Dušan Merc, predsednik Društva slovenskih pisateljev, novim najemnikom legendarne restavracije Pen, skupini Kaval, zaupa, da bodo znali spoštovati prostore, ki nosijo »druga sporočila«. Ampak renovacija je pa vseeno potrebna, pravi.

V začetku meseca so prejšnji najemniki izbili star macesnov točilni pult z medeninastimi okovi. To je bil najbrž tudi simbolični konec nekdanjega Pena, dolgo ene najbolj legendarnih restavracij prestolnice, v vili pisateljskega društva, stisnjeni med Moderno in Narodno galerijo, Opero in Narodnim muzejem.



Prostor v prvem nadstropju je zdaj prazen in razen značilnih rdečih sten nič ne spominja na to, da je bil več kot petdeset let zbirališče intelektualcev, umetnikov, zanimivih ljudi vseh sort pravzaprav. Več kot dve leti in pol se je vleklo dogovarjanje, kakšna bo prihodnost Pena, kje se bo našel denar za obnovo in kdo ga bo vodil, danes dopoldne je v imenu društva Merc podpisal najemno pogodbo z gostinsko verigo Kaval group.

Kako bo po novem?

Pravzaprav je težje opisati, kakšen je bil po starem: šarm tega kluba človeku, ki tam nikoli ni bil, ne bo razumljiv. Nastal je, uradno kot Klub kulturnih delavcev, leta 1967. Poglavitna značilnost je bila, da se v vseh teh desetletjih tako rekoč ni spreminjal, turisti ga niso preplavili, ostal je domačinom. In seveda, Marjan Miklič - Miki, s soprogo Evo Mario, bolj znano kot Oli: restavracijo je vodil na način, ki mu je prinesel legendarni status. Gostje, povečini kulturniki, umetniki in razumniki vseh vrst, so v vzdušje prispevali ognjevite značaje, z ne vedno kulturnimi, a zabavnimi epizodami, Miki opremo z ne nepomembnimi športnimi zastavicami, kuhinja je dodala za svoje čase progresivno hrano. V najboljših večerih je tu vladalo ozračje romana Mojster in Margareta.




In ravno to je verjetno glavni pomislek marsikoga: bo velika gostinska veriga, kakršen je Kaval, dovolj občutljiva za prostor, kot je ta? Naloga ekonomsko preživeti v čisto drugačnih časih in hkrati loščiti toliko tujih nostalgij, bodimo iskreni, sploh ni lahka.
»Mikijev Pen imamo Ljubljančani za neko posebno, kultno restavracijo. Vsak, ki je kdaj zašel v zgornje nadstropje čudovite hiše na Tomšičevi, se je počutil nekaj posebnega, kot bi bil sredi Pariza. Ogromno nostalgije je vezano na ta prostor, in to nameravamo obuditi, otrkati prah, a seveda z zavedanjem, da se starih časov in zgodb ne da kopirati ali posnemati.

Razumemo prostor, spoštujemo zgodbo in zgodovino vsega, kar se je tu zgodilo, a naredili bomo novo, svojo, avtorsko zgodbo z vsem spoštovanjem do prostora, gospoda Mikliča in gospe Oli. Čas se pač vrti, tako se mora tudi v tem prostoru zavrteti naprej, prevetriti ga je treba s svežo in hkrati brezčasno zgodbo, ki bo blizu vsem, najbolj pa Ljubljančanom in poznavalcem Pena,« navaja Dada Jerovšek iz Kavala, ki tudi še ne ve, ali se bo restavraciji reklo Pen, to bi morali najprej odobriti pisatelji, meni.

Zeleni paviljon

Od marca, ko naj bi se končala prenovitvena dela, bo ta delček mesta videti drugače in lepše. Imel bo tri vsebinske enote: pisatelji ostajajo v svojih prostorih v visokem pritličju in s tem pravzaprav že vnaprej dodajajo neki šarm ustanovi. Zgoraj bo restavracija višjega srednjega cenovnega razreda, s slogom kuhanja, ki mu s tujko pravimo fine dining. Vodil jo bo mladi Mojmir Šiftar, ki ta čas kuha še v Evergreenu v Smledniku.

Velike spremembe bodo na vrtu, ki je zdaj zelo zanemarjen: ob zidku, ki je nastal pri podaljševanju sosednje operne hiše, bodo postavili paviljon tipa oranžerija, torej zelo »zelen«. Tako bo kavarna, ki bo novost, lahko odprta vse leto. Tu bo prostora za približno 60 gostov. Vrt bodo uredili hortikulturno, cvetel bo; skupina arhitektov se je podala v Milano in so si ogledovali tamkajšnje znano očarljive stare vrtove, ujete v središče mesta. Na drugi strani vrta, ki je bolj sončna in gleda proti Moderni galeriji, pa nameravajo postaviti letno teraso še za restavracijo, ta bo lahko gostila približno 50 ljudi, meni Dada Jerovšek.
​


Koliko bo taka prenova stala? Pravega podatka še nimajo, navaja sogovornica, je pa po pogodbi določeno, da pisatelji prenovijo strojno in električno napeljavo, pojasnjuje predsednik društva Dušan Merc. Kaval bo poskrbel za dokončno arhitekturno obdelavo, kuhinjo in know-how, financirali bodo, pravi Jerovškova, tako kot so do zdaj: kar bodo zaslužili drugje, bodo vložili v Pen, oziroma iz rok v usta.

Nimajo excelovih tabelic, pravi, in niti ene same skice, kajti ta zgodba se je vlekla tako dolgo ... V pisateljskem društvu je Merc namreč že tretji predsednik – izvoljen je bil konec maja – s katerimi so se zainteresirani za najem pogovarjali v dveh letih. Tako so sklenili počakati, ali se bo v resnici kaj zgodilo.
So pa v obdobju, ko se je društvo razhajalo s prejšnjim najemnikom, nečakom pokojnega Mikliča, zbiralo in ocenjevalo ponudbe novih in precej kompliciralo, vsaj imeli dovolj časa debatirati, načrtovati in sanjariti, kaj vse bi se dalo, celo o tem, kako bi pripravljali jetrca, ki so bila zaščitni krožnik tega kluba, bi najbrž že vedel kdo kaj povedati.

Živa tradicija

»Naš cilj je 'živa tradicija', Pen je ena redkih ljubljanskih gostinskih 'institucij', ki jo je, menim, mogoče na neki način ohraniti, ne more pa biti to taka nostalgija, da je vse samo in čisto tako, kot je bilo,« pravi Andrej Mercina iz biroja Triiije, ki vodi arhitekturno in oblikovalsko prenovo večine lokalov iz Kavalove verige, imajo jih namreč 14. Tudi on potrdi, da nima še nobene računalniške prostorske predstavitve, hkrati pa ima zelo izdelano predstavo.
Začne povsem drugače, kot smo vajeni: »Zvok korakov, ki hodijo po peščeni poti proti hiši. Škripanje starih zavitih lesenih stopnic.«

Pen bo precejšen del starih vsebinskih elementov sodeč po Mercinovem opisu obdržal. »Ohraniti hočemo atmosfero kluba, brez vpadljivih tabel, zato se sem ne zaide kar tako, vsekakor pa ne bomo delali iz tega nobene turistične folklore s, karikiram, slikami na stenah, kdo vse je tu že bil.«



Na istem mestu, kot je bil, bo stal (nov) točilni pult, izdajno okence iz kuhinje bo prav tako tam in ostala bo miza, ki je obojemu najbližje in ima, pravi Mercina, tak položaj, kot da je človek še vedno v neki predsobi in to tudi ve: tam sedi, ker mu to ustreza. Prostor bodo tako tudi oblikovali: tu, razmišlja arhitekt, bo na primer prosojna steklena bovla za luč, medtem ko bo v sobi zadaj, ki je umaknjena, lestenec. V prvem nadstropju arhitekt namreč vidi štiri ločene enote.

Pustili bodo globoko rdečo barvo, ki je zares dajala klubsko, celo budoarsko vzdušje, a morda brez rumenih podbojev in seveda zastavic, ker niso njihove. Stoli? Thonet? Morda samo nekaj njih, sicer pa si želijo, da bi bili zneseni z vseh vetrov, lahko brez podpisa, a s kilometrino, kajti taki so vedno dobri in udobni, pravi Mercina in se naklonjeno spomni v rdeči skaj oblečenih stolov nekdanjega Pena in reče, da je tu že toliko plasti časa in življenja, da nameravajo s to prenovo dodati le majhen kamenček.