Nina Kastelic: To, da znam peči, je le desetina vsega

Tisti, ki vam kuhinja in peka nista tuji, ste zanjo verjetno že slišali. Ali pa vsaj videli njene lične fotografije do podrobnosti stiliziranih slaščic, morda samo poskusili katere, narejene po njenem receptu. Nina Kastelic, bolj poznana pod imenom Leaneen [linin], oznake bloger zase na mara, pravi, da raje kot o blogu govori o spletni strani s slaščicami oziroma recepti. Pred kratkim je minilo štiri leta, odkar je prvič javno delila svoj recept. Danes pa se lahko, poleg zavidljivega števila bralcev oziroma sledilcev, pohvali s svojo kuharsko knjigo Leaneen: Sladke pregrehe. Prvo naklado 2000 izvodov je razprodala v 18 dneh, pred dnevi pa je izšel še ponatis.


 

Majhna kuhinja, v kateri ustvarja veliko zgodbo

 
A vrnimo se na začetek, v poletje pred štirimi leti, ko se je tedaj 21-letna Nina med študijskim dopustom pravzaprav čez noč odločila, da začne pisati svoj blog. »Bilo mi je malo dolgčas, želela sem si nekaj novega, spremljala sem tuje bloge in si rekla, da lahko to delam tudi jaz – pa še boljša sem lahko.« Prepričana vase je tako najprej tri recepte objavila zase, kot digitalni zvezek z recepti, nato pa se je decembra opogumila in odprlo svojo spletno stran. Ko je začela, ni imela svojega fotoaparata, nobenih pripomočkov, ličnih žličk in krožnikov, mešalcev, niti svoje kuhinje – še danes ustvarja v domači kuhinji: »Kuhinja je res majhna, pulta je samo meter in pol, verjetno ima 80 odstotkov ljudi, ki mi sledi, večjo kuhinjo – moja pa je še v pripravi,« v smehu pove Nina. Tako je začela korak za korakom: kar je zaslužila kot študentka, je vlagala v svojo spletno stran, zdaj pa se, kot pravi, kažejo sadovi dela, truda in vztrajanja.
 
Blog je bil tisto, o čemer ni nikoli podvomila, vsega pa se je naučila sama: fotografiranja, stiliziranja, marketinga in seveda peke. »Vse so bili poskusi, napake, a tako sem se lahko največ naučila,« pojasni Nina in doda, da se je sicer na družinskih zabavah vedno veliko peklo. Predvsem piškoti, medtem ko se je kuhanja ter ustvarjanja tort in drugih sladic naučila kasneje.


 

Ustvarjati takšen blog pomeni imeti šest različnih služb obenem

 
Nini spletna stran Leaneen za zdaj še ne predstavlja edinega kruha, ki si ga služi še z marketingom. Ustvarjati kuharski blog pa pomeni delati veliko različnih stvari: od tega, da dobi idejo, naredi sladico, ki mora biti videti popolna, da jo stilizira, fotografira (pri čemer potrebuje pravo svetlobo – sama vse fotografira pri naravni svetlobi), fotografije je treba urediti, napisati recept. A to je le en del, da se recept sploh pojavi na spletni strani. Potem je tu še komunikacija z ljudmi, decembra, ko je višek 'pekovske' sezone, vsak dan na sporočila odgovarja pol drugo uro.
 
»Potem je še ves marketing, računovodstvo: vse delam sama, pri kakšnih bolj tehničnih stvareh mi pomaga fant. Da ustvarjam takšen blog, kot ga imam sama, imam obenem nekje šest različnih služb, talentov, to, da znam peči, je desetina vsega. Tako da večino časa preživim za računalnikom, peka pa predstavlja nekje dvajset odstotkov vsega dela.« Pri spletni strani ji je všeč prav konglomerat različnega dela: peke, fotografiranja, stiliziranja, pisanja receptov, komunikacije z bralci: »Če bi morala delati samo eno od teh stvari, mi ne bi bilo tako všeč, kot mi je v 'kompletu'.«
 

Domače in preprosto

 
Kot pravi, se njena spletna stran s slaščicami v prvi vrsti od drugih razlikuje po tem, da je recepte začela ustvarjati tudi skupaj z babico, mamo Ivano. Njeni recepti se tako opirajo na preprostost, domačnost, tradicijo – Nina, diplomirana kulturna antropologinja in etnologinja, je, kot pravi, etnologinja tudi po srcu. »Mislim, da je Leaneen uspešen blog prav zato, ker delam domače in preprosto, iz sestavin, ki jih ljudje poznajo. Ne delam ekstravagantnih jedi, ker nad njimi sama nisem navdušena, rada imam dober kos domačega štrudlja, potice, linški piškot.« Opaža, da je ljudem bliže peči sladice, za katere imajo sestavine na dosegu roke oziroma doma. Letos so bile najbolj klikane potratne rezine, ki so – preizkušeno, enostavne za pripravo, pa vseeno odlične. Pravi, da gre za star recept, ki ga je le preuredila, prilagodila in preimenovala.


 

Danes naredi boljše kvašeno testo od svoje babice

 
Nino v slovenski tradicionalni kuhinji, o kateri pravi, da ni tako preprosta, najbolj pritegne kvašeno testo. »Slovenci res ogromno delamo s kvašenim testom, ki ni enostavno za pripravo: sama ga še pred tremi leti nisem znala narediti, danes pa ga več kot obvladam in uživam v ustvarjanju z njim. Potica, denimo, sama po sebi ni enostavna za pripravo, a jo – ko opazujem gospodinje – res obvladajo, to znanje pa se prenaša iz roda v rod.« V šali se pohvali, da danes naredi celo boljše kvašeno testo od mame Ivane.


 

Po njenih receptih pečejo skoraj vse generacije

 
Ni pa le preprostost jedi, slaščic in receptov tisto, kar Nino dela drugačno. Pravi, da je to po njenem opažanju stik z ljudmi, ki jo spremljajo, ji sledijo. »Pozorna sem, da vsem odgovorim, da sem z njimi prijazna, vsakomur poskušam pomagati. Verjetno je prav ta osebni pristop dodana vrednost, s katerim se nekako zahvalim ljudem, ki mi sledijo, me podpirajo.«

Njeni bralci oziroma sledilci so generacijsko zelo pestra skupina. Statistika pravi, da so to ljudje, stari med 18 in 65 let, največ jih je tistih, v starosti 18 do 45 let, prav tako pa je že skoraj deset odstotkov starih 65 let in več. Večina je sledilk, moških je na facebooku le nekje šest odstotkov. Prav na facebooku ima več kot 46.000 sledilcev, nekako pol manj na instagramu. Do teh številk pa je prišla s pristnostjo, prijaznostjo, seveda pa tudi z dobro vsebino in marketinškimi triki: med drugim kdaj objaviti in kako spisati objavo na družbenih omrežjih.
 

Želela sem si narediti res lepo knjigo

 
Tudi ta so ji zagotovo pomagala, da je prvo naklado svoje kuharske knjige razprodala relativno hitro. Glede na nezavidljivo stanje slovenskih knjig in njihovih naklad je njen uspeh zagotovo dobra novica. Zakaj ljudje še vedno radi kupijo(-mo) knjigo, če lahko na spletu najdemo tako rekoč že vse? »Bolj pristno in lažje je listati po knjigi: mladi imamo sicer tablice, ki si jih damo med kuhanjem ali peko na pult, starejši pa verjetno še vedno raje prisegajo na analogno.

Moj cilj je bil, da naredim knjigo tako lepo, da jo bodo ljudje kupili lahko tudi samo zato. Jo imeli na polici in občasno prelistali. Knjiga, ki med 70 vsebuje 40 novih receptov, 30 pa je tistih najboljših s spletne strani, je res lepa. Vanjo sem vložila veliko časa in truda. Prav tako gre za preverjene recepte; tisti, ki so knjigo kupili, so večinoma tisti najzvestejši sledilci, ki so verjetno preizkusili že skoraj vse recepte z mojega bloga.«