Vse je, k sreči, odvisno od staršev

Dostikrat se človek, tudi če je le preprost pozitivno premaknjen rekreativec, vpraša, zakaj se nekatere stvari ne zgodijo prej, saj se mu pač zdi, da bi se bile morale že davno.

Mlajši si želijo čim prej boljše telesne pripravljenosti in dobrega videza, nekoliko starejši, da bi ne bili videti starejši, kot so, da bi se salo ne razpaslo čez želje in zasnovo skeleta po Jezusu in da bi se ne poškodovali, kot so se že; tretjim, po navadi tistim v bolj spoštljivih letih, pa je vseeno za kilograme, lepota je itak davno preteklik, in je njihova največja želja povsem preprosta: da bi bili še vedno ali spet lahko gibalni, ne kot včasih, ampak sploh, da bi se »truplo« pač premikalo še v času življenja.
Spraševati se, kako je z rekreacijo v nebesih, nima smisla.

No, stvari se nam kljub vsem željam ne zgodijo takrat, ko bi si želeli, da bi se, in ko se nam zdi, da je pravi čas, pač pa se pripetijo preprosto takrat, ko pride pravi čas, ki ga odmerja nekdo ali nekaj drugega.
To piše v ne čudoviti knjigi, obsežni po nekajkrat po sto strani, pametni pa, da jo lahko bereš vsak dan znova.
Če je človek dovolj pogosto polomljen in zunaj pogona, jo ima čas in veselje večkrat prebrati. Začetek nekega učenja, ki bo trajalo do konca življenja.

Tisti stric Sri, ki je knjigo napisal, pravi, da bi se izobraževanje človeka moralo začeti ob rojstvu in nadaljevati vse življenje.
In da se mora začeti že pred rojstvom, če želimo, da kar najbolj vpliva na človeka; in da je v tem primeru mati tista, ki to izobrazbo nadaljuje z dvojnim delovanjem: prvič, nad seboj, zaradi lastnega izboljšanja, in drugič, nad otrokom, ki ga fizično oblikuje. Gotovo je namreč, pravi modrec, da je narava otroka, ki se bo rodil, v veliki meri odvisna od matere, ki jo oblikuje, od njenih želja in volje in od materialne okolice, v kateri živi.

Da mati lahko vidi, da so njene misli vedno lepe in čiste, občutki vedno plemeniti in prefinjeni, njeno materialno okolje pa čim bolj harmonično in polno velike preprostosti – to je del vzgoje, ki bi morala veljati za mater.
Ja.
Pred letom bi skoraj vsak, ki bi tole prebral, začel razmišljati, ali naj odpove Delo ali Novice, ker se je zapisovalcu v glasilu ateistov ne po božje, temveč prav po božjastno odpeljalo.
Po enem letu, ko se je življenje ne le streznilo, ampak se počasi že tudi poslavlja od mačka, nam je take stavke enostavneje prebrati.

Težko leto je bilo najlažje speljati, če je bila družina – ne glede na svojo obliko – dovolj homogena in če smo bili starši dovolj pri sebi, da se nam ni zrolalo, pač pa smo se bili sposobni soočiti s povsem novo vzgojo otrok. Pa tudi sobivanja s partnerji in ljudmi sploh. Epidemija je razgonila številne družine, še več pa jih je na novo povezala.
Ko smo mislili, da je družina preživeta oblika, se je pokazalo, da morda ni čisto tako. Zdaj bi se moralo samo še zapisati, da virus ni ušel iz Kitajske, ampak iz Vatikana, in da ga širijo tisti, ki pravijo, da so glas otrok in družine, a ne?
Ne. Stvari bom poenostavil.

Tako kot so se otroci v zadnjem letu za silo znašli v družinah, ki jim je uspelo ustvariti določen red in prioritete, tako je tudi s športno rekreacijo. Vse je, k sreči, spet odvisno od nas, staršev.
Tako kot smo bili edini sposobni, da naši otroci ne postanejo vesoljčki za ekrani, temveč da preživijo absurd pouka in socializacije pred računalnikom, tako smo tudi edini, ki otroka lahko podučimo o nujnosti gibanja. Ne, ne bom šel na spolzkost terena, kdo je kriv, da se otroci na daljavo nočejo učiti, včasih nič. Bom zapisal le, če gre skozi, so za to najbolj zaslužni starši.
Če je naš otrok zdrav, pa se noče gibati, in če ima vsaj enega starša, je zame tisti, ki mu je otroka uspelo navaditi na gibanje, ali pa ne, znan.

V nekaj mesecih se bomo najbrž začeli resneje vračati k športni rekreaciji. Tako kot smo si vsi želeli, da bi se naši otroci čim prej vrnili v šole, in tako kot nas je skrbelo, ker se nič ne gibajo, pač pa le talentirano redijo, tako bomo morali zdaj sami sebe brcniti v škofijo in jim pokazati, da smo se tudi sami nekaj naučili.
Naj pometem pred svojim pragom: veliko dela bom imel ob tem, ko bom skušal spraviti v pogon študentko, ki se je po zlomu hrbtenice skoraj nehala ukvarjati s športom, in rezervnim sinom, ki prebiva v digitalnem svetu računalniških igric. Če mi ne bo uspelo, sem zamočil samo jaz.

Jasno, da se bom moral zato premakniti iz svojega območja udobja, pa tudi, da bom čas, namenjen svojemu gibanju, posvojil za zapisana dva. To tako pač je. Stvari se zgodijo, ko je pravi čas. In že dolgo ni bilo bolj pravega časa, da poleg možganov spravimo v tok tudi svoje telo in telesa drugih, kot je prav zdaj. Gre za naraven spoj. Duše in telesa. Prešernovim nagradam sledijo Bloudkove in oboje skupaj naredi mesec februar tako poseben. Skoraj popoln.

Eno izmed Bloudkovih priznanj je letos prejela tudi dolgoletna soustvarjalka naše revije. Naše veselje je večje kot spoznanje, da je priznanje dobila, naše veselje je posledica tega, da vemo, kako si je to zaslužila. Vemo, da se nam stvari kljub vsem željam ne zgodijo takrat, ko bi si želeli, da bi se, ko se nam zdi, da bi bilo to prav, pač pa se zgodijo takrat, ko pride pravi čas.

Morda je zdaj pravi čas, da poskrbimo za svoje otroke tako, kot bi si želel veliki Slovenec, inženir Stanko Bloudek. Kaj vse je postoril, bi moral vedeti vsak; mi bomo zapisali, da je bil neskončno skromen in da je svoje življenje posvetil v pomoč ljudem, da ohranjajo in utrjujejo svoje zdravje.
Takih ljudi ne delajo več. Še vedno pa nam ostane, da podobno lahko počnemo znotraj družine, ne glede na njeno obliko. Da ohranjamo in utrjujejo svoje zdravje in zdravje bližnjih.
Čas, ki počasi mineva, je, upam, dovolj prepričljiv, da se to ne bo bralo kot floskula.

***
Uredništvo spletnega Poleta prilaga še pismo bralke, ki smo ga prejeli danes zjutraj:

Spoštovani, nikoli ne zamudim Vašega uvodnika v Poletu. Vedno mi da polet. Poleg koristnih nasvetov je v Vaših prispevkih toliko lepih misli in življenjskih modrosti. Tudi Vaš stil pisanja mi je zelo blizu.
Sem v kategoriji tistih, ki se še komaj premikajo zaradi številnih okvar sklepov in hrbtenice (70 +), a se dnevno trudim, da ostajam na nogah. To pomeni, da se veliko ukvarjam s sabo. Postranski opazovalec bi me ocenil kot egoistično osebo, tako, kot pogosto ocenijo vrhunske športnike, ki življenje podredijo izključno rezultatom. Pri meni gre za nekaj tako veličastnega, kot je premikanje s svojimi nogami.
Danes sem Vam hvaĺežna za celo serijo člankov, ki me poučujejo, nagovarjajo in vzpodbujajo.
Hvala, spoštovani urednik, da mislite v Poletu tudi na športne junake v moji kategoriji.
Vse dobro še naprej želim ekipi Poleta,
Ivana Prislan iz Kotelj