Zgodba z nasmehom: Maja Oven

Bila sem živahen in zvedav otrok. Odnos do narave in gibanja mi je bil položen v zibko. Odraščala sem med Bledom in Logatcem in vse dneve preživela na prostem, ob igranju ravbarjev in žandarjev, plezanju na drevesa, dirkanju z dedkovim kolesom – s štango! – sankanju, smučanju ... Spomnim se, da nihče v razredu ni bil debel, vsi smo bili vitki in čvrsti. Ko smo se preselili v Ljubljano, me je mama vpisala v Narodni dom, kjer smo dvakrat na teden telovadili ob igranju klavirja.

Športu sem se lahko spet bolj intenzivno posvetila, ko sem v življenju opravila vse velike stvari. Po logiki najprej štalca, nato kravca: otroci, dokončanje študija, kariera in nato šport.

Ko so otroci majhni, je naloga staršev, da jih navdušimo za gibanje, saj se le tako naučijo vztrajnosti in premagovanja ovir. To so neprecenljive lekcije za življenje, ki jih v športu gotovo osvojiš.

Šport ti da oziroma utrdi vrednote! Mednje sodijo predanost, vztrajnost, sodelovanje, pomoč v stiski in iskrenost. Ko smo skupaj s KD Rog in Mestno občino Ljubljana ustanovili prvo poklicno žensko kolesarsko ekipo BTC City Ljubljana, so se nam mnogi smejali, nas zasmehovali, češ, kaj bodo ženske v kolesarstvu, saj to je vendar tipično moški šport. Zdaj, po uspešno končani drugi sezoni, ko je ekipa postala ikona razvoja profesionalnega ženskega kolesarstva v Sloveniji in ga uspešno postavila ob bok moškemu, je pesem drugačna. Splačalo se je vztrajati!

Šport čisti dušo in krepi telo, brez gibanja si težko predstavljam življenje in svoj delovnik. Na žalost pa med tednom nimam veliko časa, zato to pomanjkanje gibanja nadomeščam med vikendi. Se pa zavedam, da je to bolj kampanjski pristop k športu, tako kot v šoli, ko smo se učenja lotili šele tik pred izpraševanjem (smeh).

Rada tečem na smučeh, hodim v naravo. Pri teku na smučeh se zliješ z zimsko naravo, ki počiva in umirja dušo in se pripravlja na novo življenje, na pomlad. Predihaš pljuča in razbistriš um, srečaš veliko znancev in prijateljev, s katerimi izmenjaš izkušnje. To je tudi priložnost za druženje.

Dvorana je danes zame le izhod v sili v zimskih mesecih.

Pred nekaj leti sem si zaželela osvojiti Nanos, ker še nikoli nisem bila na vrhu. Prava sramota! Pohoda sem se lotila po strmi poti, kjer me je bilo ob pogledu v prepad tako strah, da sem čisto otrpnila in le s težavo splezala na vrh. Takšen občutek pride z leti, to je neka posebna tesnoba. In takrat se mi je v minuti odvrtelo vse življenje. Mislila sem si, zakaj mi je bilo tega treba. No, ampak končalo se je srečno in to je bila še ena majhna zmaga.

Pri vožnji v skupini, kjer voziš 10, 20 centimetrov za kolesarjem pred teboj, moraš biti izredno zbran in osredotočen samo na vožnjo – in imaš bolj malo priložnosti za ogledovanje okolice. Vsaka napaka te namreč lahko stane najmanj hude poškodbe. Ko pa grem kolesarit sama, si vzamem čas za lepe razglede in meditiranje, v glavi presnujem vse dogodke tistega dne. Domov pridem sproščena, nadihana in srečna.

Tako kot v vrhunskem športu se je treba tudi v rekreaciji znati organizirati, si postaviti prioritete, se odpovedati nepomembnim opravilom in druženju s tistimi, ki te ne plemenitijo, ampak zgolj jemljejo veliko energije.

Osemkrat sem prevozila Maraton Franja, ponosna sem na tretje mesto v kategoriji na maratonu Franja BTC City in kvalifikacije za svetovno prvenstvo. Na policah pa imam tudi nekaj priznanj z golfskih turnirjev.

Želim si, da bi bila tudi v zrelih letih lahko čim dlje športno aktivna, da bi svoje vrednote prenesla na svoje tri vnuke, ki naj bodo športno aktivni vse življenje.

Največje izkušnje ti da življenje samo in življenjske preizkušnje. Prijateljica mi je enkrat dejala, da odrekanje krepi značaj, in res je tako.