci in novinarji imajo od nekdaj navado, da drugačne oblike režimov označujejo za pomanjkljive. V svojem naivnem etnocentrizmu kakor odrasli otrokom razlagajo, kako tem režimom nekaj manjka, kako še niso zreli in zamujajo: in tako tudi pravijo, da se Rusiji še ni uspelo demokratično razviti in ji je treba dati čas. Ne razumejo, kako tega, kar imamo mi, Putin sploh noče. Hoče biti drugačen in ima ambicijo, da zmaga v ideološki vojni proti dominantnemu liberalnemu modelu. Njegova filozofska kontrarevolucija pada na plodna tla, kajti zahodne demokracije so v globoki krizi in iščejo svoj novi smisel.

Nič bolje ni v ZDA in še kje.

V Igri prestolov govorijo o norem kralju. Sedaj smo tudi v situaciji, ko je kralj resnično nor in je na oblasti v središču svobodnega sveta. Donald Trump je sinonim za krizo liberalnih demokracij, kvintesenca politične degeneracije. Kaj lahko naredimo? Okrepiti moramo Evropo, tudi vojaško, zunaj Nata, sami moramo poskrbeti za svojo varnost, saj se ne moremo več zanašati, da nas bodo ščitile ZDA. Končno moramo tudi mi odrasti, saj je očitno, da ZDA vodi degenerirani otrok. Ne bo lahko, saj je trenutek slab, kriza je huda.

Po svoje je sporen tudi konservativni (včeraj padli) španski premier Mariano Rajoy, a ga nihče v Evropi ne problematizira, kljub mnogim aferam v Ljudski stranki. Katalonsko krizo je zakuhal sam, ker se ni hotel pogovarjati z Barcelono.

Takšna je vaša slovenska prizma, ker istovetite Madrid z Beogradom.

Ni tako preprosto. Dejstvo je, da se vzvišeni Madrid noče pogovarjati z »inferiorno« Barcelono. A dialog je temelj demokracije.

Seveda so razlike. Španija ni primerljiva z nekdanjo Jugoslavijo, kjer ni bilo veliko prostora za posebnosti in raznolikosti. A v Kataloniji ni mogoče govoriti, da so frankistično zatirani, saj imajo več pravic kot, recimo, regije v Franciji.

Na primer Korzičani.

Očitno je, da je španski premier Mariano Rajoy pogreznjen v korupcijske afere, da je njegova politika izčrpana in da so v Španiji pereč problem socialne razlike, predvsem brezposelnost. Zato pa se je odločil, da bo javnost razklal pri vprašanju identitete, in zato zavrača vsakršna pogajanja z Barcelono, kajti s tem postavlja katalonsko problematiko v samo osrčje. Gotovo je skrb zbujajoče, da zdaj že celo desnosredinske voditelje liberalnih demokracij mika, da se osredotočajo na vprašanja identitete. Tako je, ker jim ne uspeva več osmisliti politike in so se znašli v politični črni luknji. Za Rajoya je katalonska problematika kot darilo, ki je padlo z neba: postaviti špansko enotnost proti katalonskemu independentizmu, špansko identiteto proti katalonski. Nacionalna identiteta se kot tema pojavi takrat, ko politika ne zmore ponuditi ničesar. Identiteta je past postpolitike, ki lahko – kakor sem leta 2012 spremljal volitve v Gruziji – deluje kot cunami.



V Franciji se je vse to začelo z nekdanjim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem, ki se zdaj pogreza v libijsko afero. Zaradi suma o domnevnem financiranju predsedniške kampanje leta 2007 iz Gadafijeve Libije je moral sesti na zatožno klop, kar se še ni zgodilo.

Verjamem v neodvisnost francoskega sodstva, zato ne bom vnaprej obsojal. A nekaj je že mogoče reči in je šokantno: kako je možno, da so imeli mafijci tako nizkega ranga – kot Ziad Takieddine in Alexandre Djouhri, posrednika v aferi, ki sta nosila denar v Francijo – dostop do same srčike francoske države? Seveda bo treba počakati, kaj bo reklo sodstvo, a v javnosti so že bile objavljene fotografije Takieddina z Briceom Hortefeuxom [pod Sarkozyjem je v različnih obdobjih vodil tri različna ministrstva] na počitnicah. Čeprav je Sarkozy morda res kvintesenca libijske afere, ga ta v resnici presega, saj je problem globlji in daljši: v Franciji že 50 let politične kandidate financirajo tuje države, od alžirskega FLN do, kot je videti, Gadafija. Vse to se je vedno dogajalo prek posrednikov, malih mafijcev, ki so jim vrata odpirali najvišji politični voditelji. Kaj naj na vse to poreče kakšen Šved? V Franciji se mnogi sprašujejo, zakaj bi morali v skupni Evropi z enkrat morda res skupno obrambo in vojsko za Tallinn umirati tudi francoski vojaki. Če bi bil Šved, bi se vprašal, kaj počnem v istem političnem sistemu s takimi bolniki, kakršna je Francija. Na Švedskem je poslanka odstopila, ker je s službeno kartico plačala plenice, pri nas pa smo imeli notranjega ministra, ki se po ulicah sprehaja s kovčki, polnimi denarja. Za šalo bi predlagal, da se Švedska zavzame za izločitev Francije iz Evropske unije.

A korak naprej se zdi že to, da je nekdanji predsednik obtožen.

To je dober znak demokratizacije francoske družbe. Resnica je, da so se tudi predsedniki pred Sarkozyjem vedli enako, a jih ni nihče postavil na zatožno klop. Rekel bi, da je bil Chirac podoben Sarkozyju, Mitterrand pa še hujši, a takrat so bili tudi francoska družba, mediji in pravosodje veliko bolj monarhistični, kot so danes. Zdaj se kljub vsem aferam tudi Francija demokratizira, kar je velika krepost evropeizacije, saj nismo več izolirani kolonialni imperij, ampak povprečen narod in del politične celote, poimenovane Evropska unija. Za velikega Evropejca se zatorej nimam zato, ker na splošno in filozofsko verjamem v Evropo, ampak ker sem prepričan, da je Evropa izjemno dobrodejna za Francijo. Prinaša ogromno pozitivnega, pa čeprav se zdaj postavlja vprašanje, kako jo znova osmisliti.

Medtem ko snemajo nekaterim nekdanjim predsednikom avreole, je Charles de Gaulle še naprej malone mitska osebnost. 

Med zadnjo predsedniško kampanjo je bilo precej smešno, koliko so se nanj sklicevali malone vsi: Macron, Fillon, Le Penova; kar samo kaže, kako uboga je aktualna politika. De Gaulle je bil brez dvoma ključen zgodovinski lik, izjemna politična in literarna osebnost, za Francoze je junak 40. let preteklega stoletja. A politični sistem, ki ga je zapustil Franciji, je arhaičen in slabo prilagojen sodobni družbi, golizem ne more biti odgovor na izzive sodobnega časa.

V Franciji je medtem odprtih ogromno tem. Stavkajo železničarji, saj nasprotujejo privatizaciji železnic. Koliko je njihova bitka ideološka?

Vsaj deloma je boj ideološki, odvisno pač od tega, kako dojemamo javni sektor in po čem naj bi se ta razlikoval od realnega. Jasno je, da je francoske železnice treba spremeniti …

... saj so zadolžene za vrtoglavih 54 milijard evrov …

Gotovo je nujno povečati učinkovitost francoskih železnic, toda argument, da javno podjetje ne bi smelo biti zadolženo, je morda vendarle nekoliko nenavaden. Naloga javnega podjetja ni, da prinaša dobiček, ampak mora služiti ljudem in zagotavljati učinkovite storitve na terenu. Zato se samo čudim, ko poslušam Macronove liberalne primerjave, češ, kako ne bi nikdar dovolili, da bi bilo kakšno drugo podjetje tako globoko zadolženo. Ampak drugo podjetje je druga zgodba ... Dolg v primeru francoskih železnic ne more biti pravi argument za privatizacijo, kaže pa nazorno, kako je zasebni duh koloniziral javnega – sploh ne razlikujemo več med javnim in zasebnim prostorom. Razlog za reforme je lahko edino neučinkovitost storitev. Seveda se strinjam, da je treba pogledati, kako so se problema lotili na tujem. Kot je videti, je marsikje bolje kot pri nas, so pa tudi okolja, kjer je precej slabše: denimo v Veliki Britaniji, kjer se je privatizacija železnice pokazala za popolno katastrofo. Da, v tem smislu, je boj železničarjev res ideološki.

Holivudska kampanja #MeToo, ki izvira iz afere Weinstein, vznemirja prav tako v Franciji. Hkrati ste zagnali še kampanjo #BalanceTonPorc [Zatoži prasca].

Da, in ta je nasilnejša od #MeToo.

Nanju se je s stotimi sopodpisnicami manifesta, objavljenega v Le Mondu, pozneje odzvala igralka Catherine Deneuve in se postavila v bran moškemu dvorjenju.

Spomnimo se prizora iz Odiseja, ko Telemah reče materi Penelopi, naj se vrne k svojemu delu, k tkanju, saj da so besede moška zadeva. Javni prostor od nekdaj obvladuje moški diskurz, medtem ko so ženske imele svoje mesto v zasebni sferi: lahko so vzgajale otroke, skrbele za dom. Ko so pozneje začele sodelovati v javnem življenju, so morale govoriti kot moški.

Tako kot še danes zelo po moško nastopa Marine Le Pen.

Potem pa je nenadoma, in tako je že nekaj mesecev, javni prostor zavzela ženska beseda. Moške je to, seveda, strašno zmedlo, saj naenkrat niso več tisti, ki strukturirajo javno razpravo, ampak morajo poslušati. Presenečenja je veliko in prav tako moške vročičnosti. Tudi mene je sprva presenetila pobuda #BalanceTonPorc, zdaj pa verjamem, da gre za izjemno pomemben trenutek, ko se lahko po Aristotelovo spet filozofsko čudimo stvarem, ki presenečajo. Mnogi predsodki so postavljeni na glavo … Peticija Catherine Deneuve in somišljenic, ki je v javnosti odjeknila pozneje, pa po mojem mnenju več kot očitno kliče po moškem odgovoru. Podpisnice so se zavzele za pravico moških, da svobodno nadlegujejo, in jo utemeljile kot razlog za zavrnitev gibanj #MeToo in #BalanceTonPorc. Prepričan sem, da so sedaj na potezi moški in da jasno rečejo, kako si te pravice sploh ne želijo. Moški moramo javno povedati, da nas stari privilegiji ne zanimajo več. Želeti si je torej svobodnih žensk in svobodnih moških, ki se med seboj povezujejo socialno, ljubezensko, tudi seksualno.

Od maja 1968 je minilo 50 let. Ste sin pokojnega filozofa Andréja Glucksmanna, ki je bil eden vidnejših udeležencev prevratnih dogodkov v Parizu. Kakšna je dediščina?

Že kot otrok sem bil obkrožen z ljudmi, kot so Daniel Cohn-Bendit in podobni. Maj 68 je bil predvsem odgovor na anahronistični značaj Charlesa de Gaulla. Ljudem je začel presedati, imeli so ga dovolj in napočil je tudi trenutek, ko so se postavili proti anahronizmu francoske družbe in so se zavzeli za več odprtosti. Odločno nasprotujem vsakršnemu slavju in komemoracijam, povezanim z gibanjem 68, kajti nič ne bi moglo biti bolj v nasprotju z njim. Sem pa tudi proti napadom, kakršne si je privoščil Sarkozy, češ da je maj 68 kriv za vso sedanjo družbeno dekadentnost. Naravnost komično je, da je to izrekel predsednik, ki je leta 2007 nagovoril dvorano Bercy, polno milijonarjev in milijarderjev, in se medtem za povrhu obregnil, kako je bilo gibanje 68 tisto, ki je za kralja ustoličilo denar. Ne, za Sarkozyja nista bila kriva Reagan in Thatcherjeva!? Kakšno konservativno licemerje je postaviti gibanje 68 za mater vseh katastrof … Francozi seveda ne mislijo tako, ampak označujejo gibanje 68, kot je pokazala raziskava, za nekaj izjemno pozitivnega: kajti družba je eksplodirala, besede so se osvobodile, vsi so začeli govoriti o stvareh, o katerih prej niso razpravljali. Kaže si zapomniti, kako pride vselej, ko sistem ne deluje več, do izbruha, ki je lahko tudi nasilen. Podobno se je zgodilo z #MeToo. In v Evropi se lahko zgodi še marsikaj, kajti za tako prelomne dogodke je značilno, da se pojavijo nepričakovano, ko niti malo ne pričakujemo.

Francoska literatura razgrinja tudi manj čedno plat gibanja 68, kar je očitno, če beremo Justine Lévy ali roman Eva Simona Liberatija. Otrokom otrok cvetja ni bilo ravno lahko. Žalostno je brati, kako je odraščala hči filozofa Bernard-Henrija Lévyja.

Pri meni je bilo drugače. V otroštvu nisem doživel nikakršnega ideološkega sektarizma, kar pa je, sem prepričan, povezano s tem, da so moji starši dobro poznali vzhodno Evropo. Branje Solženicina je bilo nekakšen hladen tuš za mnoge iz generacije 68, ki so potem opustili vsakršno ideološko sektaštvo in idejne norosti. Zgodbe disidentov iz vzhodne Evrope so jih postavile na trdna tla. Gibanje 68 je pri nas doma učinkovalo predvsem tako, da je bilo stanovanje vedno polno ljudi z različnih koncev sveta: od Afganistancev do čeških disidentov in režimskih nasprotnikov iz Latinske Amerike. Moji starši so želeli poznati svet. Biti Francoz je sicer fino, a zavedali so se, da to še zdaleč ni vse, s tem se ne konča.

Tudi vi ste veliko potovali in živeli na tujem, od Alžirije in Ruande do Gruzije in Ukrajine. Blizu ste eni bolj kontroverznih figur evropskega vzhoda: Mihailu Sakašviliju.

Toliko je kontroverzen, kot so taki vsi, ki so poskušali transformirati družbe, v katerih živijo. Seveda je delal napake in tudi slabe stvari … Ko sem študiral na Sciences Po, me je zelo motilo, kako so nam predstavljali politiko. O njej so predavali kot o velikem socialnodemokratskem gibanju, govorili so o pomenu dobrega upravljanja države, komuniciranja in retorike, nikakor pa nam je niso podajali skozi tragično prizmo družbene transformacije. Ko sem bil mlad, sem zatorej začutil potrebo, da zavrnem tako ubog koncept političnega in se odpravim v države, kjer je bila politika nekaj temeljnega. Najprej sem šel v Alžirijo, potem pa sem od blizu spremljal še barvne revolucije. Fascinirala me je želja ljudi, da bi preobrazili svojo državo in družbo, posebno ker prihajam z zahoda Evrope, kjer so bile te spremembe že narejene. Želel sem torej odkriti, kaj pomeni politično v najbolj intenzivnem pomenu besede. Prepričan sem, da je ideja politike kot nekaj šibkega in mediokritetnega samo iluzija, v kateri je dolgo časa živela Zahodna Evropa. Sedanja kriza je z vseh vidikov – socialnega, ekonomskega, političnega, varnostnega – namreč pokazala, kako spet potrebujemo močno politiko. Pa to ne pomeni avtoritarne roke, nasprotno, pomeni zavedanje, da je politika v svojem bistvu globlja in je ni mogoče zreducirati na vodenje računov in komuniciranje.

Tudi Ruanda vas je intelektualno vznemirjala – z genocidom, tam pa je, kot je vse manjši tabu, Francija odigrala zgodovinsko izjemno sporno vlogo.

Rekel bi, da prav zaradi Ruande zdaj širše razumem svet. Ko se je zgodil genocid Tutsijev [leta 1994], sem bil star petnajst let in tri leta več sem imel, ko so bili objavljeni rezultati prvih preiskav o vlogi Francije v ruandskem genocidu. O tem je v Figaroju pisal reporter Patrick de Saint-Exupéry. Dobro se spomnim, koliko vznemirjanja je sprožil … Danes vemo, da je Francija urila, oboroževala in podpirala sile, ki so zagrešile genocid. Podporo jim je dajala pred genocidom, med njim in tudi pozneje. In vendar najhujši škandal v francoski Peti republiki ni razumljen kot nekaj strašnega, saj ni niti malo zamajal francoske države, kar je jasno znamenje, kakšna je država, pa tudi kakšna je naša družba. A okostnjaki padajo iz omare, pred kratkim je izšla knjiga Guillauma Ancela Rwanda, la fin du silence: Témoignage d'un officier français [Ruanda, konec molka: Pričevanje francoskega častnika], v kateri piše, kako je Francija finančno podpirala pogrom: tudi iz lastne plače je dajal denar hutujskim miličnikom … Kako potem živeti s tem!? Vse te teorije o enotnem francoskem narodu, ki bi rad dajal lekcije celemu človeštvu, niso nič drugega kot molierovsko tartifovstvo ... V normalni državi ne bi bilo mogoče, da je Hubert Védrine [v času ruandskega genocida je bil generalni sekretar Elizeja in tako eden ključnih ljudi, ki so krojili francosko politiko do Ruande] še vedno povsod po medijih, kakor so tudi drugi možje na položajih iz tistega obdobja, na primer, Alain Juppé.

Končajva tako: četudi je predsednik Macron relativno mlad, macronizem ni videti moderen in ozaveščen predsedniški slog. Pred časom je na obisk h kitajskemu kolegu na posebnem letalu za poklon tovoril konja, živega, in ne le simbolno. Kaj se to ne zdi predmoderno, pa naj bo kitajska civilizacija še tako staro veličanstvo?

Macron ni ekološko ozaveščen, četudi je zagnal pobudo: Make Our Planet Great Again. Zdaj bi rad spet vzpostavil predsedniški lov, na katerem bi se potem diktatorji z različnih koncev sveta po francoskih gozdovih podili za divjadjo. Zanimivo je, da deluje moderno in dinamično, a v njegovem mladem telesu je tudi precej postaranega duha. Intelektualno in kulturno izbira kot star človek, ko se, recimo, sklicuje na Paula Ricoeurja, Habermasa ali Line Renaud. Seveda pa je naš predsednik še vedno mnogo boljši od kakšnega Trumpa, recimo, nikakor pa ni rešitelj, ki bo Evropo potegnil iz krize, kakor so ga predvolilno slikali tuji mediji. Sedaj so nekoliko znižali ton, mislim, da so spoznali, da so preveč pričakovali od človeka, ki posluša Line Renaud (smeh).