V nadaljevanju preberite: 

Dan Lenard je eden najbolj cenjenih oblikovalcev luksuznih jaht na svetu. Zdi se, da intenzivno misli svet okrog sebe, tako na področju okoljevarstva, filma, popkulture ali politike.

Leta 2019 se je z jadrnico brez tehnologije in navigacije podal prek Atlantika, da bi javnost ozavestil o stanju oceanov. Zdaj zgodbo nadaljuje z gibanjem Vela Code, s katerim želi pod enim jadrom združiti vse okoljevarstvene organizacije in ozavestiti širšo javnost o nujnosti zaščite morij s tem, da povečamo absorpcijo našega planeta.

Počaka me v svojem priljubljenem baru na ljubljanski tržnici, zaradi svoje soproge je zadnje čase več v Ljubljani. Visok, karizmatičen z belimi lasmi je videti kot filmski lik, vendar se ne morem odločiti, kateri film gledam. Enako suvereno govori o zadnjih filmih, ki si jih je ogledal, kot o skupini Depeche Mode, zaseženih jahtah ruskih milijarderjev, sedanjih študentskih protestih, filozofiji lastnikov megajaht, lepoti morja, jadranju čez Atlantik. In predvsem o projektu Vela Code, s katerim želi opozoriti na onesnaženost morij, vanj pa verjame z vso strastjo in mu je posvetil velik del svoje ustvarjalne energije. Polovico vseh zgodb je nemogoče ujeti v en intervju, zato zavidam ustvarjalcem podkasta Atmosferci, ki so ga pred letom gostili v skoraj triurnem pogovoru, v katerem je kot preizkušen šovmen nenehno vzdrževal napetost. Nič čudnega, da ima epizoda z njim do zdaj skoraj šeststo tisoč ogledov, kar je za Slovenijo rekordno število.

Studio Nuvolari Lenard v Trevisu, ki sta ga soustanovila s partnerjem Carlom Nuvolarijem, se s kreativno ekipo oblikovalcev, arhitektov in znanstvenikov uvršča med najbolj cenjene oblikovalske studie v butičnem svetu superjaht oziroma custom jaht po naročilu. Takih superjaht, dolžine 85 metrov, so naredili največ na svetu, med njimi tudi največjo zvezdo, 141-metrsko superjahto Nord. Njihovi naročniki so bili med drugim Gianni Versace, Giorgio Armani in Steven Spielberg.

Če je bila za Luca Bessona iniciacija njegovih filmskih zgodb Plava laguna v Poreču, so torej za vašo zgodbo to Kornati?

Ni šlo samo za Kornate, bolj za to, da sem že kot otrok začutil stik z morjem. Imel sem srečo, da si je oče kot arhitekt lahko privoščil več dopusta, in vsako poletje smo bili z družino na Kornatih tudi mesec in več.

Če si hotel na Kornate, si moral tja z barko. Naš odhod na morje je bil organiziran tako, da smo se do Kornatov pripeljali z barko lokalnega ribiča. Ta občutek, da do nečesa lepega lahko prideš samo z barko, je gotovo tisto, kar me je definiralo. Avto po kontinentu je eno, potem so pa magični kraji, kjer ni avtomobilov, kamor ne moreš drugače kot po morju …

- Je to isti vzgib, ki vas je leta 2019 poslal z jadrnico prek Atlantika, pravzaprav po drugi poti Krištofa Kolumba, od španskega mesta Cádiz do Miamija?

To je gotovo začetek tega gibanja, da javnost opozorimo na stanje oceanov in pozovemo k zaščiti.

Če bi bila to jadrnica z normalno opremo, bi bilo to, da prepluješ Atlantik, sploh po tej ruti in v tem času, danes precej enostavno. Imaš navigacijo, imaš elektriko, avtopilota, lahko jadraš in cel dan bereš knjige (nasmešek).

A jadrnico smo si zamislili kot reciklažo že obstoječih kosov zapuščenih bark. Potem smo se odločili, da vanjo ne vgradimo motorja, saj imamo jadra. Če ni motorja, kako bo potem z elektriko? Nato smo se odločili, da bo to jadrnica brez vsakršne tehnologije, brez elektronike, GPS, kompasa in avtopilota.

- Iskreno, vas ni bilo strah?

Šele ko smo se odrekli tehnologiji, je postalo zares zanimivo. To je pomenilo, da ne bom bral nobene knjige, ampak da bom praktično od jutra do večera plezal po steni kot alpinist.

- Kaj so rekli doma?

V resnici se niso zavedali, kako zahteven je ta podvig. Tega si večina ljudi še vedno ne predstavlja. Že samo to, da nimaš avtopilota, radikalno spremeni stvari: to pomeni, da si ves čas na krmilu. Ves čas. Ne moreš iti spat. Če greš spat, to pomeni, da bo barko za tistih nekaj ur premetavalo po morju neznano kam.

Kako ste potem spali?

Po kosih. Predstavljajte si: to je tako, kot da bi moral preplezati zahtevno steno. Kot bi visel v steni. Ne moreš spati, ko bi rad spal. Spiš pač po koščkih, po nekaj minut zakinkaš in potem si buden za krmilom.

- Kaj vse se vam je dogajalo v glavi v teh šestih tednih? Ste pisali dnevnik? Ste se snemali?

V resnici imam o tem potovanju že napisano knjigo. Sodeloval sem z Eugeniem Lattanziom, argentinskim navtičnim novinarjem, graditeljem bark, pustolovcem in romantikom. Je pa tudi CEO moje fundacije Vela Code s sedežem v Belgiji. Težko bi takšno knjigo napisal z nekom, ki nima pojma o jadranju, o morju. V knjigi je poleg moje izkušnje na morju in osebnih razmišljanj tudi vsa zgodovina osvajanja sveta z ladjami, hkrati lahko deluje kot Jonathan Livingston Galeb; skratka, 120 strani popolne napetosti, enega stavka ni v njej zato, da bi napolnil stran.

Kdaj bo izšla? In kje, v katerem jeziku?

Za zdaj je v angleščini, italijanščini in španščini. Mislim, da se še nisem odločil za izid prav iz iracionalnega ljubosumja do moje lastne intime, do zgodbe, ki sem jo živel tako intenzivno in je nisem še pripravljen deliti.

Poleg tega se zdi smiselno, da knjiga izide hkrati z lansiranjem projekta Vela Code. V tem primeru je to dodana vrednost. Celoten projekt Vela Code temelji na načinu jadranja, ki sem ga uporabil na tem potovanju z jadrnico čez Atlantik. Tu je vsa življenjska filozofija, kako se obnašaš v naravnem okolju, kjer sta samo ti in morje. Ko se odrineš stran od urbanega okolja v okolje, v katerem so pravila ista že milijone let, se zavedaš te simbioze.

Kakšna so ta pravila?

To so pravila preživetja. Na primer, za aroganco v takih ekstremnih okoliščinah ni prostora. To, kar si misliš, »jaz bom«, »jaz lahko«, na odprtem morju ne pomeni nič.

Kaj pa pomeni? Kako se pogovorite z morjem, naravo, sami s sabo, z bogom?

Nimam kakšnega posebnega odnosa z bogom. Verjeti ne pomeni nič. Aroganca je povezana prav z verjetjem. Če ti na odprtem morju samo »verjameš«, da bo šla ta nevihta mimo, saj me vendar nekaj varuje, saj sem vendar zaščiten, je to lahko nevarno.

Tako da ne verjamem, jaz vem. Vedeti pomeni, da se povežeš s svojimi izkušnjami. Več izkušenj imaš, več ti pove ta notranji občutek v drobovju. Gut feeling. Ki je samo manifestacija preteklih izkušenj.