Bičanje nepravilnosti in stranski učinki dobrih namenov

Ali Žerdin v svojem uvodniku v Sobotni prilogi 12. januarja sporoča dobro novico, namreč da je opaziti povečevanje zaupanja državljanov Slovenije v državne in druge družbene institucije. Še bolj pozitivna se zdi njegova razlaga, da tega ne kaže pripisati le izboljšanju gospodarskih razmer, plač in socialnih prejemkov, temveč gre morda za spremembo vrednotnega vzorca po katerem so državljani spoznali, da se morajo najprej zanesti nase in na samoorganiziranje. Temu bi bilo treba dodati, da je kljub spremembi trenda zaupanje v institucije primerjalno še naprej nizko. In drugo, da družbene institucije niso nič drugega kot oblika samoorganizacije državljanov, ki je prešla iz ad hoc oziroma priložnostne v trajno obliko. Zaupanje vanje se bo zares dvignilo, ko jih bodo državljani prepoznali za svoje: take, ki jih sami prostovoljno financirajo in branijo ker imajo od njih osebne koristi.

Na koncu uvodnika pa Žerdin izrazi skrb, da ob siceršnjem porastu zaupanja zaupanje v medije še naprej pada. In kaj ima to opraviti z institucijami? Veliko! Na medije ne smemo gledati le kot na eno od družbenih institucij, do katere imajo državljani svoj poseben odnos. Vprašati se je treba kakšna je vloga medijev pri ustvarjanju oziroma zmanjševanju zaupanja državljanov v institucije. Mediji namreč niso katerakoli družbena institucija, temveč imajo skozi poročanje o in komentiranje (ne)delovanja drugih institucij veliko moč. Ta moč je sicer mehka, a hkrati lahko tudi subverzivna, saj oblikuje javno mnenje in družbeno klimo, vključno z (ne)zaupanjem v institucije. Predvsem pa dopušča zelo omejeno količino kontra moči, če izvzamemo pluralnost medijev, ki z napadi drug na drugega predvsem zmanjšujejo splošno zaupanje v medije, in možnost, da posamezniki in predstavniki institucij zahtevajo popravke, kar pa se največkrat konča z odgovorom, da je novinar ob spornem zapisu pač izrazil svoje mnenje ali povzel mnenja drugih in ni navajal napačnih dejstev. Zato bi bilo obvezno članstvo novinarjev v močni profesionalni organizaciji, ki skrbi za spoštovanje profesionalnih standardov vseh svojih članov nenadomestljivo.

Državljani imajo z državnimi in družbenimi institucijami le omejene izkušnje, na podlagi česar vanje bolj ali manj zaupajo. V dobršni meri si mnenje o institucijah in o tem koliko zaupanja so vredne ustvarijo preko predstavljanja njihovega delovanja v medijih. S tem v zvezi bi bilo sicer treba analizirati ali v institucije bolj zaupajo ljudje, ki so z njimi v neposrednem in bolj pogostem stiku ali tisti, ki jih spremljajo predvsem preko medijev. Čim bolj velja drugo, tem večja je odgovornost medijev pri gradnji (ne)zaupanja v institucije. Zdi pa se, da so se v zadnjih desetletjih mediji v borbi za dohodek in preživetje začeli pretirano spogledovati s post-resničnostnim vzorcem delovanja in s tem krepko pripomogli k zmanjšanju zaupanja državljanov v državne in družbene institucije vključno z zaupanjem vanje.
 

Pasti »uravnoteženosti«

Od medijev bi bilo seveda napak pričakovati, da bi se apologetsko postavili na stran katerekoli institucije. S tem bi izgubili svojo temeljno funkcijo kritičnega opazovalca, poročevalca in nadzornika. Toda, če izpostavljajo predvsem tisto, kar je narobe, ne da bi približno enako poudarjali siceršnje poslanstvo, pomen in prispevek določene institucije, s tem neupravičeno krnijo zaupanje vanjo. Ne gre pa le za količino, temveč tudi za stil. Pozitivne novice oziroma dosežki institucij redko dobijo v medijih tako vidno mesto s toliko poudarki in ponavljanji, kot jih dobijo problematični dogodki, še posebej kadar so vanje vpleteni najvišji predstavniki. Glede tega sem se kot nekdanji minister in rektor večkrat spraševal zakaj se mediji ne držijo deklariranega načela uravnoteženosti. Ponujala sta se mi dva odgovora: ker se škandali, ki naj bi dokazovali kritično držo medijev, bolje prodajajo od 'dolgočasnih' dobrih novic in ker je izpostavljanje problemov v za javnost močnih institucijah posebej kurantno blago in izziv za novinarje. Zmanjševanje zaupanja v institucije pa je 'le' kolateralna škoda.

Tako imenovana uravnoteženost pa ima še eno razsežnost. Kaže se v dobri nameri, da bi si ljudje s soočanjem različnih mnenj lahko sami ustvarili sodbo o določenem vprašanju. Toda kakšno je ravnotežje, če medij na eno stran postavi strokovnjaka, predstavnika institucije, ki je prišel do določene ugotovitve na podlagi metodološko neoporečnega študija in dela, na drugo pa osebo, ki izhaja iz svoje izkušnje in zaznav ali celo iz želje po osebnem uveljavljanju ali iz političnih nagibov. S tem, ko medij odmeri obema enak prostor, pri čemer je laični kritik lahko še verbalno spretnejši od strokovnjaka, načenja zaupanje v institucijo iz katere prihaja strokovnjak. Večini bralcev, poslušalcev ali gledalcev pa so laična mnenja bliže, saj so podana na njihovi ravni razmišljanja.

Drugo načelo, na katero prisegajo mediji je objektivnost, to je da poročanje ustreza dejanskemu stanju. Pri tem poskušajo ločevati mnenja novinarjev od dejstev, o katerih poročajo. Toda z objektivnostjo je konec, kadar mediji za institucijo obrobni dogodek, do katerega v veliki instituciji skorajda mora priti po zakonu verjetnosti, napihnejo z bombastičnimi naslovi in ponavljanji tako, da v javnosti ustvarijo vtis, da so odkrili nekaj, v kar niso vpletene le izpostavljene osebe, temveč je to praksa celotne institucije. Gre za tako imenovana implicitna sporočila, ki najbolj najedajo zaupanje, saj v javnosti sprožajo vsemogoča sumničenja o delovanju institucije.

Posebno načelo medijev je tudi, da se postavijo na stran šibkejšega, kar je samo po sebi humano poslanstvo. Hkrati pa to pomeni, da so pri splošnem dojemanju družbenih institucij kot 'ne naših' in 'nam navrženih' v sporih posameznikov z institucijami mediji na strani posameznikov. Za šibke so pogosto prepoznani tudi posamezniki, ki svojo nezavzetost za cilje institucij in svojo strokovno šibkost poskušajo nadomestiti z opozarjanjem nase v javnih medijih. Takih sodelavcev se nekaj najde v vsaki veliki instituciji. Mediji sicer lahko kažejo na institucije kot nesposobne zgladiti spore predno pridejo v javnost, institucije pa na medije, da izkoriščajo nezadovoljstvo problematičnih posameznikov ne da bi se poglobili v ozadje sporov. Na koncu spet trpi zaupanje v institucije.

Načelo zaščite šibkega se na kolektivni ravni kaže kot solidariziranje medijev z državljani v primerih, ko institucije sprejemajo zanje neugodne ukrepe. Po drugi strani pa ob ugodnih ukrepih ostajajo mediji dokaj nevtralni. Tako poročanje izpade v stilu 'država nam je spet nekaj vzela' in na drugi strani 'to nam itak pripada'. Neravnotežje v škodo institucije pa je očitno.
Dokaj varno in enostavno načelo medijev se zdi zavzemanje za zakonitost in bičanje vseh, ki kršijo zakon. To lahko štejemo za neposreden prispevek medijev k integriteti institucij. Toda dober namen se sprevrže v svoje nasprotje takoj, ko mediji posameznike ali institucije s pretiranim izpostavljanjem obsodijo že na podlagi indicev in sumov, ki se lahko v sodnih postopkih izkažejo za neutemeljene. Poleg tega je na nekaterih področjih zakonodaja nedorečena in zaradi razvojnih sprememb postaja neživljenjska. Ali ne kaže v takih primerih zadeve obravnavati tudi po načelih legitimnosti, socialne pravičnosti in smotrnosti ki pogosto segajo preko obstoječih zakonov?

Z navedenih vidikov bi bilo mogoče analizirati številne primere preteklega poročanja. Naj iz svoje prakse navedem le dva. Prvi primer je znan pod oznako 'koroška deklica', ki jo je center za socialno delo želel zaščitit pred neprimernim ravnanjem staršev. Temu se je zoperstavil 'strokovnjak', ki je pomagal celo pri dekličini ugrabitvi. Simptomatično je bilo, da so mu mediji od tiska in radia do televizije odmerjali ogromno prostora in naklonjenosti pri tem ko je udrihal po uradni instituciji – centru za socialno delo in Ministrstvu. V enem od časopisov je imel celo svojo stalno rubriko. Za ravnanja v primeru 'koroške deklice' ga je sodišče kasneje obsodilo na zaporno kazen. Mediji pa se za svoje ravnanje niso opravičili nikomur.

Drugi primer so bili 'dodatki za stalno pripravljenost' ob katerih se je začel medijski pogrom nad Univerzo v Ljubljani. Pri tem so mediji namerno spregledali oziroma jih ni zanimalo: da so se dodatki izplačevali v dobri veri, da so zakoniti, kar je predhodno potrdilo Računsko sodišče; da bi zaposlene lahko za njihovo dodatno delo nagradili z istim denarjem na drug način; da so nezakonitost izplačil proglasili na ministrstvu, kjer so tudi sami delili dodatke za stalno pripravljenost, česar je bilo takrat samo v vladnih uradih deležno 350 državnih (pod)sekretarjev in svetovalcev; da je šlo v celoti le za 0,0x odstotkov univerzitetnega proračuna; in da je šlo v resnici za politično obračunavanje z za nekatere premočnim finančnim ministrom, kar so kasneje vpleteni sami priznali. Ugled univerze je postal kolateralna škoda. Sodnega epiloga (ne)zakonitosti izplačil pa še vedno ni.
Mediji lahko odvrnejo, da so institucije pač same krive za svoja sporna ravnanja. In imajo prav. Vendar pa šteje tudi prezentacija teh ravnanj. Navedene prakse, kjer se pojavljajo, so postale post-resničnostne v smislu, da dejansko stanje predstavljajo v groteskni obliki, ki ne ustreza dejanskemu stanju stvari in tudi ne znanstveno ugotovljeni resnici ali veljavnim družbenim dogovorom. S tem pa ustvarjajo dvom v družbene institucije, vključno z mediji samimi. Zato je treba Delu čestitati ne le za 60 let, temveč tudi, da se teh vprašanj zaveda in jih javno odpira.