V nadaljevanju preberite: 

V iraških zaporih je preživel en mesec – prve tri tedne brez stika s konzularnim predstavništvom, odvetnikom ali svojci. O Jezidih, njihovih običajih, veri, družbenopolitični organizaciji in zgodovini bi lahko govoril ure in ure. Ob vprašanju o zaporniških izkušnjah pa se zapre vase in umolkne. Ne toliko zaradi njihove travmatičnosti, o nekaterih doživetjih govori s težavo, temveč predvsem, ker se mu zdijo nepomembni. Nepošteno se mu zdi govoriti o nasilju, ki ga je doživel sam, saj ni bilo nič v primerjavi s tistim, ki so ga bili deležni njegovi iraški sojetniki, ali tistim, ki ga vseskozi doživljajo pripadniki preganjane manjšine Jezidov.