Kultni Ćiro ga je klical kar Križaj

V dresu Rijeke, ki ga je nosil osem sezon, je neizbrisen pečat pustil tudi Adrian Fegic. Ajdovec je pri 19 letih iz Primorja prestopil v klub, ki je mešal štrene Crveni zvezdi, Hajduku, Partizanu in Dinamu. »Primorje je sodelovalo z Rijeko, Hrvati so me opazili in povabili že pri 17 letih. A mama je rekla, naj prej dokončam srednjo šolo. Tako sem odšel pozneje, iz amaterizma, v katerem smo vadili trikrat na teden in igrali za kosilo, v svet profesionalnega nogometa. Več mesecev sem potreboval, da sem se navadil na nov način življenja in dela,« se spominja napadalni vezist, ki je v belem dresu debitiral z golom proti Trepči, nato osvojil tudi dva pokala maršala Tita in balkanski pokal, dvakrat je Rijeka končala na 2. mestu v državnem prvenstvu.

Ime mu je Adrian, a je na Reki hitro postal Adriano, zaradi Fegića pa se je razjezil in poučil novinarje, da je pravilno Fegic. Leta 1982 je bil na pripravah jugoslovanske reprezentance pred mundialom v Španiji. »Po 14 dneh je selektor Miljan Miljanić objavil končni seznam. Ni me bilo na njem, kot tudi ne Bošnjaka iz Olimpije. Iz manjših klubov se je bilo težko prebiti v izbrano vrsto,« pojasni Fegic, ki je zavrnil privlačni ponudbi Crvene zvezde in Olimpije.

»Na Reki sem imel odličen status, počutil sem se kot doma.« Tako zelo, da ni nikoli opravil vozniškega izpita, ker je po prvih urah vožnje nekajkrat zamudil na trening, kultni trener Miroslav Blažević pa je ponorel in mu postavil ultimat: nogomet ali vozniški izpit. »Ćiro je bil pravi doktor psihologije, izjemen motivator. Znal nas je pohvaliti in kaznovati. Če si se mu močno zameril, pa zanj nisi več obstajal,« razkriva Fegic, ki ga je Ćiro klical kar Križaj, mnogi pa skijaš.
 

Mamica moja, kam sem prišel?

Leta 1984 je smučarja spoznala še Evropa. V pokalu UEFA se je Rijeka pomerila z Realom iz Madrida. Na prepolni Kantridi je senzacionalno zmagala s 3:1; Fegic je zabil dva gola in za tretjega podal. »Neverjetno, kako ti gola proti Realu zaznamujeta kariero. V Madridu smo izgubili z 0:3, a še 20 minut pred koncem je bilo 0:0. Nato je na sceno stopil sodnik in je šlo vse v poraz,« se spomni 64-letni sogovornik, ki je dobil 15 privlačnih ponudb iz tujine, trener Josip Skoblar pa je rekel: Stop!

Leta 1985 se je preselil v Francijo. Odšel je v Nancy, kjer je bil direktor Aldo Platini, oče slovitega Michela, Arsene Wenger pa je začenjal trenersko pot. V Franciji je prebil sedem sezon (po Nancyju še drugoligaši Limoges, Dunkerque in Valence). Pri 36 se je vrnil v Vipavsko dolino in še tri sezone igral za rdeče-črne. »Ko sem prišel, je Primorje ravno izpadlo v drugo ligo. Na pripravah se nas je zbralo 15 igralcev. Spraševal sem se: 'Mamica moja, kam sem prišel?' A smo se organizirali, se vrnili v prvo ligo, sledilo je čudovito obdobje med prvoligaši. Imeli smo ugledne trenerje, ki sem jim bil pomočnik: Marin Kovačić, Ivan Buljan, Ivica Matković in Mihajlo Petrović. Zdaj delam s kadeti Primorja,« pravi Fegic, ki ugotavlja, da slovenska liga napreduje, a je vse odvisno od denarnega vložka, ki je preskromen. Tudi v Ajdovščini, kjer je drugoligaški status trenutni doseg Primorja.

Z veseljem je spremljal uspehe Rijeke, ko jo je vodil Matjaž Kek. »Ogromno je dosegel. Na Reki smo bili Slovenci vselej odlično sprejeti. Pred mano Škulj, nato Florjančič, Benedejčič, Cimerotić, Bezjak in drugi, zdaj so zadovoljni s trenerjem Simonom Rožmanom,« je sklenil Fegic.