V nadaljevanju preberite:

S Tino Sentočnik, doktorico medicinskih znanosti, specialistko interne medicine in psihoterapevtko, sva se pogovarjali na eni najlepših teras na slovenski obali. V daljavi so se svetile soline, valovilo je morje in omizja v najini soseščini so bila polna živahnih debat, saj sva bili ravno v vrtincu bienala Bregantovi dnevi, ki jih že sedemnajstič zapored, vsako drugo leto, organizira Združenje psihoterapevtov Slovenije.

Tema letošnjih predavanj, okrogle mize in pogovorov je bila bližina, kar ne bi mogla biti bolj primerna izbira za pandemični čas, v katerem živimo.

Epidemija je najbolj prizadela dve najbolj ranljivi populaciji, otroke in mladostnike ter starejše, a ne smemo pozabiti, da je zelo velik pritisk občutila tudi aktivna populacija, ki bodisi vzgaja najmlajše in mlade bodisi zagotavlja oporo starejšim, je v intervjuju povedala psihoterapevtka Tina Sentočnik.

Če bi marsikoga, ki že veliko let deluje v zdravstvu in je tudi odločevalec, vprašali, kakšna je razlika med klinično psihologijo, psihologijo, psihoterapijo in psihiatrijo, na to ne bi znal odgovoriti. Niti pacienti teh poklicev ne ločijo, zato se mnogokrat zatekajo po pomoč k nestrokovnim ponudnikom.