V intervjuju preberite:

Esad je pesnik, najprej. In je poseben človek. Nič čudnega, da pravi, da je človeški glas eden od njegovih fetišev. Njegov način govora je čudež, je počasen, melanholičen, kot njegova poezija, pričara vzdušje, sive ulice Ljubljane, dež, specifični zvok bendov, ki so se takrat navdihovali pri Joy Division, Otroci socializma, Via Ofenziva ...

Na melanholični petek v marcu, nekaj dni po predstavitvi romana Balkonci v Muzeju moderne umetnosti na Metelkovi, kjer je nekoč delal kot čuvaj, se z vogala na Beethovnovi in Štefanovi sprehodiva po mestu. Kam bi se usedla? Pojdiva v kavarno Union, ni bila to takrat vaša kavarna? pravim. Takrat, ja, se komaj zaznavno nasmehne. Skozi okno pogledava na lepo osvetljene mize, na ljudi, ki sedijo ob čajih, s koščki tortic na krožnikih. Takrat, a zdaj ni več, pravi. Vstopiva en vhod naprej, v kavarno na recepciji hotela, ki je zaprta. Nobene kave. Meni je tu v redu, reče, kot bi me vprašal. Meni tudi. Esad ne pije alkohola, s tem se začne tudi njegov roman, s pepelnično sredo, a o tem drugič. Jaz sem potrebovala kavo, sem si mislila, a med tem nenavadnim pogovorom nisem potrebovala ničesar. Morda samo še kakšno dodatno stran ali dve v Sobotni prilogi.

»Ej, prijatelj moj, končal sem v muzeju sodobne umetnosti. Ti bi gotovo dejal; bolje to kot biti mrtev. Mogoče pa res.« Tako se začne vaš roman, posvečen Branetu Bitencu. Če prav razumem, ste službo čuvaja v muzeju nastopili po tem, ko ste na tv izgubili oddaje, ko se je poslovila radijska oddaja Hotel romantika?

Zdaj, ko gledam nazaj, ni kakšne posebne filozofije. V bistvu sem se razdajal, ne da bi vmes razmišljal o tem, da nismo večni in kakšne so lahko posledice tega, da imaš ves čas odprto dušo. In tako se trošiš in ne veš, da se trošiš. Ne misliš o sebi na pravi način. Misliš o sebi kot o nekom, ki je v zenitu nečesa, ki je v pravem trenutku. A nisi.