Vsi smo prikrajšani, ne samo športni rekreativci, vsi

Lili Gantar Žura je zdravnica z več kraticami: dr. med. spec. spl. in urg. med. in direktorica Zdravstvenega doma Kranj, a je predvsem prijazna in sposobna ženska. Med športnimi rekreativci je znana, da ji manjka samo še tokijski maraton, trinajst preostalih je že pretekla. Kolesarji jo videvamo na specialki in na gorskem kolesu, surfarji tam, kjer je veter nad vodo, avtodomarji povsod drugod, v Kranju je sinonim za dobro voljo, druženje in šport. Lili je prav gotovo eden od ženskih zaščitnih znakov mesta, ki je vedno tam, kjer jo najbolj potrebujemo, želimo pa si, da je to najbolj poredko na njenem delovnem mestu, znotraj ordinacije.



Lili se je aktivno ukvarjala z atletiko in odbojko. Danes je vneta rekreativka in skupaj z možem ljubezen do športa prenašata na otroka, ki sta že predana košarki, gimnastiki in atletiki.
Njena kariera zdravnice se je začela v vojašnici na Bohinjski Beli. Tam je skrbela za vojake, a na področju medicine ni bilo prav veliko dela. Velikokrat je tudi odhajala na teren z gorsko četo. Kasneje se je zaposlila v ZD Kranj, kjer je danes direktorica. Že v začetku si je želela delati na urgenci, ki ji predstavlja izziv in jo zadovoljuje, vendar takrat ni bilo samostojnega dela kot zdravnika v dežurni ambulanti.

Leta 2003 so ustanovili Prehospitalno enoto Kranj, kjer opravlja delo kot urgentna zdravnica. Dela v kolektivu, v katerem se zelo dobro razumejo z zdravniki, reševalci in medicinskimi sestrami. Sodeluje tudi v helikopterski enoti za vso Slovenijo. Nekaj časa je bila tudi v Gorski reševalni službi Slovenije, ampak je to zaradi pomanjkanja časa morala opustiti. V letu 2008 je sprejela izziv direktorice Zdravstvenega doma Kranj.

Pravi, da je to delo povsem drugačno, saj se ukvarja največ s pomanjkanjem financ za normalno delovanje zdravstvenega doma in predvsem s pomanjkanjem zdravnikov. Nikoli ne bi prenehala delati kot zdravnica, in če bi morala izbirati, bi zbrala zdravniški poklic, je še povedala, preden sem ji postavil še nekaj vprašanj na temo športne rekreacije in seveda trenutnega stanja, povezanega z koronavirusom.



K pogovoru smo jo povabili, ker so zdravniki v zadnjih dneh naši junaki in rešitelji hkrati, brez njihove predanosti delu in požrtvovalnosti bi bilo najbrž veliko huje, kot je. Seveda se tudi zdravniki ločijo na dobre in manj dobre, na sposobne in manj sposobne, delijo se tudi na prijazne in neprijazne. Koronavirus je marsikaj spremenil in verjamem, da bomo po tej mori resnično zaživeli drugače, bolje, čeprav se bo pot verjetno postavila zelo pokonci. Kaže, da bo koronavirus spremenil tudi razmišljanje in delovanje zdravnikov in vsem, ki jim pomagajo. Kar je za vojaka vojna in za športnika olimpijske igre, je koronavirus za zdravnike; najtežja preizkušnja v karieri.

 

Pretekli ste trinajst maratonov. Od največjih vam manjka samo še Tokio, kdaj bo padel?

Da, manjka samo še Tokio, vendar nisem več prepričana, ali ga bom pretekla, nisem tako strastna zbirateljica največjih maratonov. Zame je pomembneje, da sem vseh trinajst pretekla z nasmehom in brez pretiranega napora. Moje prepričanje je, da je pri rekreaciji bolj pomembna udeležba kot pa rezultati. Rezultati so rezervirani za aktivne športnike, ki to resno in s tem namenom trenirajo. Skratka, vse ob svojem času. Že nekaj časa poslušam telo in zdi se mi, da odklanja te večje napore, tako da športam upokojensko, letom primerno.

Zaradi pomanjkanja zdravnikov sem ogromno časa v službi in težko najdem čas za dolgotrajno rekreacijo. Mislim, da se moraš prilagodit trenutnim razmeram. Tokio imam nekako na čakanju za prihodnje leto, ampak ker je letos odpadel, bo prihodnje leto toliko večji naval, pa še olimpijsko leto bo, zato zagotovo ne grem. Uživam na desetkilometrskih razdaljah, to mi je za dušo, pa še to v počasnem tempu ... Torej, če ne pretečem Tokia, ne bo nič narobe, imam na vse zelo lepe spomine, predvsem pa moja tekaška ekipa vzame to za druženje, potovanje in spoznavanje drugih krajev. Trenutno mi je bil najlepši maraton v Valenciji. 
 

Sama ste športna rekreativka, kakšen je vaš nasvet drugim rekreativcem, kako je s psiho, vemo, da rekreativci hitro postanemo nervozni, če ne moremo vaditi.

Moje mnenje je pravzaprav, da moraš početi stvari, ki te sproščajo, zadovoljujejo in izpolnjujejo. Niso prikrajšani samo rekreativci za šport, ampak tudi ljudje, ki radi hodijo na koncerte, v gledališča, razstave …, skratka vsi ljudje smo prikrajšani za dejavnosti, ki nas sproščajo in izpolnjujejo. Šport sam je zdrav, to že vemo. Z njim spodbujamo imunski sistem v telesu in postanemo bolj odporni in lažje premagamo vse bolezni. Mislim predvsem o običajnih športnih obremenitvah. Ekstremne obremenitve pa predstavljajo že stres za telo. Kaj je za koga ekstremna obremenitev, pa bi moral vsak sam vedeti in si znati postaviti mejo. Vsak mora sam postaviti svoje cilje in odgovorno ravnati.



Tako za psihično in fizično kondicijo je rekreacija zdrava in nujno potrebna. Ne smemo pa pozabiti na počitek, ki je sestavni del treninga. Sama vsak prosti trenutek izkoristim za rekreacijo v naravi. Tečem, kolesarim in hodim v hrib. Trenutno se zaradi uredbe držim meje moje občine, čeprav menim, da ob pravilni rekreaciji in upoštevanju omejitev to ne bi bilo potrebno (npr. kolesarilo, teklo bi se lahko zunaj meje, ampak verjetno je težko reči, kaj lahko in kaj ne, in je za zdaj boljša strožja omejitev). Vsi, ki hodimo na Jošta, se držimo načela izogibanja drug drugemu in upoštevamo varnostno razdaljo.

Telovadim doma, preko spleta smo povezani na zoom aplikaciji in imamo vodeno telovadbo. Fitnes trenerka za TRX mi je poslala vaje. Veliko obstaja vadb na spletu, ki so uporabne in dobre, le vsakdo si mora izbrati svoj nivo. Brez rekreacije bi v takšni izolaciji lahko postali ne samo manj odporni, ampak tudi depresivni. To rekreativcem predstavlja stres, ki lahko prav tako negativno vpliva na počutje. Prav z rekreacijo takšne strese lažje in hitreje obvladamo.

Je pa pomembno, da če nismo v redu, torej kašljamo, kihamo ali imamo temperaturo, se na rekreacijo ne odpravimo, ne hodimo iz stanovanja, skratka obnašamo se odgovorno do sebe in predvsem do drugih. Slaba volja, ker ne moremo toliko trenirati, kot bi radi, je nepotrebna in vpliva negativno na naše počutje. Dovolj časa bo, da vse nadoknadimo in dosežemo športne rezultate, ki si jih bomo postavili za cilj. Pomembno je, da upoštevamo navodila in se rekreiramo v postavljenih okvirih.

 

Občutek imam, da je nenadoma veliko več ljudi željnih gibanja.

Že prej se nas je veliko ukvarjalo z rekreacijo in menim, da se trenutno ni povečalo število rekreativcev. Za kakšne bolj konkretne podatke pa bi morali narediti raziskavo. Vsi smo le bolj skoncentrirani na svoj kraj in okolico, zato je občutek, da jih je več. Mogoče še to, dokler si zdrav, imaš kup želja in potreb, ko zboliš, pa samo eno, in te oguljene fraze bi se morali zdaj bolje zavedati kot kadarkoli. 



 

Kako hitro ostanemo brez forme, če smo med štirimi stenami?

 
Spremembe opazimo že v dveh tednih. Zmanjša se nam kondicija, pri kroničnih bolnikih in starostnikih je pa rezerva že tako na meji in se jim lahko poslabša tako bolezen kot tudi dovzetnost za infekcije. Poveča se nam lahko krvni tlak, poveča frekvenca srca in to slabo vpliva na telo. Skratka, za vse kronične bolnike je dobro, da se rekreirajo v okviru svojih zmožnosti in bolezni. Dobro vemo, da to vodi v izboljšanje bolezni.

Tudi rekreativci izgubimo kondicijo in nismo več zmožni prejšnjih rezultatov. S starostjo tudi težje nadoknadimo izgubljeno in potrebujemo veliko več vztrajnosti in časa za pridobivanje kondicije na prejšnji stopnji. Predvsem pa moramo uživati v rekreaciji, pa kakršnakoli že je.
 
 

Kako vi preživljate karantenske dneve ?

Najbolj pogrešam mojo naj tekaško ekipo in skupne teke s pogovornim tempom, moje Dino, Lucijo, Mojco, Barbaro in Igorja ... ampak smo vsi mnenja, da se bo dalo vse nadoknaditi. Držimo skupaj, ostajamo še narazen za bolj zdrav jutri. 

V začetku z razglasitvijo epidemije smo imeli vsi zdravstveni delavci veliko dela pri drugačni organizaciji. Morali smo postaviti dobre temelje v izogib nepredvidenim situacijam. Doslej še nikoli nismo imeli tako izredne in unikatne situacije in je bil to velik izziv za vse. Trenutno smo še vedno veliko na delovnem mestu.

Imamo zelo dobro ekipo in prav vsakdo je za nemoteno delo zelo pomemben člen. Vsi so res požrtvovalni, pripravljeni delati pod težjimi in obremenilnimi pogoji. Delovna zagnanost in predanost že dolgo nista bili na tako visokem nivoju. Prav vsak zasluži pohvalo za izjemno delo.



Nihče ni odklonil dela, nekatere smo prerazporedili in prav noben se ni temu uprl. Veliko je bilo potrebno iznajdljivosti in ukvarjanja, kje najti ustrezno opremo za zaščito delavcev in uporabnikov. Na začetku smo bili res ogromno ur v službi, doma sem bila le nekaj ur na dan in občasno kakšno noč.

Morali smo tudi paziti na naše domače, ker smo kljub vsemu bolj izpostavljeni in s tem tudi oni. Navadili smo se na redno razkuževanje, striktno menjavanje oblačil po protokolu in nošenje potrebne zaščitne opreme. Moji prvi prosti dnevi so bili ta konec tedna, pa še to sem morala vsak dan preveriti in povprašati, kako poteka delo. Potrebno je bilo tudi razmišljati o potrebnem varstvu, prevozu na delo, prehrano na delu ...

 

Kakšno je stanje na Gorenjskem?

V ZD Kranj smo že od vsega začetka vstopna točka in opravljamo brise in kontrole za »spodnjo« Gorenjsko. Testiranje smo izvedli pri 1050 bolnikih, sumljivih na okužbo z virusom, od tega je bilo 22 pozitivnih. Pregledov na tej točki pa je bilo veliko več, od 30 do 50 na dan.

Delo v ambulanti za covid poteka nekoliko drugače. Zdravniki in sestre so po osem ur v zaščitnih oblačilih. Tja hodijo vsi z možnostjo obolelosti. Testira pa se tiste, pri katerih je postavljen sum in ga tudi zdravnik pregleda zaradi možnih resnejših bolezenskih stanj. V zdravstveni dom lahko vstopajo zgolj bolniki z neinfektivnimi stanji in obolenji ter vnaprej dogovorjeni in naročeni. Na vhodu jih na triažni točki sprejmejo, povprašajo, izmerijo temperaturo, in šele če ni nobenega suma, jih spustijo naprej.

Zobozdravstvo imamo organizirano za celotno Gorenjsko. Zobozdravnik in obe asistentki sta v popolni opremi ves čas, kajti delo na tem področju je zaradi aerosolov zelo izpostavljeno. Tukaj je približno od 10 do 15 pacientov na dan s samo nujnimi indikacijami, ki so zelo ozke. Veliko težav in potreb pa se zdaj ureja na daljavo. Vsi smo se morali naučiti medicino v spremenjenih okoliščinah – tako imenovano e-medicino. Obravnav na ambulanto je kar veliko – približno 50 na ambulanto. Večina so to administrativne obravnave.



Ne izvajajo pa se pregledi pri specialistih in ukinjene so vse preventivne dejavnosti, razen nujnih cepljenj in preventivnih pregledov dojenčkov ter nosečnic. Kar se bo čez določen čas zagotovo poznalo pri uporabnikih. Trenutno se bomo začeli ukvarjati z varnim in postopnim uvajanjem teh pregledov, kar pa bo velik organizacijski izziv. Ne moremo napovedati, koliko časa bo trajala takšna spremenjena organizacija.

Sama dežurna ambulanta je nenadoma postala res prava urgentna. Tja ne hodijo ljudje tako kot prej z vsako majhno težavo, ampak res ob nujnih stanjih. Veliko pa imamo telefonskih razgovorov in je na telefonu ves čas dosegljiv zdravnik, kar se je izkazalo kot izredno dobro. Trenutna situacija daje vtis, da so druge bolezni nekako izginile, čeprav se vsi zavedamo, da so prisotne in da so včasih še bolj nevarne … predvsem pa dolgoročno predstavljajo tempirano bombo.
Zdravstveni sistem je že prej pokal po šivih, zdaj je sicer navidezno obvladljiv, ampak se bojim, da ne bo šlo dolgo tako.
 

Kakšno je vaše mnenje o trenutnem stanju?

Ukrepi so bili nujni predvsem zato, da smo preprečili predvsem hitro širjenje bolezni. S hitrim širjenjem bi imelo veliko ljudi lahko resne probleme in zaplete, katerih pa ne bi mogli obvladati (tudi bogatejše države nimajo dovolj opreme ob hitrem širjenju).

​Nikoli ne vemo, kako bo naše telo odreagiralo na infekcijo, kako se bo odzval naš imunski sistem. Ob teh ukrepih nismo imeli naenkrat veliko hudo bolnih, ampak so ti obvladljivi predvsem glede razpoložljive opreme in oskrbe najbolj ogroženih. Pomembno je, da pazimo in si primerno razkužujemo roke. Nošenje rokavic ima tudi svoj protokol in je njihova neprimerna uporaba bolj nevarna, kot če smo brez (prav zato so to ukinili).

Potrebno se je obnašati odgovorno, nositi masko, ki zaščiti zgolj toliko, da ne kašljamo in kihamo okrog. Sama maska nas ne zaščiti pred infekcijo. Pazimo na primerno razdaljo. Rokovanj, objemov za zdaj ne izvajamo (to se bomo še morali navaditi). Objemi in tesni stiki so omejeni zgolj na družinske člane. Omejitev na gibanje v svoji občini je zgolj ukrep, ki je omejil in bil sprejet zaradi tistih, ki so se neodgovorno obnašali. 

 

Kaj ste se naučili oziroma se učite od koronavirusa ?

Medicina je postala malo drugačna. Vsi smo se morali temu prilagoditi, tako zdravstveni delavci kot bolniki. Za zdravstvene delavce predstavlja več hoje po robu in večje možnosti komplikacij. Moramo upoštevati, da druge bolezni niso kar izginile, ampak nekako čakajo, in upam, da ne bo veliko škode na zdravju. Veliko je tudi stisk ob izolaciji, drugačnemu načinu življenja. Imamo tudi dežurne psihologe za pogovor ob teh stiskah in dilemah.

Verjetno bo delovanje v ambulantah drugačno in spremenjeno. Kakšno bo, pa bo verjetno za vse nas sprotni izziv tako v organizaciji kot pri počasnem sproščanju ter uvajanju dejavnosti. Ves čas se učimo, je pa kljub vsemu vse, kar se zgodi, za nekaj dobro in iz tega moramo povzeti zgolj pozitivne stvari. Tudi v tej situaciji se bomo vsi veliko naučili.