Vinar, ki vabi na partijo odprte briškole

Moreno Coronica je kralj 21 hektarov vinogradov v hrvaški Istri, v vasici Koreniki blizu Umaga, poltretji kilometer od morja. Trte so tam na »crvenici«, jerovici, med štiri in pet metrov globoki rdečkasti zemlji, v kateri je šestdeset odstotkov gline. Zelo mineralna malvazija je bila njegova vstopnica v svet vina, zdaj pa trdi, da je Istra dežela še neodkritega velikega vina.

Gre seveda za teran, ki je v očeh slovenskih vinskih oblasti lahko le kraški. Coronica ima zanimiv predlog: vse bi lahko rešili, ne v Bruslju, ampak zgolj s partijo odprte briškole.

Coronica, sin očeta in deda lovca, je prejšnji teden vabil na večerjo z naslovom Pozabljeni okusi divjačine, ki mu jo je pomagala v njegovi novi degustacijski dvorani prirediti kuharica Ana Morgan iz Konobe Morgan v Brtonigli, sam pa je seveda dodal svoja vrhunska vina. Tisto, čemur on pravi teran in gran teran, je po uravnoteženosti in elegantnosti svetove daleč od tistega, kar pod imenom teran dobiš v kozarec pri nas.



Zgodba, ki je že zdavnaj postala več kot smešna, se je začela s slovenskim trudom, da ob vstopu v EU teran dobi zaščiteno označbo porekla za slovensko vino. Od leta 2013 je slovenska inšpekcija redno umikala iz prometa vsakršno hrvaško vino z imenom teran in o kršitvah obveščala evropsko komisijo. Slovenska vinarska inšpekcija je prijavljala kršitve celo zaradi dogodkov na hrvaškem veleposlaništvu v Rimu, proti organizatorjem slovenskih vinskih festivalov in tudi časnikom, ki so objavili reklamo za vinsko-kulinarične prireditve na Hrvaškem. Tuje inšpekcije se na slovenske prijave niso odzivale.

Hrvaška pristopna pogodba tega vprašanja ni razrešila, leta 2014 je Hrvaška povabila Slovenijo in Italijo na trilateralno srečanje, ki pa ga je Slovenija zavrnila, češ da je veljavna zakonodaja jasna. Po nekaj letih se je komisija odločila sprejeti delegirani akt, uredbo, ki je hrvaškim proizvajalcem dodelila izjemo za označevanje sorte teran.

Sledila je tožba Slovenije proti evropski komisiji, ki se bo po napovedih razpletla proti koncu letošnjega leta. Na eni od obravnav v Luksemburgu je hrvaška stran opozorila, da je bil slovenski kraški teran na koncu zaščiten zgolj kot teran, čeprav sta istrski in kraški teran drug ob drugem soobstajala petsto let.

                                                             

Gospod Coronica, ste tretja generacija, prevzeli ste klet, v kateri sta kletarila že vaš stari oče in oče. Kakšna so bila njuna vina?

Hvala za intrigantno vprašanje, danes se tako imenovana oranžna vina vztrajno razlagajo kot tradicija. S tem se lahko delno strinjam, delno pa ne: maceriranje je bilo nekdaj nuja, pred stiskanjem so – ko je bilo hladno – opravili kratko, dvanajst-, štiriindvajset-, morda šestintrideseturno fermentacijo.

V trenutku, ko je moj nono ali oče opazil, da se je klobuk v sodu dvigoval, smo otroci zgornjo, oksidirano plast zbrali in vrgli na gnoj. V prešo je šel samo neoksidiran material. Pretakali smo z ročnimi črpalkami, poznali so sulfit, oglje, želatino, takratni pristop k vinarjenju je bil ustrezen, lahko bi rekel celo napreden. Potem se je ta zgodovina morda za nekaj časa izgubila, v petdesetih letih je veliko ljudi odšlo, vinarjenje se je obrnilo k množični proizvodnji, mali vinarji so se morali počutiti kot ribe na suhem, v zadnjem času pa so se vendar zgodile spremembe. Starši so pravočasno začutili, da mlade generacije vinarjev zmorejo nekaj narediti, in so se umaknili, dajali so le še nasvete na podlagi svojih izkušenj iz vinogradov in kleti, glede tehnologije pa so nam pustili svobodo. To je v kratkem času prineslo novo podobo istrskih vin.

»Slabega vina slab kozarec ne  izboljša, dobrega ne poslabša, vendar je ustrezen kozarec zmožen potencirati tisto, kar ima vino v sebi.«

 

Po izobrazbi niste enolog, pridelovanja ste se učili v Italiji, še kje drugje?

Po poklicu sem avtomehanik, zato v šali povem, da so moja vina precizna. Pridelave sem se lotil z ljubeznijo in strastjo, zato mi nikdar ni težko. Velik vzor so nam bili vinarji iz Goriških brd, še danes jih v Istri izredno spoštujemo in cenimo, izkušnje smo nabirali v Furlaniji, za rdeča vina je bil moj cilj Piemont, različna potovanja k vrhunskih enologom so mi prinesla dragocene izkušnje in uvide.
 

Račji pate z domačo mostardo

Pravite, da je avtohtoni teran – kar zadeva Istro – vino prihodnosti, s svojimi gran izvedbami to tudi dokazujete. Veljate za avtorja modernega terana. Kako se razlikuje od nekdanjih?

Vsekakor se razlikuje, danes smo tehnološko bolje opremljeni, več vemo o vinogradih. Glede terana so me spodbudile besede mojega nona, rojenega leta 1897, ki je zmeraj govoril o »teranu, ki se je pil kot mleko«. Kako, da so pili tako vino, danes pa pijemo kisle terane, sem pomislil. Prekratek spomin imamo, v preteklost se vračamo le toliko, kolikor nam je všeč, a dejstvo ostaja, da je bilo teran nekdaj težko piti. Zdajšnji ni tradicionalen, naši stari so imeli okrog sedem tisoč trsov na hektar, a pridelek je bil majhen, kljub temu jim je uspevalo pridelati dostojen teran.

Teran je šel skozi različne faze. Umaški župan Manzutto ga je v 19. stoletju izvažal v Hongkong, to pove, da je vino zmoglo preživeti večmesečno plovbo z ladjo, torej je bilo stabilno. Ko sem šel gledat, kako pridelujejo barolo, je bilo prvo, kar sem nekega avgusta videl, da imajo v vinogradu več grozdja po tleh kot na trsih. Selekcija, zelena trgatev, so mi razložili.



Teran ni nebbiolo, a sta si sorti z velikimi jagodami in kislino podobni, zato sem se odločil poskusiti in že prvo leto so bili rezultati dobri. Ko sem prvič delal selekcijo, z očetom – zdajle jih ima 92 – deset dni nisva govorila, a ko je videl rezultate, je razumel, še do lani, ko je šel zadnjič v vinograd, me je opozarjal, da smo v morda premalo redčili. Zdaj imamo za gran teran, ki je naš veliki prihod­nji velikan, le malo več kot kilogram grozdja po trsu.


 

Bral sem, da ste prenehali uporabljati sode barik, Gran Malvazija 2017 je bil prvi letnik, ki ni videl soda. Razlog?

Bo patetično, če rečem, da sem bil notranje boje? Delal sem malvazijo, kakršno je hotel trg oziroma skupina vplivnih piscev o vinu, a v njej nisem nikdar užival, iskal sem nekaj drugega. Potem sem začel poskušati, pustil sem vino na drožeh – pri nas nikdar ne dobi vonja zapečene skorje ali kvasa, ampak ostanejo arome citrusov. Zdaj je moja malvazija na drožeh do šestnajst mesecev, trg je odločitev sprejel.
 

Moreno Coronica Foto Igor Bratož

Kako se je zgodilo, da je Georg Riedel oblikoval kozarec Riedel Malvazija Istriana?

Ko sem na spletu videl, da ima niz sort svoj kozarec, sem pomislil, da bi ga lahko imela tudi malvazija, Riedlov uvoznik za Hrvaško mi je svetoval, naj poskusim. Dal sem mu šest steklenic, trajalo je več let, sledilo je pet ali šest degustacij, na katerih sem spoznal moč stekla … od takrat zmeraj zahtevam ustrezen kozarec. Slabega vina slab kozarec ne  izboljša, dobrega ne poslabša, vendar je ustrezen kozarec zmožen potencirati tisto, kar ima vino v sebi.
 

Jelen z domačo polento in redukcijo iz borovnic in balzamičnega kisa. Foto Igor Bratož

V sporočilu za ta dogodek je bil naveden vaš poziv: »Apeliram na prav vsakega izmed nas, slovenske, hrvaške in italijanske vinarje, da začnemo sodelovati!«

Skupina italijanskih, slovenskih in hrvaških vinarjev bi po mojem mnenju morala sesti k partiji odprte briškole in pozabiti na politiko. Zagotovo bi se kaj pametnega izcimilo.
 

Na Vinartu 2019 ste mi povedali, da je filozofija kleti Coronica iskanje preprostosti, to pa je najbolj zapleten posel na svetu.

Tega stališča nisem spremenil, že tako je življenje zapleteno, zakaj se ne bi presenetili s preprostostjo?