Brionske iluzije v tramvaju poželenja

»Stopil sem na ta otok in korakal po tej čudežni trdnjavi, ki je obljubljala še nikoli videno gledališko lepoto. Vsak zid je spomin, vsako drevo je upanje. Začenjam ponovno oživljanje energije, ki združuje razlite reke in razdejane obale. Začenjam to gledališče, da se bodo namnožile nove energije in da bodo mladi ljudje s svojo ustvarjalnostjo in novo močjo zacementirali zidove te umetniške trdnjave.«

Doživela bom nekaj novega. To sem pomislila, ko sem stopila na ladjo Veli Brijun, ki je nekaj sto ljudi z vstopnicami za predstavo Tramvaj Poželenje popeljala na Mali Brion.

Nisem imela v mislih Tennesseeja Williamsa. Njega sem že doživela v različnih izvedbah in na različnih krajih in zdelo se mi je, da me predstava v izvedbi Beograjskega dramskega gledališča in v režiji Lenke Udovički ne more presenetiti.

Prav tako nisem imela v mislih gledališča Ulysses in zgoraj citiranih besed enega od njegovih ustanoviteljev Radeta Šerbedžije, najbolj preganjanega in najbolj priljubljenega človeka hrvaškega gledališča, o katerem lahko po tolikih letih, izpolnjenih z njegovo osebno dramo in dramami, v katerih je igral, rečem vse, le tega ne, da ponuja novo doživetje.

In nisem imela v mislih paradoksa velikega imena ladje, usmerjene k majhnemu otoku, čeprav se je v kotičku moje podzavesti izoblikoval občutek, da plujem s tramvajem, ki ga poganja poželenje po nečem, česar se ne da pojasniti.

Doživeti nekaj novega je bila v resnici želja, ki sem si jo podarila, ko sem sprejela povabilo prijateljic, da si skupaj ogledamo nekaj starega na kraju, kjer nismo bile še nikoli. Otok Mali Brion je bil za obiskovalce zaprt več kot sto let oziroma od takrat, ko je Avstro-Ogrska ob koncu 19. stoletja na njem postavila vojaško oporišče in zgradila trdnjavo Minor. Prav v tej trdnjavi, ki jo obdajajo bunkerji, se je naselilo gledališče Ulysses in veselila sem se spremljanja predstave pod zvezdnim stropom sredi kamnitih zidov, ki so na otoku izstopili iz časa in se spremenili v zaklonišče vseh, ki bežijo pred minljivostjo. Pa naj bo to Williams ali Šerbedžija ali moje sopotnice v tej noči, ki so na tramvaj poželenja skočile s svojo dramo nesrečnega zakona, izgubljenega življenja ali depresivnega iskanja smisla.

Po nekaj več kot pol ure plovbe po mirnem turkiznem morju smo stopili na otoček, ki je tudi zdaj oporišče hrvaške vojne mornarice in se nanj ne more oditi kar tako, a so po njem zvezde raztrosile kalčke umetniške iskrenosti, tako da se mi je zdelo povsem jasno, da se v noči pod bunkerji ne da kar tako igrati Blanche DuBois pa tudi ne kar tako gledati predstave ženskega razpadanja. In zato je bila vnaprej rezervirana posebna doza iskrenosti s te in one strani odra.

K vsemu temu je pripomogla tudi neudobnost klopi, razvrščenih po zidovih trdnjave, ki seveda niso imele naslonjal za hrbet, pa tudi peklenska vročina, ki ni popustila vse do polnoči. In z neizbežnimi bolečinami v hrbtenici, začinjenimi z neustavljivim potenjem, je postajal občutek aktualnosti Tennesseeja Williamsa in njegovih Blanche in Stelle neznosen. Ena od prijateljic, s katerimi sem prišla na Mali Brion, je zavzdihnila pri vsakem požirku alkohola, po katerem je posegla Blanche, stokala ob vsakem izbruhu grobosti Stellinega moža Stanleyja Kowalskega in se zdrznila ob vsakem odkritem spopadu med sestrama. Nekje na sredini predstave sem se zbala, da se bo zjokala ob tej sliki lastnega življenja, izgubljenosti, potrpežljivega prenašanja laži in trpinčenja. In bilo mi je hudo, ker so se po odru valjale tako imenovane večne teme: brezpravna in podcenjena ženska, katere svoboda se s tramvajem poželenja pomika v propad, nato pa – kam drugam kot – v institucijo za duševno bolne. »Kdor koli že ste – jaz sem bila vedno odvisna od dobrote neznanih moških,« izgovori Ženska, preden na odru ugasnejo luči, in ob tem elegantno prime pod roko psihiatra, natanko tako, kot da bi jo zaprosil za zadnji ples.

Z uporniško slabostjo v želodcu, kakršno lahko pri gledalcu izzove zgolj vrhunska interpretacija večnih tem, smo se z ladjo vračali proti Fažani, vendar smo tokrat pluli mimo Velikega Briona, kjer smo se morali ustaviti in izkrcati nekaj potnikov. Seveda je bilo po ladji slišati tiho razpravljanje potnikov, ki so kolebali med grandioznostjo in zapuščenostjo hotela Neptun ter v to veličastno podobo otoka avtomatično umeščali še eno večno temo: Josipa Broza Tita, njegovo Jugoslavijo, njegove čase pa tudi njegovo neomejeno nagnjenost k vsemu, kar je lepega, predrzno naklonjenost cesarskemu razkošju in samoumevno pravico do elitne ekskluzivnosti.

Ob tem, ko so nekateri šepetali, da so »bili to dobri časi«, drugi ostajali pri ugotovitvi, da je »naš Tito vedel, kaj je dobro«, tretji pa z molkom prikrivali svoj odnos do še ene večne teme nedavne zgodovine, se mi je v mislih ustvarila širša predstava s prepletenimi dogajanji dveh Williamsovih del – Tramvaja Poželenje in Mačke na vroči pločevinasti strehi. Ker je v eni od filmskih verzij slednjega to isto večno žensko vlogo brezpravnosti na vseh ravneh, nezaščitenosti pred klevetami in nenehnim hrepenenjem po ljubezni in spoštovanju odigrala Elizabeth Taylor, se mi je v mislih neustavljivo vzpostavila linija, ki je Tennesseeja Williamsa povezala z Velikim Brionom in izpisala dramo, ki je ni napisal on. Dramo, ki je tukaj nastala sama po sebi, ko sta bila leta 1971 pri Josipu Brozu in njegovi Jovanki v gosteh Richard Burton in njegova Elizabeth. In to zato, da bi se lahko Burton v povsem nadrealističnem luksuzu brionskih hotelov, vil in parkov dodobra poglobil v osebnost Tita in ga nato čim bolj prepričljivo odigral v filmu Bitka na Sutjeski, ki so ga posneli dve leti pozneje.

Medtem ko smo se nežno pozibavali na ladji, zasidrani pred Neptunom, sem se spomnila še ene gledališke predstave, ki jo je letošnjo pomlad režiral srbski režiser Kokan Mladenović. Bilo je nekoč na Brionih je naslov drame s štirimi osebami in seveda gre prav za tiste štiri osebe, ki sem jih malo prej omenila. Čeprav te predstave ne bi uvrstila med velika dela gledališke umetnosti, kljub vsemu postavlja večna vprašanja: Kdo tukaj igra katero vlogo in kdo je večji igralec: je to hollywoodska zvezda ali brionski državnik? In katere so vse te naše identitete, kolektivne in individualne, pa tudi, ali jih še vedno imamo, potem ko zastor pade in ugasnejo reflektorji? In seveda Jovanka Broz in Elizabeth Taylor … sta tudi ti dve – kljub vsemu glamurju in navidezni moči – na ta ali oni način zgolj Blanche v tramvaju poželenja, ki pelje v tisto vrsto samote, v kakršni se znajde zavržen človek, oziroma Maggie na pločevinasti strehi, na kateri je treba kot mačka pretrpeti temperaturo razbeljenosti moškega ljubosumja, ega in posesivnosti?

Zakaj obstajajo večne teme? Zakaj se vprašanja ženskosti (womanhood) postavljajo stoletja, tisočletja, vedno znova in znova, in zdi se, da vse v zvezi z njimi ostaja isto? Kje je torej napredek?

Ko sem se pozno ponoči vrnila domov, sem še nekaj ur sedela na vrtu in se spraševala, kaj od vsega videnega mi v tej noči ne pusti zaspati.

V morju vtisov, s katerimi sem se vrnila, sem plula med Malim in Velikim Brionom, malo z ladjo, podobno tramvaju poželenja, malo s tramvajem, podobnim iluziji osvoboditve. In tako kot se mi je po telesu pretakala tista nova energija, ki sta jo Rade Šerbedžija in njegova gledališka ekipa posrkala iz kamnitih bunkerjev trdnjave Minor, tako se mi je v misli prikradla žalost, ki je bila kot pajkova mreža razpeta med tistim dnem pred dvainpetdesetimi leti, ki sta ga Richard Burton in Elizabeth Taylor preživela s Titom in Jovanko Broz, in brezčasnim trenutkom, ko Blanche DuBois zdravnik odpelje v edino stvarnost, kamor sodijo nesrečne ženske. Kdo je tukaj nor, kdo je tukaj igral koga? In kdo je koga razumel oziroma ni razumel ali zanj to ni bilo pomembno, ker se je nad vsemi tistimi dilemami o idealih in identiteti dvigala struktura neusmiljene skupnosti, nakopičene v bunkerjih.

Kot vedno, kadar iščem odgovor, ki ne obstaja, sem gledala v nebo. Svitalo se je. In s prosojnim dnevom, ki se je prebujal, sem v resnici doživela nekaj novega.