Hrana, služba, družba in šport

»Nič športa, samo cigare in viski,« tako naj bi Winston Churchill, ki je kljub nezdravemu življenjskemu slogu dočakal 90 let, odgovoril na vprašanje o receptu za dolgo življenje. Britanskega premiera, ki je rojake in Evropo popeljal v zmagoviti boj proti nacizmu, pa pri vsakdanjih navadah vendarle ne gre posnemati. Peščica z izjemnimi geni bi morda dočakala visoko starost, večina bi se hitro znašla v hudih zdravstvenih težavah. Tudi zato, ker je eden od najbolj priljubljenih citatov enega od največjih državnikov 20. stoletja zavajajoč. Churchill ni presedel celega življenja, bil je tudi vojak, igralec pola, pilot ...

Na srečo Slovenci stereotipno nismo takšni, da bi se odzvali na namig znamenitega Angleža, naj obsedimo na kavčih. Raziskave kažejo, da se na sončni strani Alp gibljemo več kot povprečni državljani Evropske unije, po podatkih Eurobarometra se nas vsaj enkrat tedensko športno udejstvuje dobra polovica (51 odstotkov), evropsko povprečje pa je 40 odstotkov.

Gole številke nas uvrščajo pod vrh stare celine, a povedo in razkrivajo bore malo o tem, ali res gojimo zdrav življenjski slog. Poleg količine je pomembna tudi kakovost oziroma primernost našega športnega udejstvovanja. Če nismo vrhunski športniki, to naj ne bi bila obsedena gonja za rezultati, ki ji podredimo vse drugo v življenju, tudi zdravje, temveč tisto, kar nam bogati življenje, nas ohranja pri zdravju in vitalnosti.

V naslednjih dveh tednih boste v tej rubriki nekajkrat prebrali besedo zmernost, ki jo velikokrat izrečeta naši sogovornici, zdravnica Nada Rotovnik Kozjek in psihologinja Tanja Kajtna. Za zdrav duh v zdravem telesu je potrebnih veliko sestavim v zmernih količinah – gibanje, hrana, dobra družba in služba. Upoštevati pa gre tudi Churchillove bolj pomenljive besede: »Uspeh ni nikoli dokončen.«



Najpomembneje je, da ne obstanemo, za to nas, čeprav jih mnogokrat iščemo, večina tudi nima verodostojnih izgovorov – ne glede na starost, telesno pripravljenost ali druge ovire. To boste spoznali tudi ob zgodbi zdravnika Dejana Fabčiča, nekoč paraolimpijskega plavalca, zdaj pa parakajakaša, ki pravi: »Ne znam se ustaviti, sem športnik po duši.« Podobno razmišljajo tudi Andrej Hauptman, Sara Isaković, Marko Milič in Miro Cerar, nekdanji vrhunski športniki, ki se po končanih karierah v imenu dobrega počutja niso želeli odreči športu. Da z zdravjem ni šale, je naposled spoznal tudi komik Boštjan Gorenc - Pižama.

Evropski teden športa – zgodbe, ki jih boste prebrali na naši spletni strani, in številni dogodki, ki se bodo pod okriljem Olimpijskega komiteja Slovenije odvijali med 23. in 30. septembrom – ni namenjen prepričevanju prepričanih, temveč temu, da bi svojo priljubljeno športno dejavnost našla in začela »migati« še druga polovica Slovenije.

»Ni človeka, ki ne bi bil motiviran za gibanje. Res pa je, da pogosto napačno razumemo, kaj gibanje je. To ni le vrhunski šport, ki mu tekmovalci podredijo življenje, je tudi športna rekreacija. Ta pa se pogosto obravnava kot razvada. Veliko ljudi pravi, da nima časa zanjo. Vendar bi si vsi morali najti čas za gibanje dva- do trikrat na teden, posledično za skrb za krvožilni sistem, druženje ali popestritev vsakdana. Gibanje bi moralo biti enaka prioriteta, kot je denimo prehranjevanje in služba. Z ozaveščanjem počasi v družbo prodira tudi ta miselnost,« je povedala Tanja Kajtna.

V gibanje gotovo ne bomo spravili vseh, morda pa bodo tisti, ki jim je to še tuje, vsaj bolje razumeli, zakaj to počne ali bi moral početi njihov partner, otrok, sorodnik, sosed ali zaposleni.