Morje v žilah

Na izolskem Largu pri Špini smo poslušali živo pomorsko enciklopedijo na dveh nogah, ladijskega inženirja Franca Cossutto iz Križa pri Trstu. Ladjedelstva se je učil na Pomorski šoli Piran, študiral v Zagrebu, kjer je študij ladjedelstva postavil oče modernega hrvaškega ladjedelstva Leopold Sorta, po rodu prav tako s Krasa.

Franco je v karieri izdelal vsaj 10.000 načrtov za ladje. Med drugim tudi za 116 metrov dolgo jahto Atlantis za mogotca Stavrosa Niarhosa in za 300-metrske kontejnerske ladje. Z Brunom Volpijem Lisjakom sta postavila spomenik slovenskemu ribištvu – ribiški muzej v Križu, kjer hranijo dokument, da so Kržani lovili tune na slovenski način s povlečno mrežo že leta 1584.

Hranijo tudi model sedemmetrskega deblaka: »Čupa je edino plovilo na svetu, ki so ga uporabljali več kot tisoč let,« trdi ladjedelski mojster in pove anekdoto o tem, kako je ribič Ivan Gruden iz Nabrežine leta 1932 s čupo preveslal 11 kilometrov do tržaške ribarnice, kamor je nesel prodat tri tune. Ko se je vrnil, je na pomolu ob plovilu zagledal radovedno množico. Zaskrbljen je vprašal nekoga, ali se je njegova čupa potopila. »Ma ne, ljudje gledajo, ker so verjetno prišli Polinezijci v Trst,« mu je odvrnil neveden Tržačan.

Cossutta ve, da je bil Trst v 19. stoletju talilni lonec različnih kultur, da je avstrijski cesar že leta 1719 podelil pristanišču status proste cone, kako so imeli v različnih vojskah vsaj kakih deset admiralov slovenskega rodu, kako so ob prelomu 19. stoletja imeli slovenski ribiči med Trstom in Devinom 450 bark in kako nenavadno, da premoremo Slovenci toliko uspešnih ladjedelskih inženirjev: poleg Cossutte so tu še brata Jakopin, pa Dan Lenard, Andrej Justin ...

Franco Cossutta se je pri svojih 81 letih že dan po večeru v Izoli sam odpeljal z avtom v Split na poslovni sestanek, ker še dela kot svetovalec pri različnih ladijskih projektih. Njegova teorija je, da so možgani »mišica«, ki jo je treba trenirati. Le včasih izda najpomembnejše o sebi: po njegovih žilah se pretaka morje.