V nadaljevanju preberite:

Izginil je. »Niso mi pustili dokončati,« so bile njegove zadnje znane besede, ko je na vrata potrkal NKVD. Isaak Babelj, pisatelj iz Odese, je za seboj pustil končane in nedokončane spise. Ter gumijasto račko, ki so jo zaplenili NKVD-jevci.

Česa mu niso pustili dokončati? Tega verjetno nikdar ne bomo izvedeli. Tajna policija je v dači zasegla in zaplenila devet map, nakar še njih petnajst v njegovem moskovskem stanovanju; zasegla in zaplenila je tudi Bablja samega, in sicer zaradi obtožb vohunjenja ne le za Francijo, ampak celo za Avstrijo. Od tistega dne ni nihče več videl ne rokopisov ne pisatelja.

Kot rečeno, v letih po aretaciji so bila njegova objavljena dela umaknjena iz obtoka, njegovo ime je bilo izbrisano iz enciklopedij. Nihče ni vedel, kje je in ali je sploh še živ. V tistem času je bil že postal mednarodna zvezda, najbolje zapisan pri bralcih Francije in ZDA. Ko so njegove prijatelje v tujini spraševali, kaj se je zgodilo z njim, so se pojavljale različne zgodbe: Babelj da je v taborišču, specializiranem za pisatelje, in da piše za taboriščni časopis. A vse do Stalinove smrti leta 1953 ni bilo o njem objavljenih nobenih uradnih novic. Ko je bil leta 1954 »uradno oproščen« in njegov sodni spis odprt za javnost, je v njem sameval en sam list: mrliški list z datumom 17. marec 1941 in poleg še besedi »v neznanih okoliščinah«. Babelj je izginil in za seboj pustil en samcat list papirja.

Do devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil Babljev kagebejevski dosje končno odprt za javnost, se je zdelo, da bo mogoče izvedeti kaj več o njegovih zadnjih dneh življenja. Na primer to, da je bil nalog za Babljevo aretacijo izdan petintrideset dni po njegovi aretaciji. In da je po dvainsedemdesetih urah neprekinjenega zasliševanja in najverjetneje tudi mučenja podpisal lažno priznanje, da ga je leta 1927 v vohunsko mrežo rekrutiral Ilja Ehrenburg in da je z zaupnimi informacijami glede delovanja sovjetskega letalstva sistematično oskrboval Andréja Malrauxa – to »podrobnost« so si krvniki izposodili kar v pisateljevem zmedenem scenariju z naslovom Staraja ploščad 4 (Stari trg 4, naslov stavbe, kjer je nekoč bil sedež Komunistične partije SZ, danes pa v njem domuje administracija ruskega predsednika, op. p.): v njem se znanstveniki prepirajo glede izdelave zrakoplovov – sovjetskih dirigiblov.