Dlje ko vlada avtoritarni režim, bolj ga ljudje sprejemajo kot normalnost

Deniz Erkmen je doktorirala iz političnih ved na michiganski univerzi. Med letoma 2009 in 2011 je bila gostujoča docentka Univerzi Boise v Idahu, od leta 2012 je predavateljica politične sociologije in primerjalne politike na Univerzi Ozyegin v Istanbulu. V zadnjih letih je raziskovala zatiranje protestov v Turčiji in o tem napisala več znanstvenih člankov. V okviru projekta SOS4democracy: Socialne znanosti za demokracijo sodeluje s časnikom Delo in Inštitutom za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Kako ste se začeli ukvarjati z raziskovanjem prepovedi in zatiranja protestov?

S kolegom sva se o tej temi začela pogovarjati proti koncu leta 2015, po dvojih parlamentarnih volitvah v Turčiji v enem letu. Na prvih je vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) izgubila večino, vendar je onemogočala nastanek nove koalicije, obenem je ponovno vzplamtel konflikt med državo in Kurdsko delavsko stranko, mirovni proces med njima pa se je končal. AKP je ta konflikt uporabila za strašenje in konsolidacijo svojih podpornikov in na ponovnih volitvah dobila večino.

To je bilo v Turčiji obdobje preobrazbe, čeprav bi bilo mogoče trditi, da je bila država že dlje časa v procesu spreminjanja. Zaradi političnih sprememb je več kurdskih občin razglasilo avtonomijo, kar je sprožilo intenzivne turške vojaške operacije na kurdskih območjih. Zaradi pobijanja civilistov so številni turški akademiki v odprtem pismu pozvali vlado k ustavitvi tega zločina. Podpisniki poziva k miru pa so sami postali tarča napada turške vlade.

Skratka, bili smo v središču burnega dogajanja. Zdelo se je, kot da vladajo izredne razmere, čeprav uradno niso bile razglašene. Država je namreč vseskozi kratila pravice do svobodnega gibanja, zbiranja in protestiranja, in to ne le v kurdskih provincah, kjer so izredne razmere sicer dokaj običajne, saj so bile razglašene vse od leta 1987 do 2002. Opazili smo, da so protesti po državi čedalje pogosteje prepovedani že vnaprej. Videti je bilo, da se je taktika oblasti spremenila; niso več le pošiljali policije, da pretepa protestnike, temveč so proteste preprečevali s pravnimi odločitvami. Upravna odločitev lokalnih oblastnikov, da prepovedo proteste, temelji na pravnem okviru, čeprav je s pravnega vidika skrajno sporna. Začelo nas je zanimati, ali gre za novo obliko vladanja in zatiranja civilnega prebivalstva ter opozicije. Da bi bolje razumeli, kaj se dogaja in ali je prepovedi protestov res vse več ali se nam samo zdi, smo jih začeli sistematično dokumentirati.

Predvidevam, da ste ugotovili, da so res čedalje pogostejše ...

Seveda, število prepovedi protestov se je res povečalo, presenetila pa nas je ugotovitev, da so prepovedi postajale vse pogostejše že dlje časa, celo pred množičnimi protesti leta 2013. Leta 2016 so bile po poskusu državnega udara razglašene izredne razmere, a tudi po tem, ko so jih leta 2018 odpravili, so prepovedi protestov v Turčiji ostale zelo razširjene. So namreč zelo uspešen način zatiranja protestov, saj dajejo represiji občutek legalnosti, obenem pa javnost prepričajo, da je sodelovanje na protestih nezakonito.

Ali so bili prepovedani zlasti določeni protesti oziroma gibanja?

Najpogosteje so bili prepovedani protesti Kurdov, res pa je, da kurdsko gibanje organizira veliko protestov, zato v odstotkih odstopanje morda niti ni tako veliko. Kurdi, skupaj s skrajno levico in alevitsko versko manjšino, so bili vedno najbolj zatirane skupine v Turčiji, vse te tri pa se medsebojno pogosto mešajo in prekrivajo. Bolj zanimivo je, da so se tem trem stalnim sovražnikom v zadnjem času pridružile nove skupine, kot so gibanja za sekularizacijo, okoljevarstvo, feminizem in pravice istospolno usmerjenih. Tudi te so tarča režima in njihovi protesti so vse pogosteje prepovedani.

So bile prepovedi praviloma upoštevane? Kaj se je zgodilo, kadar niso bile?

Odvisno, težko je govoriti na splošno, saj gre za dolg proces avtokratizacije Turčije, ki se je po mnenju nekaterih začel že leta 2007 in šel v tem času skozi različne faze. Prepovedi protestov verjetno delujejo kot legitimacija za policijsko nasilje nad tistimi, ki se kljub prepovedi udeležijo protesta, vendar nam tega s podatki še ni uspelo dokazati – tudi zato, ker je policijsko nasilje nad protestniki zelo razširjeno, v zadnjih letih so policisti izvajali represivne ukrepe na okoli 20 odstotkih vseh protestov. Proteste, razen če gre za provladne ali islamistične shode, v zadnjem času vedno spremljajo oboroženi policisti, ki jih je ponavadi več kot protestnikov. Četudi ne intervenirajo, že s prisotnostjo ustrahujejo in odvračajo protestnike. Predvsem pa se zdi, da javnost in opozicija lažje sprejmeta policijsko nasilje nad protestniki, če je bil protest prepovedan.

Kakšne kazni so zagrožene za neupoštevanje prepovedi?

Na protestih, tudi tistih, ki so dovoljeni, policisti pogosto pridržijo ljudi, ki so nato lahko zaprti. Tudi če se izognejo zaporu, so ponavadi obtoženi kršitve zakona o protestih in shodih ter oglobljeni. Ko so na eni izmed univerz protestirali proti vladni zamenjavi njihovega rektorja za prorežimskega, so policisti pridržali številne študente in nekatere za dolgo časa zaprli. Ne vemo natančnega števila zaprtih, saj se o pridržanjih ne poroča veliko, vedno pa je tveganje, zlasti za manj prepoznavne osebe, kot so študenti, da jih oglobijo, pridržijo ali zaprejo za dlje časa.

Tudi izven Turčije, v Nemčiji, Švici in Belgiji, pogosto prihaja do nasilnih napadov provladnih turških paravojaških organizacij, kot so denimo t. i. Sivi volkovi, na shode opozicije, zlasti Kurdov. So ti napadi povezani s turško vlado?

Ne raziskujem teh gibanj, zato ne morem z gotovostjo trditi, katera podpira ali organizira režim in na kakšne načine, vendar mnoge izmed skrajnodesničarskih, turško nacionalističnih in sunitsko islamističnih organizacij po Evropi na različne načine podpirajo turške vladne stranke. Strokovnjaki za avtoritarne režime danes vse pogosteje govorijo o transnacionalnem avtoritarizmu, saj avtoritarne države, ne le Turčija, temveč tudi Savdska Arabija in Rusija, opozicije ne zatirajo le doma, temveč na različne načine tudi onkraj svojih meja.

V Evropi civilisti z močnimi vezmi sodelujejo s turškim režimom ter organizirajo napade in ustrahujejo opozicijo. Vendar se podobni napadi pogosto dogajajo tudi v Turčiji. Gibanje LGBTQ, katerega shode, denimo parade ponosa, od leta 2015 turški režim vse pogosteje prepoveduje, je zlasti pogosto tarča napadov organiziranih skupin civilistov, ki jih oblast podpira. Prav grožnje iz civilne družbe so pogosto izgovor za prepoved shodov iz »varnostnih razlogov«. Mobilizacija civilne družbe nakazuje na novo stopnjo avtoritarizma v Turčiji, kjer se represija ne izvaja le od zgoraj navzdol, ne izvaja je več režim sam, temveč pri tem sodeluje z uličnimi organizacijami. Seveda pa te niso zares spontane, saj jih režim spodbuja in podpira.

Kako se opozicijske organizacije upirajo tej represiji?

Turčija je imela živahno civilno družbo, zato ima še vedno veliko organizacijsko mrežo. Že dolgo obstaja močno delavsko gibanje, povezano s sindikati in več levimi strankami, feministično gibanje, od devetdesetih LGBTQ in okoljevarstvena gibanja … Ostanki vsega tega še vedno živijo. Organizacije še vedno obstajajo in skušajo delovati proti kršitvam človekovih pravic in vladnim politikam. Vendar se zdi, da postaja vse težje graditi zavezništva med gibanji, vsako se bori le na svojem ozkem področju. Prav tako se odpor vedno bolj osredotoča le na pravna sredstva. Izkoristiti poskušajo to, da nekatera sodišča še vedno delujejo, kot bi morala. Delovanje na ulicah opuščajo, saj postaja vse težje. Če se podajo na ulice, so pogosto pretepeni ali pridržani. Po poskusu državnega udara 2016, ko se je represija drastično zaostrila, je bilo delovanja malo, vendar je število shodov po koncu izrednih razmer ponovno naraslo. Res pa je, da je udeležencev manj. Protesti postajajo vse manjši in čedalje bolj omejeni, udeležuje se jih majhno organizacijsko jedro najbolj zagretih, množičnih shodov ni več. Feministično gibanje je še edino, ki je bilo v zadnjih letih zmožno množične mobilizacije.

Namesto protestov in organiziranja ljudje vse bolj posegajo po individualnih, nepolitičnih oblikah odpora na področju življenjskega sloga, v smislu, da nadaljujejo s početjem stvari, ki jih imajo radi. To je značilno za vse avtoritarne režime. Ko ljudje ne smejo več nasprotovati režimu politično in javno, se obrnejo k osebnim oziroma zasebnim oblikam odpora. Zaznati je bilo izgubo upanja in motivacije za politično delovanje. Zelo razširjeno je bilo denimo gibanje za nadzor nad pravilnim potekom volitev, ki je v zadnjih letih izgubilo zagon. Zlasti poraz opozicije na volitvah lani je sprožil velik val malodušja.

Vendar ta gibanja še obstajajo. Tudi Kurdi se še vedno organizirajo, čeprav je njihovih protestov zaradi hudih napadov manj kot nekoč. Čeprav je vodstvo stranke in večina z njimi povezanih aktivistov v zaporu, so še vedno politično aktivni. Kljub temu da je Turčija avtoritarna država, demokratične sile še obstajajo in se borijo.

Turčija ima dolgo zgodovino nasilnega zatiranja opozicije. Kako se današnja represija razlikuje od nasilja v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja?

Turčija je bila dolgo demokracija, vendar demokracija z napakami. Že od sredine prejšnjega stoletja je imela volitve in parlament, do neke mere svobodne medije, civilno družbo … Vendar je imela tudi tendence in mesta avtoritarizma, kršitve človekovih pravic, zlasti proti etničnim in nemuslimanskim manjšinam. Kljub temu ne moremo trditi, da je bila Turčija vedno avtoritarna država. Imela je demokracijo, ki pa je bila dokaj problematična, vendar je šlo sčasoma na slabše. Danes je nedvomno avtoritarni režim, natančneje rečeno, gre za konkurenčno avtoritarni režim, kar pomeni, da še vedno ima volitve in da te niso nepomembne, kakor denimo v Rusiji, kjer na volitvah ni konkurence in so zmagovalci znani vnaprej.

Turški avtoritarni režim je s časom postajal vse bolj avtoritaren in tudi vse bolj nepredvidljiv. V sedemdesetih so bili napadani zlasti levičarji, ki so jih obtoževali komunizma, in Kurdi, ki se jih je razumelo kot grožnjo celovitosti in enotnosti Turčije. Jasno se je vedelo, kdo so tarče oblasti in zakaj. Preganjanje je bilo predvidljivo. Za tiste, ki niso bili del teh skupin, je obstajala vladavina prava. Čeprav so levičarji in Kurdi še vedno poglavitne tarče, je danes preganjanih mnogo več različnih skupin. Režim še vedno uporablja star jezik terorja in nacionalizma, vendar mu dodaja nove elemente in uporablja nova orodja, zlasti pravna. Kdo bo tarča, je postalo bolj nepredvidljivo, obenem pa imajo mediji in pravni sistem manj avtonomije kot nekoč, kar širjenje represije še olajša.

Torej trdite, da je stanje v Turčiji danes slabše kot v drugi polovici 20. stoletja?

Da, seveda pa se z menoj ne bi vsi strinjali. Zlasti devetdeseta leta so bila izjemno krvava za kurdske regije, kjer so vladale izredne razmere. Regiji je vladal guverner z izjemnimi pooblastili, redno pa so se izvajale tudi nelegalne oblike represije, kot so požigi vasi in množična izginjanja kurdskih aktivistov, ki jih nikoli več niso našli.

Za Kurde se stanje ni poslabšalo, še vedno je enako slabo. Vendar je slabo na drugačen način. Ljudje več ne izginjajo, vendar je represija bolj razširjena in manj upanja je, da je stanje mogoče popraviti. Na prelomu tisočletja je imela Turčija številne težave, a je takrat še obstajalo upanje za demokratizacijo. Država si je tedaj še prizadevala za vstop v Evropsko unijo, kar pa danes ne pride več v poštev.

Torej danes ni več upanja za demokratizacijo?

Ne želim zveneti preveč pesimistično, toda trenutni režim vlada že dolgo. Stranka AKP vlada že več kot dve desetletji in Erdoğan bo na oblasti še najmanj štiri leta. Dlje ko vlada avtoritarni režim, bolj ga ljudje sprejemajo kot normalnost. Za tiste, ki so odrasli pod vlado AKP, je tak režim običajen. Ne spominjajo se več demokratičnih standardov. V tem času so institucije parlamentarne demokracije, kot so parlament, mediji in pravne institucije, erodirale. Država je iz parlamentarne demokracije prešla v personalistični, nepredvidljiv hiperpredsedniški sistem. Težko si predstavljam, da bi se te institucije ponovno vzpostavile, četudi bi Erdoğana zamenjal kdo drug. Ni nemogoče, vendar bo to težaven proces.

Naloga opozicije postaja vse težja. Raziskava ugotavlja, da si kar 70 odstotkov mladih želi zapustiti državo, kar kaže na brezup in nezaupanje v prihodnost države. Seveda pa razlogi za to niso le politični, temveč tudi ekonomski. Inflacija je stalnica zadnjih let in srednji razred je tako rekoč izginil.

Z upanjem me navdaja le, da opozicija zadnja leta vodi največja mesta, Istanbul, Ankaro in Izmir, s čimer je javnosti dokazala, da je sposobna uspešnega vladanja. Veliko presenečenje so bile lokalne volitve 31. marca, na katerih je opozicija slavila zmago v številnih občinah. Če jih bodo vodili tako dobro, kot so Istanbul in Ankaro, bodo morda prepričali še več državljanov, ki niso zadovoljni z režimom AKP, da na naslednjih volitvah zamenjajo stran. Boj za demokratizacijo v Turčiji ni končan in ne bo lahek. Vendar rezultati zadnjih volitev kažejo, da je polovica države nezadovoljna z režimom in da je turška javnost še zmožna presenečenj.

Kako je destabilizacija širše regije, z napadom na Irak in vojno v Siriji, vplivala na politično situacijo Turčije?

Na več načinov. V prvih letih vlade AKP se je Turčija poskušala vzpostaviti kot regijski hegemon in fantazirala o sebi kot nasledniku Osmanskega cesarstva in novem vladarju bližnjega vzhoda. Vendar je način, kako je posegla v sirsko krizo, spodkopal te ambicije. Nestabilnost na bližnjem vzhodu turškemu režimu na domačem parketu omogoča predvsem, da krepi nacionalizem in ga izrablja za zatiranje domače opozicije. Razvoj avtonomnih kurdskih regij v severni Siriji in Iraku je turškemu režimu predstavljal grožnjo, ki je spodbudila povečano militarizacijo in nadzor.

Drugi pomemben dejavnik je bil velikanski val beguncev, ne le iz Sirije in Iraka temveč tudi Afganistana in Pakistana, ki sicer dolgo ni bil politični problem, vendar to vse bolj postaja in v zadnjem času še bolj spodbuja nacionalistične politike. Opozicija režimu očita, da so meje preveč prepustne, zaradi česar se je povečala nevarnost terorističnih napadov Islamske države. Seveda pa je glede tega težko kritizirati režim, ne da bi zapadli v jezik nacionalizma in rasizma. Opozicija pri tem pogosto ni bila posebej uspešna in je le še spodbudila nacionalistično vnemo. Širijo se govorice o množičnem podeljevanju državljanstev Sircem v zameno za glasovanje za AKP na volitvah, kar seveda zgolj spodbuja ksenofobijo. Protibegunsko razpoloženje sicer še ni tako skrajno kot v Evropi, vendar je v porastu.

Erdoğan begunce in evropski strah pred njimi izkorišča tudi kot pogajalski vzvod.

Drži, destabilizacija regije in begunski val imata raznolike posledice. Erdoğan je sirsko krizo izkoristi v svoj prid. Turčija je postala mejno območje med Evropo in vojnim območjem. Vsakič, ko ga Evropska unija kritizira ali pritiska na Turčijo, Erdoğan zagrozi, da bo begunce spustil na Zahod. Seveda je to skrajno ponižujoče do beguncev, vendar se je strategija izkazala za zelo uspešno. Dokler Erdoğan zadržuje begunce, se Evropska unija sprijazni z vsem, kar počne. Pred dvajsetimi leti je dejavno podpirala demokratične sile, kot so okoljevarstveni ali feministični projekti v Turčiji, vendar se je to končalo.

Danes Erdoğana, z izjemo levih strank, v evropskem parlamentu sprejemajo nekritično, kot nujno zlo, in situacije v Turčiji ne poskušajo izboljšati. Turška demokratična opozicija je ostala prepuščena sama sebi. Obenem so aktivisti, ki imajo še vedno povezave z nevladnimi organizacijami iz tujine, v Turčiji obravnavani kot tuji agentje. Kakršna koli podpora ali celo stiki iz tujine so lahko uporabljeni kot dokazno gradivo proti njim celo na sodišču. Pred nedavnim so skupino ljudi zaprli na podlagi absurdnih obtožb, da so leta 2013 organizirali množične proteste. Med njimi je bil na dosmrtni zapor obsojen znani poslovnež, ki je veliko sodeloval z mednarodnimi kulturnimi in človekoljubnimi organizacijami. Ljudje, ki jih režim prepozna za sovražnike, lahko končajo v zaporu.

Ne le Turčija, tudi Evropska unija ni več takšna, kot je bila pred dvajsetimi leti. Avtoritarne tendence so v porastu in tudi več članic EU vse pogosteje prepoveduje proteste. Ne le med pandemijo koronavirusa, ko so bile prepovedi še dokaj razumljive, temveč so pogosto prepovedani tudi protesti proti genocidu v Palestini. Imajo prepovedi protestov v Turčiji in EU skupne poteze?

Menim da. Seveda je mogoče razlikovati med liberalnimi demokracijami in avtoritarnimi režimi, vendar meje med njimi niso vselej jasno in enoznačno zarisane, temveč so med njimi velika območja sivine. V politični znanosti pogosto govorimo o tipih režimov, vendar je resničnost mnogo kompleksnejša. Nekateri režimi so v enih pogledih demokratični, v drugih pa skrajno represivni. Mnoge liberalne demokracije imajo več skupnega s konkurenčnimi avtoritarizmi, kot bi si želeli priznati. To se jasno vidi pri obravnavi in nadzoru protestov. Vsi režimi imajo svoje nasprotnike, proti katerim nastopajo ostreje kot proti drugim državljanom. Nevarnost predstavlja, ko začne oblast nasprotnike prepoznavati povsod. Prepovedi propalestinskih protestov so zanimive, ker kažejo na širjenje nabora skupin, ki jih oblasti prepoznavajo kot nevarnost, obenem pa dokazujejo, da imajo tudi liberalne demokracije problematična področja, kjer se obnašajo avtoritarno, kar ogroža demokracijo v državi.

Tudi liberalne demokracije imajo področja inherentnega strukturnega nasilja, kjer demokratičnost in pravice izginjajo. Ravno primer Turčije nas uči, da je prehod iz demokracije v avtoritarnost dolg proces postopne erozije institucij in pravic, ki poteka različno hitro in intenzivno na različnih področjih in je sprva dolgo neopazen. Lahko je zamahniti z roko, da gre zgolj za prepoved enega protesta, pa vendar je po prvi prepovedi mnogo laže zvesti nove in nove. V resnici se prepovedi protestov v Nemčiji in Franciji niso začele šele oktobra, temveč so bili že pred palestinskimi v zadnjih letih večkrat prepovedni zlasti okoljevarstveni protesti. Zdaj so postale že nekaj običajnega.

V Turčiji je ta proces drsenja v avtoritarnost potekal z roko v roki z islamizacijo. Je imel islamski kontekst poseben vpliv ali podoben proces desekularizacije opažate tudi v evropskih državah, ki drsijo v iliberalizem?

Na to je težko dati končen odgovor, saj je religija igrala različne vloge na različnih stopnjah tega procesa. AKP se je predstavljala kot zastopnica množic, ki so se zaradi svoje verske identitete počutile politično zapostavljene. Namesto moderne sekularne politike so ponujali tradicionalnejšo turško identiteto, ki bo v javnem prostoru naredila mesto religiji. Vendar dejanska islamizacija na začetku vladavine AKP še ni potekala. Mnenja, ali je režim na začetku dejansko imel lastno ideološko agendo ali je šlo zgolj za oportunizem, so različna, konservativna agenda režima je postala izrazitejša šele v zadnjih letih, zlasti na področju izobraževanja in spolnih politik. Vendar je turška družba večinoma še vedno sekularna.

Menim, da islam ne igra posebne vloge. Populizem, polarizacija družbe, zloraba sodstva, nadzor medijev in civilne družbe so skupni vsem sodobnim avtoritarnim režimom, ne glede na lokalni priokus, ki je v Turčiji islamski, kje drugje pa krščanski. Vsi se učijo drug od drugega in izhajajo iz neoliberalnega kapitalizma. Njihove konservativne nacionalistične politike so podobne, od Trumpa do Orbána, od Bolsonara do Erdoğana. Istospolno usmerjene in reproduktivne pravice žensk napadajo ne glede na lokalno veroizpoved. Res pa je, da eni te napade legitimizirajo s sklicevanjem na islamske vrednote, drugi pa na krščanske.

***

Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.