Pred desetletjem, desetletjem in pol je bilo deskanje na snegu v Sloveniji (in po svetu) trendovski šport, ki je »kradel« mladež alpskemu smučanju. Od takrat se je veliko spremenilo, želja otrok po deskanju je še vedno prisotna, le malo več bi jim bilo treba ponuditi, se strinja tudi Jernej Demšar, nekdanji tekmovalec v deskanju, zdaj pa član ekipe olimpijskega junaka Žana Koširja.

»Ko sem bil še deček, je deskanje šele prišlo v Slovenijo. Vsi smo želeli to početi, vse je bilo na rekreativni ravni, v klub si se vključil, ker so bili tam vsi tvoji kolegi. Če danes otroci nimajo ponujenega celostnega programa, od tega, da jih bo nekdo pobral doma pred vrati, jih peljal na smučišče in nato nazaj domov, niti ne pomislijo, da bi to počeli,« poudarja Demšar, a prikimava, da imajo v nekaterih klubih, v katerih so delo resno zasnovali, veliko podmladka – v Škofji Loki vsaj 15, v Mariboru več kot 30. »Če se torej program nekje resno izvaja, so otroci zraven.«



Toda, kje se je izjalovilo, da je začetnemu zanosu jenjala sapa? Začelo se je z alpskim deskanjem, nato pa je šel razvoj panoge vse bolj v smeri disciplin prostega sloga, skokov, mehkih vezi in mehkejših desk. Zataknilo se je, ko je prosti slog postal prezahteven za rekreativnost. »Ko si pred 15 leti videl akrobata, ki je skočil, si si rekel, da bi tudi ti lahko. Ko rekreativec danes vidi akrobata, si reče, da tega ne bo nikdar dosegel,« pravi Jernej. Veliko otrok se zato tudi vrača k smučanju, ki sicer ni nujen pogoj za deskanje. Seveda pa ima nekdo, ki dobro smuča, boljšo podlago in se lahko hitreje (na)uči deskanja – in obratno.

Če izbereš sebi najbližje smučišče in opremo srednjega cenovnega razreda, je deskanje povsem običajno dostopen šport.
»Strošek se mi – posebno v primerjavi z nekaterimi panogami – ne zdi tako velik, tisočaka daš za opremo skoraj že povsod.
Prednost alpskega deskanja je tudi to, da imamo zanj v Sloveniji zelo dobre razmere, kar pomeni precej nižji strošek, kot če bi bilo treba hoditi v tujino,« ocenjuje sogovornik. Za deskanje ne potrebuješ skrajno težkih terenov, na dobro pripravljenih smučiščih z umetnim snegom ni težav. Veliko večji problem je v prostem slogu, ker je za dober snežni park – najbolj znani pri nas so na Krvavcu, Voglu in Rogli – potrebnega veliko snega. »Veliko diskusij je bilo o tem, kaj smučišču pomaga snežni park, če ni ustrezno urejen. Nekdo mora skrbeti zanj, bolj ko je za to poskrbljeno, boljše so razmere, varneje je, večji je lahko napredek,« pojasni Demšar.

Manjše možnosti sistemskih napak

Včasih je bilo med smučarji in deskarji res nekoliko več rivalstva, zdaj ga je manj, Jernej ga ni sploh nikdar občutil na lastni koži: »Verjetno, ker je večina mojih kolegov smučarjev, tudi po vseh teh letih skupnih velikih tekmovanj smo se zelo spoprijateljili, zato občutka, da bi me kdo od smučarjev gledal zviška, nisem imel nikdar. Navsezadnje so tu nagibi največji, na smučeh takšnih ne moreš doseči.« V deskanju so, kar se nevarnosti poškodb tiče, seveda bolj tvegane discipline prostega sloga, sicer pa šport na splošno ni nadpovprečno nevaren, kajpak lahko nastanejo tudi poškodbe. Tega se 34-letnik iz Loga pri Škofji Loki dobro zaveda, saj mu nikdar ni bilo prizaneseno, zgolj dlančnica mu je počila šestkrat (s podobno težavo se zdaj ukvarja Rok Marguč).

Zlata pravila za deskarje začetnike? Jernej pravi, da mu ljudje v pogovoru ves čas tožijo, da so sicer poskusili na deski, a so bili ves čas na zadnjici. »Imam izkušnje še iz drugih športov, ki se jih je precej težje naučiti kot deskanja, ki je eden enostavnejših za začetnike, če te le zna nekdo vsaj malo usmeriti. Zato bi začetniku toplo priporočal, naj si najprej vzame vsaj dve uri z inštruktorjem, ki mu bo pojasnil osnove. To bo dobra podlaga za hiter napredek, brez poškodb. In tudi zabavno je. V Sloveniji je dovolj smučarskih šol – lahko izpostaviva le Kranjsko Goro, Roglo, Krvavec, vse imajo deskarske programe. Tu res ne vidim težave.«



Čeprav je bazen majhen, klubov in tekmovalcev malo, Slovenija vseeno vsako generacijo znova producira šampione prvega razreda. Zakaj? »Tekmovalcev je pri nas res malo, imajo pa zato več priložnosti in tudi veliko več časa za razvoj. S pravim načinom dela ima zelo veliko ljudi potencial, da nekaj doseže, toda v večjih športih, če nisi poleg tega že globoko v mladinskih letih, odpadeš. Pri deskanju ni nujno tako, imaš veliko več možnosti. Tudi zato manjši športi proizvajajo toliko več vrhunskih tekmovalcev. Kjer vsi vlagajo in veliko dela opravijo tudi sami, je manj možnosti za večje sistemske napake,« opozarja sogovornik in na prihodnost tekmovalnega deskanja pri nas ne gleda povsem črno.

Več individualistov

»Treba je pregledati obdobje zadnjih deset, 15 let. Najprej sta voz vlekla Dejan Košir in Tomaž Knafelj, za njunima hrbtoma sta bila Rok Flander in sedanji glavni trener Izidor Šušteršič, hkrati smo bili zraven priklopljeni še mi mladinci. V drugi 'rundi' so se naprej prebili Rok Marguč, Jure Hafner, Gloria Kotnik, tako kot je zdaj zadaj majhna skupina fantov in deklet, iz katere bosta eden ali dva spet prišla zraven. Res pa je, da če bi število povečali na 15 in bi se ves čas obračalo, bi bil potencial precej večji, tudi ves sistem bi bil bolj utečen. Treba je narediti premik predvsem v sistemskem delu.« Vendar je drugod po svetu enako, stari obrazi – Benjamin Karl, Andreas Prommegger, Roland Fischnaller – že polno desetletje krojijo svetovni vrh, vsako sezono karte malo premeša kak Dmitrij Loginov. »Za panogo je le koristno, da so obrazi, ki jih vsi poznamo, še vedno zraven, saj bi nenehno menjavanje ustvarjalo vtis neresnega športa,« razmišlja Demšar.



Tekmovalno kariero, v kateri ni stal na zmagovalnem odru svetovnega pokala (dvakrat je bil četrti), je zapečatil marca leta 2015 s preizkušnjami evropskega pokala na Rogli, lani se je tam ponovno – za lastno veselje – pojavil na startu in bil šesti, pred mnogimi še aktivnimi vrhunskimi deskarji. »Star sem bil 30 let, seveda bi lahko še malo podaljšal, tudi danes mi sem in tja še kdaj misel uide, kaj bi bilo, če ne bi končal. Vrhunski šport na tej ravni je povezan s financami, do takrat pa nisem naredil konkretnega preskoka, da bi bil tri, štiri sezone konstantno med najboljšimi desetimi na svetu, kar je pogoj, da si nekaj ustvariš. Moji dosežki so dovolj za pokrivanje stroškov. Hkrati imam rad več izzivov, deskanje in čakanje na tekme je bilo premalo, moral si biti zelo potrpežljiv. Potreboval sem še nekaj za zraven in se že takrat lotil tudi šole kajtanja. Ko sem se odločil za tekmovalno slovo, sem službi že namenjal več časa kot športu,« se spominja.

Več individualistov se odloči za tak posamičen šport, kakršen je deskanje na snegu. Nekaj so ekipni športi, pri katerih se dobiš s kolegi, odigraš in spiješ pivo ali dve, nekaj drugega pa deskanje, v katerem potrebuješ precej samozagnanosti, da se spraviš na sneg. »Močno voljo moraš imeti, ko je treba zjutraj zgodaj vstati in oditi na smučišče. Ni preprosto. Toda ko enkrat prideš tja, je ves trud poplačan, zadovoljstvo pa zato morda še večje kot v ekipnem športu,« konča Demšar.