Čez Atlantik brez motorja, elektronike in kompasa

»Stanje oceanov je slabo. Niti minuto ni treba zreti v vodo, da zagledaš kos plastike,« je poročal slovenski oblikovalec luksuznih jaht Dan Lenard, ko je minuli konec tedna po 43 dneh jadranja čez Atlantik na jadrnici brez motorja, elektronike, GPS, kompasa in avtopilota priplul do cilja na Floridi. Čeprav je končal popotovanje, katerega namen je bil pozvati k zaščiti svetovnih morij, je njegova misija šele na začetku. To pa je predvsem povezati ekologijo in navtiko.

Jadralec, ki je med jadranjem o​d španskega mesta Cádiz do Miamija na drugi strani Alantika praznoval 51. rojstni dan, je svetovno uveljavljen oblikovalec prestižnih jaht in prav ta ugled je hotel uporabiti za poziv jahtni industriji, naj se obrne k naravi in vrne jadranje na pravo pot.



Jadranje je poleg kolesarjenja najbolj ekološki način potovanja, je poudaril. Še vedno seveda predvideva izdelek in noben nov izdelek ni ekološki. Zato je šel na več kot 4000 milj dolgo pot sicer s povsem novo in tehnološko izpopolnjeno jadrnico, poimenoval jo je Scia, kar v italijanščini pomeni »pustiti sled«, le da so jo pri Mizarstvu Mitja Preloga iz Ljutomera naredili iz opuščenih projektov. »Sestavljena je iz delov drugih bark, ki so jih Prelogovi umetelno sestavili v končni izdelek, ki je tudi estetsko dovršen. To ni nekakšna krpanka,« je dejal. Z izdelkom, narejenim po načelu ponovne uporabe, ni uresničil le želje, da bi izvedel ekološko misijo, ampak se je, kot je prepričan, izognil tudi konotaciji elitizma.
 

Dnevi s šibkim vetrom

Ko smo se pogovarjali, je bil v Miamiju, kamor bi po prvotnih načrtih moral prispeti do sredine februarja, ko je bil tam mednarodni navtični sejem. A ni šlo po načrtih, veter je bil skromen po moči in prva zamuda se je začela kopičiti že v prvem delu poti, od Španije do Kanarskih otokov. »K reči sem bil dobro preskrbljen z jadri za šibek veter in proti pričakovanju sem jih moral uporabiti že v prvih dneh,« je pripovedoval jadralec in soustanovitelj studia Nuvolari Lenard s sedežem v Trevisu​, kjer živi z družino že več kot dve desetletji. Dnevi s šibkim vetrom so se še vrstili. »Postavil sem si okvirno normo prejadrati od 120 do 130 navtičnih milj na dan, pa sem jih včasih opravil komaj 30 do 40,« je razlagal.



Ker so mu po daljšem potovanju pošle zaloge hrane, je moral narediti postanek v Falmouth Harbourju na Antigvi. »Ustavil sem se za toliko časa, da sem obnovil zaloge hrane, pojedel obrok v restavraciji in spil pivo s prijatelji, ki so tam ravno končali eno najbolj zahtevnih regat na svetu.«

Postanek je bil zanj pravzaprav težka prelomnica, saj še ni bil na cilju in se je moral spet vrniti na pot. Kakor bi brezdomcu za en dan ponudili spanje v hotelu, potem pa ga spet vrgli na cesto, je slikovito opisal. Tretji del poti je bil ravno tako zelo zahteven, znova se je pokazalo, kako nepredvidljivo je tako potovanje. Prestal je nekaj neviht in močnih vetrov, za nameček je pri Bahamih še izgubil telefon. A na koncu kljub vsemu ni dramatiziral: Za tisto, kar pričakuješ, da bo težko, se na koncu izkaže, da ni težko – in nasprotno. »Na takšni poti se šele zaveš, kaj pomeni ne imeti avtopilota. Barka je popolnoma odvisna od tebe, kar pomeni, da si kdaj tako rekoč ves dan brez počitka za krmilom.«
 

Jadro ni za okras

Toda to je tisto pristno, čisto jadranje, eden najlepših načinov premikanja, ki ga privlači že od malega. »Barka predstavlja neskončen cilj. Ko si na barki, lahko rečeš, gremo okoli sveta. Lahko se odločaš drugače kot na kopnem. In ne nazadnje, najmanj dotaknjeni kraji narave so dostopni nekje na morju,« je pred leti povedal v intervjuju za Sobotno prilogo.
Tokratni klic na pomoč naravi je bil hkrati tudi promocija lepote in preprostosti jadranja. »Zelo rad imam navtiko in znotraj nje jadranje, vendar vse bolj opažam, kako se je spremenilo razumevanje tega. Jadralci zdaj večinoma uporabljajo motor, jadro imajo samo še za okras …«

Med samotnim potovanjem pa je ves čas srečeval stvari, ki jih ni hotel srečati. To so bili kosi plastike. Čim se je zazrl v vodo, ni prav dolgo trajalo, da jo je zagledal v takšni ali drugačni barvi ali obliki. Opazil je tudi, da Atlantski ocean cveti. To kliče k akciji, zato je njegova misija predvsem poziv jahtni industriji in tudi lastnikom plovil k ukrepanju za zaščito svetovnih morij. »Vse, ki čutijo strast do morja, bi rad povabil k sodelovanju pri širjenju zavedanja,« je med drugim dejal.



Njegova Scia je sicer opečatena z logotipi prestižnih znamk, a je poudaril, da je predvsem ambasador okoljevarstvenih organizacij, kot so Ocean Conservancy, Oceana in fundacija Mirpuri, ki si na različne načine prizadevajo za zaščito oceanov in tamkajšnjega življa.