Brane in Pope prva, Srečko najmlajši, Zlatko najboljši strelec

Čeprav od edinega zaključnega turnirja stare celine, ki ga je gostila nekdanja skupna država, mineva že 48 let, gre zgodba, ki sta jo pisala »Brane in Pope« v Beogradu in Zagrebu iz roda v rod in je nepozabna. V slovenskem, Olimpijinem dvojcu, ki je takrat že igral v bundesligi, je imel glavno besedo Brane Oblak. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil tudi v jugoslovanski reprezentanci eden od nedotakljivih mož, ki je prav na zaporednih velikih tekmovanjih na igrišču potrjeval sloves enega najboljših zveznih igralcev na svetu.

Po svetovnem prvenstvu 1974 v Nemčiji in Oblakovi uvrstitvi v najboljšo enajsterico prvenstva si je takratni reprezentančni rod veliko obetal od evropskega prvenstva in zaključnega turnirja štirih najboljših, še več pa od Oblaka. Ljubljančan je bil motor moštva, blestel je že v kvalifikacijah, toda tekma vseh tekem tedanjega rodu je bila polfinalna proti Zvezni republiki Nemčiji v Zagrebu.

Brane Oblak še danes ohranja prijateljstvo z zvezdniki Bayerna, s katerimi si je delil slačilnico. FOTO: Leon Vidic/Delo

»Vznemirljivo in takrat tipično za nas je bilo že pred tekmo. Igralci smo zagrozili s 'štrajkom', ker nam niso izplačali nagrade. Bilo je napeto do zadnjih ur, toda na koncu smo bili poplačani,« je Oblak odkril eno od peripetij, anekdot je bilo še več. »Močno mi je ostal v spominu obisk predsednika Tita in njegove soproge Jovanke. Vzdušje je bilo na najvišji ravni, vsi smo bili dobre volje. Zbrali smo se za skupno fotografijo, ko je Tito Jovanki nekoliko zadirčno rekel, naj vendarle počepne. Ni mu ostala dolžna in mu je nazaj zabrusila: 'Počepni ti, da te Bog j…',« je bil slikovit Oblak, ki je bil tudi proti Nemčiji eden od glavnih akterjev nesrečne tekme. Z imenitno podajo je našel Popivodo, ki je v 19. minuti zabil gol za 1:0. Konca razburljivega dvoboja na beograjski Marakani pred 50.000 gledalci ni dočakal na igrišču, v 105. minut je bil zamenjan.

Nesrečen razplet s srhljivko v podaljšku (2:4) in s »smrtno« učinkovitostjo Dietra Müllerja je Oblaku in Danilu Popivodi ukradel še večjo slavo, saj sta bila takrat že sezono bundesligaška asa, če ne najvidnejša, pa vsaj med najboljšimi. Popivoda je bil tudi strelec gola v četrtfinalnem dvoboju proti Walesu (3:1), v tekmi za tretje mesto proti Nizozemski (2:3) pa je bil podajalec za prvi gol Jugoslavije, ki jo je takrat vodil še en ustvarjalec slovenske nogometne zgodovine, Mariborčan Ivan Toplak.

Na Katanca čakali osem let

Na naslednji nastop slovenskega nogometaša na euru je bilo treba čakati osem let. Vmes se Jugoslavija ni uvrstila na euro (1980 v Italiji). Nekoliko presenetljivo je »slovensko kvoto« zapolnil Srečko Katanec. Takratni selektor Todor »Toza« Veselinović, ki je v svojem mandatu zaslovel z rekordnim izborom igralcev, je med »leve« že v kvalifikacijah porinil komaj 20-letnega Ljubljančana. Nato ga je odpeljal tudi v Francijo. Na »Championnat d'Europe« je bil Katanec kljub popolnemu polomu Jugoslavije eno od najprijetnejših presenečenj med vsemi igralci. Na prvi tekmi proti Belgiji (0:2) je Katanec odigral vseh 90 minut.

Srečko Katanec (desno) in sedanji selektor Srbije Dragan Stojković sta bila soigralca leta 1984 na evropskem prvenstvu v Franciji in nekaj tednov pozneje še na olimpijskih igrah v Los Angelesu. Fotoarhiv Dela

»Nič nam ni uspevalo, na trenutke smo bili kot razbita vojska. Če bi v prvem polčasu dosegli prvi gol, bi bilo drugače. Pošteno sem se utrudil, moj učinek pa je bil skromen. Zakaj v finišu nisem dosegel častnega gola? Bil sem v slabem položaju, padal sem, zato strel ni bil najbolj močan, a za mnoge vratarje bi bil še vedno neubranljiv. Toda Jean-Marie Pfaff je res pravi. Še boljša priložnost se mi je izmuznila v prvem polčasu, ko mi je Safet Sušić pred nosom vzel žogo in jo zapravil, jaz pa bi zlahka sam prišel pred Pfaffa,« je Katanec po svojih prvih 90 minutah na evropskih prvenstvih povedal Delovemu poročevalcu z eura Franciju Božiču.

V drugi tekmi proti Danski in polomu z 0:5 je Srečko igral do 55. minute (0:2), v zadnji tekmi proti gostiteljem (2:3), proti katerim je leto prej (julija) tudi prestal ognjeni krst v reprezentanci, pa je vstopil v igro v 85. minuti. Katanec je mesec pozneje evropske rane celil na olimpijskih igrah, na katerih je skupaj z Markom Elsnerjem osvojil tretje mesto in bronasto kolajno z Jugoslavijo.

Zlatko Zahović je dva od svojih treh golov na evropskih prvenstvih dosegel proti ZR Jugoslaviji. FOTO: Igor Zaplatil

Po neuspešnih kvalifikacijah za EP 1988 je nov nastop Jugoslavije na evropskih prvenstvih leta 1992 preprečil razpad države. Kazalo je, da bosta na njem nastopila Džoni Novak in Darko Milanič, ki sta bila na seznamu selektorja Ivice Osima, ni pa bilo Zlatka Zahovića, ki je sicer veljal za enega od najbolj nadarjenih nogometašev v tistem obdobju. A je bila konkurenca z igralci, kot so bili Davor Šuker, Predrag Mijatović, Dejan Savičević, Robert Prosinečki, Zvonimir Boban, Alen Bokšić …, premočna. Toda Mariborčan in Slovenija sta svoj veliki trenutek dočakala leta 2000 na prvenstvu stare celine v Belgiji in na Nizozemskem. Takrat že z evropskim sijajem in slovesom enega od najboljših igralcev v Evropi je Zahović do zadnjih sekund držal Slovenijo v igri za napredovanje med osem najboljših.

Potem ko je na prvenstvo prišel vidno motiviran in sproščen zaradi razhoda z Olympiakosom ter že dogovorjenim prestopom v Valencio, ga je odprl v velikem slogu z dvema goloma v infarktni tekmi proti ZR Jugoslaviji (3:3).

Zlatko Zahović je dva od svojih treh golov dosegel proti ZR Jugoslaviji. FOTO: Igor Zaplatil

»Ne vem, kaj naj rečem. Sem razočaran, hkrati pa tudi vesel. V vsakem primeru po vodstvu s 3:0 pričakuješ zmago. Dotlej smo se držali navodil in s presingom ustavljali natančne podaje jugoslovanskih branilcev, posebej tiste Mihajlovićeve. Čim smo pozabili na presing, se je vse sesulo, a trezno bom lahko govoril šele po prespani noči ali dveh,« je Zahović povedal po prvi tekmi Slovenije na velikih tekmovanjih. Prvenstvo je nadaljeval še z golom proti Španiji (1:2), zaključil pa ga je kot četrti najboljši strelec. Najboljši je bil nekdanji trener Olimpije in zdajšnji selektor BiH Savo Milošević (5 golov).

»Vtis je bil boljši od rezultatov. Imeli smo potencial za četrtfinale. Zapravili smo ga v šestih minutah uvodne tekme proti Jugoslaviji,« je pod euro potegnil črto Zahović, ki je bil za uspešno leto nagrajen tudi z uvrstitvijo na 14. mesto najboljših 50 nogometašev po izboru France Football.

Darko Milanič in Zlatko Zahović sta po reprezentanci uspešno skupaj zgodbo spisala tudi v Mariboru. FOTO: Tadej Regent